Težko je obdržati svečo v hladnem novembrskem dežju…

Včasih se zdi, da če nekatere besede večkrat ponavljaš, se bodo tudi uresničile. Novembrski dež bo kmalu nehal... Za njim bo posijalo sonce, čeprav sramežljivo, in ne s tako silovitostjo kot v poletju, ampak posijalo bo. Zagotovo.

Svetlana Oletič, nedelja, 10. november 2019 ob 08:23
Težko je obdržati svečo v hladnem novembrskem dežju…

Težko je obdržati svečo v hladnem novembrskem dežju…

Lepega sončnega vremena je definitivno konec. Z omar smo potegnili dolge plašče, šale in bunde...Še vedno nas zebe... Novembrski hladen dež kar noče in noče ponehati. Spomnim se čudovite rokovske balade od Gans N Rouse November Rain in preletim čez celotno besedilo te pesmi.

Everybody needs somebody...Vsi potrebujejo nekoga...

Ali imate vi koga, komur lahko zaupate, koga, ki mu lahko rečete brez pomislekov: »Ljubim te«?

V knjigi »Senca vetra« Carlos Luiz Zafon pravi o tem takole: »Tisti trenutek, ko začneš razmišljati o tem, ali nekoga ljubiš ali ne, si ga že neizbežno nehal ljubiti..« Vsi smo iz mesa in krvi in vsak od nas potrebuje nekoga, ki ga ima rad, nekoga, za katerega je najpomembnejša oseba na svetu, za kogar je dragocen. Lahko je to njegova mati, oče, ljubimec, prijatelj...kdorkoli...Ljudje smo družabna bitja in ne bi mogli živeti v osami. Mislim, da takšnih ljudi, s katerimi delimo svoje bolečine in svoje težave, je lahko več, dobro je, da imamo vsaj enega.

‘Cause nothin' lasts forever 
even cold November rain
Nič ne traja večno...Tudi novembrski dež ne...

Nihče nikoli ne ve, kako dolgo bo trajala ljubezen.. Nihče nikoli ne ve, kdaj bo spet prišla v njegovo življenje...Ponavadi pride ravno takrat, ko jo najmanj pričakujemo in ko smo najmanj pripravljeni nanjo...Mogoče pa sploh nikoli ne pride...Obstajajo ljudje, ki še niso okusili tega dragocenega daru matere narave, tudi ženske, ki še niso nikoli doživele vrhunca. »Kako pa veš, da pride ljubezen?« Enostavno veš. »Ženske imajo nezmotljiv čut, da ugotovijo, kdaj se je neki moški na smrt zaljubil vanje, še posebej, če je ta moški pravi tepček...« »Senca vetra« Carlos Luiz Zafon. Roko na srce, vsi se obnašamo trapasto in delamo neumnosti, ko smo zaljubljeni, ravno tako ženske, kot moški...Na teh neumnostih se je zgradil svet, ki sedaj šteje več kot sedem milijard prebivalcev.

It's hard to hold a candle in the cold november rain...
Težko je obdržati svečo v hladnem novembrskem dežju...

Kako je prekleto res! Poskusite. Dobesedno. Ne bo šlo... Treba bo to svečo z nečim pokriti oziroma uporabiti domišljijo, biti skorajda inovativen...Pravijo, da bo moški spol čez sto let izumrl, ker počasi izgublja svojo moškost... »Naši predniki so še v 20. stoletju morali imeti spolne odnose tudi po trikrat na dan, današnje povprečje je sila klavrno« piše Milena Miklavčič, avtorica knjige o intimi na Slovenskem »Ogenj, rit in hlače niso za igrače«. Ali enostavno postajamo tako leni, da se nam ne da več tega početi? Najdemo tisoč in en razlog, da ne bi, tako moški, kot ženske: a veste, da moške po novem tudi glava lahko boli? Že samo turobno vreme nas naredi apatične, depresivne in si ne najdemo dosti razlogov, da bi to sploh počeli...Dopamini se nam že izločajo pri gledanju dobre romantične komedije in brisanju solz z robčki ob ganljivih prizorih ljubezni, med drugim pri seštevanju všečkov na svojih objavah na fb ter gledanju televizije na toplem varnem kavču. Pozabimo na to, da če želiva, da bi nama bilo lepo, se morava za to truditi oba...Ne govorim samo o seksu namreč o medsebojnih odnosih. Ali se res moramo vedno kregati in kar čakati, da naš partner stori manjšo napako in že mu postrežemo z naprej pripravljenimi besedami? Ob tem pa dobimo notranje zadovoljstvo, češ - spet sem zmagal (a)! Ko pa eden zmaga, drugi vedno izgubi...To potlači notri v svojo podzavest in, čeprav na videz mu nič ne manjka, enkrat bo to izbruhnilo iz njega ali v obliki spletnega varanja, ali kar telesnega ali na dober stari način z zmerljivkami in obtožbami.

Everybody needs some time on their own... Vsi potrebujejo nekaj časa zase...

Sem zelo družabna oseba, sama imam vedno polno hišo otrok, včasih bi ji kar rekli nora hiša, ampak, kako potrebujem včasih čas zase...Takrat se umaknem...Grem na sprehod s psom, teč, brat knjigo ali pisat za računalnik. Zakaj včasih hočemo iti vstran ravno od ljudi, ki so nam najbližje? Mogoče zato, da »se včasih počutiš svobodnejšega, ko govoriš s tujcem, ko pa z ljudmi , ki jih poznaš. Zato, ker nas tujec vidi takšne, kot smo, in ne takšnih, kot si želi verjeti, da smo.« Carlos Luiz Zafon »Senca vetra«

But lovers always come and lovers always go
And no one's really sure who's lettin' go today
Ljubimci vedno pridejo in grejo, in nihče nikoli ne ve, kdo odide danes....

Danes sva tukaj in se ljubiva v mesečini, jutri pa eden od naju odloči, da več ne pride...Nekaj ga bega, nekaj mu ni všeč in notranji glas mu tako narekuje. Mogoče ga daje občutek krivde, mogoče mu je enostavno vsega preveč in si želi umika. Bega. Ko se enkrat tako odloči, ne bo nikoli več isto. Čeprav še čuti ljubezen in jo bo gojil kar nekaj časa v svojem srcu, se mu zdi, da je boljše tako. Mora oditi. Niti ne ve točno zakaj, lahko tudi zaradi tega, da njun odnos ne postane rutina, da se bo spominjal tega odnosa kot nekaj posebnega, kar ga je doletelo v življenju.

I know it's hard to keep an open heart
When even friends seem out to harm you
Težko je obdržati odprto srce, ko veš, da ti tudi prijatelji škodijo

A vas je že kdaj izdal vaš najboljši prijatelj? Mene je. Ni slabšega občutka. Po tem se za nekaj časa odločiš, kar seveda ni prav, da se ne boš na nikogar več tako navezal. Da ne boš nikomur podaril svojega srca, svojih misli in občutkov. Ampak preživiš. Spet odpreš svoje srce. Spet verjameš, da svet ni tako krut, kot se ti je prej zdelo. Spet verjameš, da te ljudje imajo radi za to, kar si, in ni nihče drug. Spet jim zaupaš. Spet imaš prijatelje.

In tako se vrti ta svet. Nenehno se spozabljamo, delamo napake, jih ponavljamo spet in spet, se zaljubljamo v napačne osebe, jih sprevidimo, odidemo iz odnosa, čez nekaj časa pa spet ponavljamo ta vzorec...To je življenje. To je pesem. A moram še enkrat povedati, da novembrski dež ne bo trajal večno...? Včasih se zdi, da če nekatere besede večkrat ponavljaš, se bodo tudi uresničile. Novembrski dež bo kmalu nehal... Za njim bo posijalo sonce, čeprav sramežljivo, in ne s tako silovitostjo kot v poletju, ampak posijalo bo. Zagotovo.



Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.

Morda vas zanima tudi


Več v Kolumne in komentarji