A veste, da je v Ljubljani in v drugih večjih mestih že nekaj časa vse okrašeno, stojnice so polne, kostanji in mandlji se pečejo na tržnicah, odvijajo se božični koncerti...Izložbe v trgovinah že tako ali tako tekmujejo, kdo bo prvi okrasil vse pred božičem...

Za novoletne koledarje se slikajo že na koncu oktobra, prodajajo jih pa že novembra...Da slučajno ne bi bili prepozni...Saj človek ne potrebuje pet koledarjev, in logično, da imajo ljudje več možnosti, da jih sploh prodajo, če jih ponudijo čimprej...

A ni vse to malo prehitro? Saj razumem tržno miselnost, ampak vseeno...
Živimo tako hitro, in vedno se nam tako mudi...

Družba nagrajuje hitrost

Naša družba nagrajuje hitrost, in je za nas neučakanost vrlina. Takojšnje zadoščenje zamenjujemo za izražanje samega sebe. Priložnost poskušamo izkoristiti vsak trenutek, ko se ponudi. Ne da bi pomislili, lajkamo vse objave naših bližnjih prijateljev in odgovorimo na vsaki sms. Če pogledate najstnike, odgovorijo na sms v sekundi. Starejši smo - bolj smo počasnejši, že samo tipkanje nam ne gre tako hitro od rok, (jaz še vedno ne morem tipkati z obema rokama...) pa tudi včasih mislimo: saj ni treba takoj odgovoriti. Bomo še razmislili o tem in potem zmenili. Čeprav večina od nas postaja bolj podobna najstnikom.. Novico na fb hočemo objaviti čimprej, ker se zavedamo, da je danes to aktualno, jutri mogoče ne bo nikogar več zanimalo...

Komunikacija med ljudmi je ključna. Ampak prava komunikacija. Nikakor pa ni to, da te nekdo pozdravi in vpraša: »Kako si kaj?« čeprav ga zanimaš kot lanski sneg in to naredi samo iz vljudnosti. Slovenci so pravzaprav zelo vljuden narod. Zanimivo je to, da na to vljudnostno vprašanje sploh ne pričakuje odgovora, ker se mu zdi logično, da je vse v najlepšem redu. Potem pa se gresta meni nič, tebi nič - približno takšen dialog:

- A je vse v redu?
- Ja.
- A ste vsi zdravi?
- Ja. Hvala.
- Kako pa ste vi kaj?
- V redu.
- Se vidimo kdaj. Adijo.
- Adijo.

Pravzaprav to ni noben dialog, namreč je samo izmenjavanje vljudnostnih fraz. Če ne obstaja možnosti za boljšo komunikacijo, tudi ta ni tako slaba. Mislila pa sem o komunikaciji na višjem nivoju, da nekomu nekaj razlagaš in te ta dejansko posluša.

A znamo druge poslušati?

Kako pa preverimo, če nas kdo resnično posluša? Če nam sledi? Ne pa samo nas gleda, misli pa mu uhajajo...Vmes začne govoriti o sebi, o tem, kaj ga muči in nima nobene zveze z nitjo pogovora. Saj vsi najraje govorimo o sebi, moramo pa pustiti drugim, da povedo svoje do konca. Dober poslušalec nam včasih zastavi kakšno vprašanje, ki pokaže njegovo zainteresiranost in aktivno poslušanje. Takrat veš, da si bil slišan. Če človek ima določen položaj v družbi, je vodja, šef - njega bodo poslušali že po službeni dolžnosti in ga nikoli ni strah, da ne bo uslišan.

Navadni smrtniki pa imamo s tem precej težav. Včasih je potrebno samo to - najti nekoga, ki bo tebe pripravljen poslušati. V Sloveniji bi bilo dosti manj samomorov, če bi se tisti ljudje, ki so se odločili za ta korak, prej z nekom pogovorili. V tem primeru ne pomagajo družbena omrežja, važna je prava komunikacija, ki ti da zavedanje, da nisi sam na tem svetu, da je nekomu resnično mar zate.

Vsa družabna omrežja ti dajejo lažen občutek pripadnosti nekakšni skupini: tvoji prijatelji na fb, tvoji sledilci na instagramu, obstajajo še določene skupine znotraj fb... Ta pripadnost ne pomeni nič. To ni isto, če recimo rekreativno igrate nogomet in se družite s soigralci po opravljenem treningu. Med pogovorom jim lahko zaupate svoje težave in veste, da vam bodo dejansko priskočili na pomoč, če bo potrebno. Mogoče od njih nobeden nima fb in ni vaš virtualni prijatelj, ampak veste, da se na njih lahko zanesete, tudi če ne lajkajo vaših objav. Po enem ali dveh pivih boste se vse zmenili. Seveda tu ne bo globoke komunikacije, sledilo bo samo izmenjavanje fraz, ampak za moške, ki niso tako komplicirana bitja, kot ženske, bo tudi to dobro delo. (Enostavno ne morem, da ne bi primerjala moških in žensk.)

Pri ženskah je stvar malo drugačna. Ker potrebujejo komunikacijo na višjem nivoju. Ker s tem, da se spovedo, že predajo del bremena na nekoga drugega in tako se bodo počutile olajšane in bolj zadovoljne..

Kaj vse lahko naredita prijazen pogled in lep nasmeh

A ste opazili, da se po pogovoru vedno počutite bolje? V vsakem primeru, tudi, če je bila samo izmenjava vljudnostnih fraz. Tudi, če je kdo vam namenil samo prijazen pogled in lep nasmeh, čeprav vas sploh ni poslušal...

Kako malo je človeku včasih treba, da bi bil dan lepši. Da bi se bolje počutil. Spodbudne besede in pohvala delajo čudeže...Dobila sem pohvalo za svoj blog in se mi je kamen odvalil od srca. Eden je celo napisal, da je imel solze v očeh, ko je bral moj blog... Zdi se nekako nelogično, da pišem v jeziku, ki ni moj materni jezik, ampak v življenju sem počela ogromno stvari, ki se marsikateremu zdijo nelogične.

Božič v novembru

Božič že v novembru. Zakaj pa ne? V tem turobnem in depresivnem vremenu bi nam prav prišlo malo toplote in prijaznih besed.

Res je, da je namen božiča širiti ljubezen in podariti nekomu tisto, kar najbolj potrebuje. In če bo to trajalo malo dlje, že od novembra dalje, naj samo traja. Ker v tem ni nič slabega.
Če imate občutek, da vam nekdo želi nekaj povedati - poslušajte ga.

Včasih nekomu razlagam, kako živim in vidim, da mi enostavno ne sledijo, ker je vsega preveč. Ampak to je moje življenje. Ne glede na vse si vzamem čas za spontanost in za pristne odnose s prijatelji. Živim polno življenje in to mi je všeč. Rekli so mi, da s svojimi blogi širim pozitivne misli in ob tem se počutim izpopolnjeno.