Svečana akademija ob 60-letnici smrti pesnice in učiteljice Kristine Šuler

Rojaki iz Krope so ji na pročelju osnovne šole Stara Gora postavili spominsko obeležje

Branko Košti, nedelja, 15. december 2019 ob 17:54
Svečana akademija ob 60-letnici smrti Kristine Šuler

Svečana akademija ob 60-letnici smrti Kristine Šuler

Na božični dan letošnjega leta bo minilo 60 let od smrti pesnice in učiteljice Kristine Šuler, rojene leta 1866 v Kropi na Gorenjskem. Življenjska usoda jo je kot učiteljico pripeljala na Staro Goro v današnji občini Sv. Jurij ob Ščavnici, kjer je poučevala in pesniško ustvarjala 24 let, do upokojitve. Ob 100-letnici njenega rojstva leta 1966, so domačini na pročelju osnovne šole Stara Gora postavili spominsko obeležje. Temu se je v soboto, 14. decembra, pridružilo še obeležje, ki so ga svoji rojakinji ob 60-letnici smrti, posvetili rojaki iz Krope.

Sobotna prireditev, katero so skupaj organizirali občina Sv. Jurij ob Ščavnici, Občina Radovljica, Turistično društvo Sv. Jurij ob Ščavnici, Gibanje Kultura – Natura Slovenija, Kulturno društvo Kropa in Fundacija za razvoj lipniške doline, je potekala v dveh delih. Popoldne sta župan Občine Sv. Jurij ob Ščavnici Anton Slana in predsednica krajevne skupnosti Kropa Saša Pavlič, ob prisotnosti domačinov in številnih Kroparjev, odkrila spominsko obeležje s simbolom Krope – kovano srce s tremi žeblji in stihom ene njenih pesmi »Srce je dalo vse, kar je imelo«. Prisotne so nagovorili predsednik TD Sv. Jurij ob Ščavnici Janez Mir, profesor Franc Čuš, predsednik KD za zaščito naravne in kulturne dediščine in Slavko Mežek, vodja Gibanja Natura – Kultura Slovenija. Šaljive spomine na obiskovanje šole na Stari Gori, s poudarkom obiskov Dedka Mraza, je v svojih verzih predstavil nekdanji učenec Franc Lančič.

Zvečer se je dogajanje preselilo v Kocbekovo dvorano KUS Sv. Jurij, kjer je potekala svečana Akademija, program katere je povezovala Katja Peršak Hajdinjak. Uvodnemu nastopu jürjovških ljudskih pevk, sta sledila nagovora župana Antona Slane in predsednice KS Kropa Saše Pavlič. Skozi recital so pesmi Kristine Šuler predstavili recitatorji kulturnega društva Kropa, kateri so pripravii še šaljiv skeč. Prebivalce Stare Gore v času službovanja in ustvarjanja pesnice v tem kraju, je na šaljiv način v prleškem narečju predstavil ljubiteljski dramski igralec Boris Kovačič. Zgodovinski in kulturni okvir časa, v katerem je težka življenjska pot v te kraje pripeljala učiteljico in pesnico ter njeno takratno socialno mrežo, je opisal profesor Franc Čuš, akademijo pa s svojo frajtonarico zaključil Žan Prša.

Življenje in delo Kristine Šuler

Rodila se je v ugledni in premožni fužinarski družini, očetu Benjaminu Schullerju in materi Hedviki Potočnik. Ker ji je mati umrla že pri sedmih letih, je bila toliko bolj navezana na očeta. Otroštvo je preživela v Kropi, kjer je z odliko dokončala osnovno šolo. Nato je osem let obiskovala samostansko šolo v Škofji Loki in nazadnje učiteljišče v Ljubljani, kjer je leta 1897 maturirala.

Od leta 1889 je poučevala v Bohinjski Bistrici. Tam sta v tistem času kot kaplana službovala pisatelj Fran Saleški Finžgar in pesnik Anton Medved, ki sta ji prebudila ljubezen do poezije. Finžgar je enkrat tedensko organiziral literarna srečanja, ki se jih je udeleževala tudi Šulerjeva. Konec leta 1898 je bila premeščena na osnovno šolo v Šmartnem pri Ljubljani, kjer so jo čez tri leta odpustili zaradi rojstva nezakonskega otroka. V tem času je v Kropi umrl njen oče. Finančno je bila v zelo slabem položaju, zato ji je pomoč in podporo nudil Finžgar. Ker je bila takratna družba do mater z nezakonskimi otroki prizanesljivejša na Štajerskem, se je nato s trimesečno hčerko Kristo odselila na Staro Goro pri Sv. Juriju ob Ščavnici in na tamkajšnji osnovni šoli poučevala še nadaljnih 24 let. V njen spomin je danes tam vzidana spominska plošča.

Pet let po upokojitvi se je preselila v Ljubljano in poslovenila priimek. 1941 se je kot članica Jugoslovanske ženske zveze vključila v OF in pisala pesmi o hčeri partizanki. Hčerko Kristo Šuler so po drugi svetovni vojni zaradi informbirojevske obtožbe internirali na Golem otoku. Vrnila se je po dveh letih in pol in živela z materjo do leta 1959, ko je umrla za rakom. Kristina Šuler je umrla pet mesecev kasneje in je pokopana na ljubljanskih Žalah. Na nagrobniku so zapisane njene besede: "Stopinje moje tišje so in tišje... Odhajam praznih rok neznano kam."

Prve pesmi je napisala v nemščini, ko je bila stara štirinajst let. Najbolj plodovito obdobje njenega ustvarjanja je bil čas, ko je poučevala v Bohinjski Bistrici. Takrat sta na njeno poezijo vplivala Bohinj in druženje z Medvedom, Finžgarjem ter Vido Jeraj. Značilne so lirične podobe, ki jih je jemala iz narave. Pesmi je objavljala v Ljubljanskem Zvonu, Domu in svetu, Slovenki in Planinskem vestniku, prva objavljena je bila Bohinjski Savi. Med takratnim bralstvom in izobraženstvom je skupaj z Vido Jeraj slovela kot najboljša slovenska pesnica in je doživela veliko odobravanja, kljub mnogim moralističnim opazkam glede erotike v njeni poeziji. V tem času so bili njeni znanci tudi Anton Aškerc, Ivan Cankar, Engelbert Gangl, Lojz Kraigher, Dragotin Kette, Ljudmila Poljanec, Zofka Kveder, Josip Murn, Henrik Tuma in Ivan Lah.

Glavna tematika njene poezije je ves čas ostajala hrepenenje po ljubezni in izgubljeni mladosti, prisoten pa je tudi vpogled v problematiko ženske tedanjega časa in tragedije ljudi v času prve svetovne vojne.

Njene pesmi je med prvo svetovno vojno želel urediti in izdati Ivan Lah, vendar so mu jih avstrijske oblasti zaplenile, ko so ga zaprle. Prav tako propade tudi poskus izdaje zbirke po drugi svetovni vojni in tako so njene pesmi takrat ostale v rokopisu ter omenjenih revijah tistega časa. Leta 2008 pa pod uredniškim delom Emila Cesarja izidejo izbrane pesmi, z naslovom Češnja pod mojim oknom.