Kaj nam prinaša december? (od snežakov do voščilnic…)

V živalskem svetu matere izključno skrbijo za svoje potomce, očetje svojih potomcev včasih niti ne poznajo. Samo v človeški vrsti veljajo enaka pravila za moške in ženske in smo lahko srečne, da naši dragi možje lahko pomagajo pri vzgoji naših otrok.

Svetlana Oletič, nedelja, 22. december 2019 ob 09:21
Ne pozabimo, da se sreča skriva v majhnih stvareh

Ne pozabimo, da se sreča skriva v majhnih stvareh

Vse letošnje zimske prireditve sem zamudila, še silvestrovanje in prihod novega leta bom »praznovala« v letalu. Zaradi tekem in treningov nisem bila na otvoritvi drsališča in prižigu lučk v Ljutomeru, niti na zaključku niti na novoletnem sprejemu...

Obožujem drsanje in ob prvi priliki sem se že odpravila z otroki na drsališče. Všeč mi je ciklično gibanje, pridih zime, muzika, vroča čokolada, ki jo moraš spiti za otrokoma, ker je ne moreta več, in kozarec kuhanega vina, ki se še tako prileže. Všeč mi je tako imenovani veter v laseh, ki ga občutiš ob drsanju. Mogoče me podzavestno spominja na brezskrbno otroštvo, ko sem se lovila s prijatelji, cela umazana, v raztrgani oblekici, do poznih večernih ur, dokler mama ni pozvala k večerji? Nikoli nisem bila utrujena, čeprav sem pretekla najbrž kar nekaj kilometrov...Bila sem zadovoljna in srečna.

Ker letos še ni bilo pravega snega, z otroki pa že izdelujemo snežinke in jih lepimo na okna, da bi ga vendarle pričarali, sem se spomnila knjige, ki sem jo prebrala pred kratkim. Imenuje se Snežak.

»Snežak« Jo Nesbo

Ko zapade prvi sneg, začnejo v Oslu izginjati poročene ženske. Na mestu umorov se pojavlja snežak, za katerega nihče ne ve, kdo ga je postavil. Višji inšpektor Harry Hole prejme anonimno pismo, ki ga je podpisal Snežak. Snežak je še ena v vrsti Nesbøjevih kriminalk, ki bralca drži v napetosti do presenetljivega konca.

Nikoli nisem bila pretirano navdušena nad kriminalkami, pa ne zato, ker so se mi zdele pod nivojem, bolj zaradi dejstva, da ta napetost in adrenalin, ki nas drži pokonci pri branju, potem hitro izgine in v glavi ne ostane absolutno nič. Rada imam knjige, ki mi zlezejo pod kožo in se me dobesedno dotaknejo, nekatere kar vzamem za svoje in jih »posvojim«. O Jo Nesboju sem nekoč prebrala v reviji »Ona«, zasledila sem, da je istoimenski film «Snežak« dobil ogromno nagrad na filmskih festivalih. Na začetku se mi knjiga ni zdela ravno zanimiva, ker je bilo preveč junakov in preveč podatkov. Enostavno nisem utegnila slediti dogodkom. Potem se je zgodba razpletla in sem knjigo prebrala v enem večeru...

V resnici je Snežak ugleden zdravnik, ki večino svojih žrtev ubije s skalpelom. Pri dvanajstih letih zagreši umor svoje mame. Razlog?...Seksala je z nekim moškim, njega pa je pustila čakati v avtu... Tako se začne serija njegovih umorov. S svojimi dejanji želi rešiti svet od kurb, kakor on temu pravi. Svoje žrtve išče med poročenimi ženskami z otroki. Sam je gensko pohabljen, nima bradavic in ima neozdravljivo bolezen Raynaudov sindrom in sklerodonijo, pri kateri telesno tkivo trdi, prsti na nogah in rokah postanejo hladni in beli, vezivno tkivo napenja kožo in gladi gube dlani, roke zakrknejo in potem jih ne moreš več iztegniti, na koncu se ne moreš več niti premakniti, ker te lastna koža  začne daviti. Zaveda se, da bo kmalu umrl, ampak pred tem se še želi maščevati vsem ženskam, ki so spočele otroke z svojimi ljubimci, tako kot njegova mama.

Ugotovil je namreč, da na Norveškem od 15% do 20 % otrok nima istega genskega zapisa kot njihovi starši.(Mislim, da je drugod po svetu kar podobno stanje...) Tako imenovani Snežak se približa najboljšemu kriminalistu v državi, glavnemu junaku romana Harryu Holeu in ga izziva ter mu nastavlja pasti. Ampak Harry je pravi možakar, možgani mu delajo s svetlobno hitrostjo, tako da je že jasno, kdo bo zmagovalec tega dvoboja. Občasne prekrokane noči in mimobežna srečanja z bivšo ga ne odvrnejo od cilja. Logičen razplet, dramatičen zaključek, čeprav nas pri branju knjige avtor večkrat zavaja in pelje v napačno smer. To je klasično za romane takšne vrste, ampak moram priznati, da me avtor nikakor ni pustil ravnodušne.

Ta zlagani »idealizem« serijskega morilca me spominja na roman »Zločin in kazen« F. M. Dostojevskega. Ker je ta dejansko mislil, da si lahko lasti pravico do umorov poročenih žensk, ker so spočele otroke s svojimi ljubimci. Da bi izboljšal svet. Tako kot  Razkolnikov, ki je želel ubiti starko, ker je mislil, da je svet ne potrebuje.

Voščilnice, SMS ali MMS sporočila

Do izdelovanja snežaka bomo morali kar nekaj časa počakati...Ampak tudi brez snega se da pričarati pravo decembrsko vzdušje. Okrog naših hiš se že svetijo lučke, po lestvah plezajo božički, v dnevnih sobah pri nekaterih že stojijo okrašene jelke, otroci se trudijo z izdelovanjem okraskov in voščilnic.

Koliko vas je takšnih, ki ste letos lastnoročno naredili vsaj eno voščilnico? Bolj malo. Koliko pa je takšnih, ki bo poslalo SMS ali MMS sporočilo ter čestitalo drugim prek FB? Večina. Saj nič ni narobe s tem, čas gre naprej, način komunikacije se spreminja. Najlažje je poslati SMS sporočilo, ki ga skopiraš z interneta, stisneš na gumb pošli in v trenutku ga dobi od dvajset do petdeset tvojih prijateljev ali znancev. Ampak pazite. Če to sporočilo vsebuje več kot en stavek, je bolj malo verjetnosti, da ga kdo sploh prebere.

Po dveh besedah je že jasno: ali je človek sam napisal sporočilo, ali ga je prepisal. Strinjam se, da je sporočilo, ki je prepisano bolj izvirno in se ne more kosati z vašim »Želimo vam srečen in vesel božič« Ampak je to tako neosebno. Vem, da je zelo težko napisat voščilo, ki bo všeč tebi in tistemu, komu si ga namenil. Lahko v pol ure z lahkoto napišem 400 besed, za voščilo, ki vsebuje samo par stavkov, porabim dosti več časa in energije. Večina ljudi se noče s tem spopasti in ga raje prepiše. Sicer je to že zastarelo in marsikateri pošiljajo MMS sporočila, kjer običajno ni treba nič napisati. Slika pove več kot tisoč besed!

Vesela sem vsakega sporočila, naj bo to MMS ali SMS, ker vem, da je to sporočilo človek poslal z dobrimi nameni, in je res želel vse dobro. Včasih je tako težko povedati ali napisati preproste besede. Za rojstne dneve se dogaja enako. Hočeš zaželeti človeku nekaj posebnega, ampak ostaneš pri klasičnih besedah: zdravje, sreča, ljubezen.

V resnici imamo vsi iste potrebe in si želimo enakih stvari: srečo, ljubezen, zdravje. Večina od nas si želi imeti družino in topel dom, kamor bi se vedno radi vračali, solidno materialno stanje, ne preveč in ne premalo, vsaj toliko, da lahko normalno živimo, službo, katero bomo z veseljem opravljali, nekaj prijateljev, ki nam bodo stali ob strani v slabih in dobrih trenutkih in seveda zdravje, ker - če tega ni, vse drugo nima smisla. Nedvomno si želimo biti ljubljeni in biti čim manj pod stresom. Hočemo se ukvarjati s svojimi konjički, naj bo to šah, tek ali branje knjig. Ženske si želimo biti lepe in nas bo vedno skrbela blaginja naših otrok: ali so srečni ali jim kaj manjka. V živalskem svetu matere izključno skrbijo za svoje potomce, očetje svojih potomcev včasih niti ne poznajo. Samo v človeški vrsti veljajo enaka pravila za moške in ženske in smo lahko srečne, da naši dragi možje lahko pomagajo pri vzgoji naših otrok. Nikakor si ne delamo utvar, da hočejo to početi. Njihov genski zapis se je z leti spremenil, ampak je v osnovi »oplodi samico in pojdi naprej« še kako aktualen. Zato jih moramo pohvaliti za vse te lepe trenutke, ki jih namenijo našim otrokom in nam, ženskam.

Ne pozabimo, da se sreča skriva v majhnih stvareh: v otroškem živ žavu, ki nam tudi kdaj pa kdaj že preseda, v nasmehu soseda, ki nam zaželi vesel božič, v brezskrbni jutranji kavi ali v tem, da nam mož pusti dlje časa spati in poskrbi za naše otroke. V vetru v laseh, ki ga začutimo pri zimskih aktivnostih in nas spomni na otroštvo. V vseh voščilnicah, ki jih dobimo, naj bo to SMS ali MMS sporočila.

Želim vsem vesel in miren božič!

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.