Komu lahko zaupamo? (čarovnice ne izginjajo…)

Če hočem zmagati, se moram boriti po moško, se pravi brez oziranja na mnenja drugih. Zaupam pa lahko sami sebi, svojim sposobnostim, moči in inteligenci.

Svetlana Oletič, nedelja, 9. februar 2020 ob 09:17
Komu lahko zaupamo?

Komu lahko zaupamo?

Znanstveniki so ugotovili, da psi, ki naj bi veljali za naše najzvestejše prijatelje, nam LAŽEJO! Zato, da bi dobili priboljšek...Zato, da bi jih mi pobožali po hrbtu...Če je tako, komu potem lahko zaupamo?

Če bi živela v 13. stoletju bi me zagotovo sežgali na grmadi...Kot čarovnico...Ampak veste, da čarovnice ne izginjajo? Se pravi, da se me boste težko znebili oziroma utišali...

Moj jezik postaja vse bolj strupen. Naveličana sem že prijaznega prikimavanja in tihega odobravanja, ki pravzaprav nikomur ne koristi. Življenje ni facebook. Ne moreš vsem deliti všečkov in se z vsem strinjati. Navadno nič ne moreš spremeniti, ampak je že dobro, da v ljudeh zasadiš razumen dvom in začnejo o tem razmišljati. Vedno obstaja upanje, da se bodo stvari spremenile na bolje. Vsaj jaz tako mislim.

Nikoli mi ne zmanjka idej. Na prvem mestu med dobrimi lastnosti človeka v katerem - koli poklicu, je samoiniciativnost. Tega imam jaz definitivno preveč. Lahko bi si to lastnost delila z nekaterimi, ampak - zanimivo je, da nihče tega ne bi hotel imeti. Ker če nekaj predlagaš, da boš naredil, to moraš tudi narediti.

Ne bojim se skoraj nikogar. Obstajata samo dva človeka, katerima ne bi upala nekaj povedati...Samozavest serijsko bi temu rekli. Saj se tega zavedam, da marsikomu s tem močno načenjam živce, ampak si ne morem pomagati. Nekoč sem lahko jokala doma kot dež, ko nisem znala dobro odreagirati in sem dovolila, da so me poteptali. Zdaj zelo redko izgubim v besednem dvoboju. Še najlažje je z moškimi. Na njihova opolzka namigovanja se odzovem tako, da jih pustim en čas odprtih ust, ker tuhtajo, kaj sem želela povedati...Ko pa se jim končno posveti, me navadno več ni v njihovi bližini.

»Včasih se moraš tudi komu zameriti, ker gre za tvoje življenje in se mogoče niti ne tiče nekoga drugega. Ljudje čedalje težje pustijo ljudem biti to, kar so.« Tomislav Jovanovič - Tokac (Dan D)

Komu lahko zaupamo?

Komu lahko zaupamo? Zanimivo vprašanje. Poznam nekaj ljudi, ki jim lahko zaupam in ki me nikoli ne bodo izdali. Ta krog ljudi je zelo majhen. 

Za natere ljudi nikoli ne veš, kako se bodo odzvali v določeni situaciji, lahko jim nekaj poveš, del resnice, ampak nikoli ne smeš povedati vse resnice. Ker če bodo pod pritiskom, če jim bo šlo za njihov ego, te bodo izdali. Ali če se jim boš zameril, bodo potem privlekli na dan vaše besede in tebe s tem pokopali. 

Nekateri so celo takšni, da se strinjajo s teboj, ampak v javnosti tega nočejo povedat, ker se ne bi radi izpostavljali. Itak (si mislijo) boš ti vse povedal. Ker si upaš. Ker se ne bojiš... Ker veš, da tudi, če boš kaj narobe rekel in izpadeš kot bedak, bodo potem nekateri začeli razmišljati v tej smeri in se bo mogoče celo nekaj premaknilo na bolje.

Kako pa najdeš prave ljudi? Zanimivo vprašanje... Večkrat se lahko opečeš, preden ugotoviš. Včasih nasedeš spet in spet, posebej, če je kdo prijazen s teboj. Dobro veš, da je prijazen, ker nekaj želi od tebe, ampak si domišljaš, da mu je resnično mar za tebe. 

A ste že kdaj komu nasedli?

Kolikokrat ste komu že kdaj nasedli? Sama sem neštetokrat. Včasih nekomu razlagam zgodbe o sebi, potem pa mislim: ups, zakaj sem to sploh povedala, lahko to uporabi proti meni kot orožje. Zelo sem neposredna in odkrita oseba, včasih celo preveč, posebej za Slovence, ki veljajo za zadržan narod. Večkrat povem svoje mnenje in se ne skrivam za drugimi. Včasih mi to tudi škodi. Zavedam se, da bi bilo lažje živeti tako, da se ne bi za nič brigala. Nekako imam takšen širok spekter videnja, da vidim vse, tudi tisto, česar mi ni treba:) Navadno takoj razumem, kaj se dogaja in hitro najdem rešitev problema. Logistika mi ne dela težav. Hitro preračunam vse situacije v glavi in najdem najboljšo možno rešitev. Imam prirojeno empatijo do ljudi, zato hitro ugotovim, kdo in zakaj je slabe volje in brez težav najdem krivca. Včasih to ni dobro, ker vem preveč stvari in želim vse probleme rešiti. Spominjam se knjige »I - Boj«, kjer je glavnemu junaku v glavo priletel telefon, delček katerega se mu je zasidral v možgane tako, da je imel vse informacije, ki jih najdemo na googlu in drugih brskalnikih v glavi nenehno na voljo.

Sama se počutim natančno tako, kot bi v mojo glavo treščil ta telefon. Na hipe sem kot razburkan vulkan, v moji glavi se vedno nekaj dogaja, milijon problemov, ki niti nimajo zveze z mano, ampak jaz jih na nekakšen način rešujem in potem drugim posredno ali neposredno delim rešitve, včasih pa kar sama vse rešim.

»Sreča« ne videnja...

Nekateri ljudje imajo »srečo« ne videnja ali se tako naredijo, da nič ne vedo in jih nič ne zanima. Tako življenje je enostavno. Nekateri pa hočemo rešiti svet, nekaj spremeniti, nekaj premakniti na bolje. Če nekaj delamo, se potrudimo po najboljših močeh, poskrbimo za vse detajle in naredimo vse perfektno. Zakaj? Zaradi pohvale ali zaradi tega, da bi bili sprejeti? Pohvale navadno ne dobimo, sprejeti pa smo in - nismo.

Nismo zaradi tega, ker marsikateremu ni všeč, da se tako trudimo in prizadevamo. Na koncu ostanemo sami in za najmanjše pripetljaje dobivamo graje. Ali bumerang nazaj. V nobenem primeru nas to ne izuči in se potem še vedno tako trudimo. Dobra stvar tega je, da dobimo potrebni adrenalin, ki nam pomaga premagati vse ovire. Ki nas še bolj podžiga in nam daje novo moč.

Z menoj je natančno tako. Navsezadnje sem trideset let bila aktivna športnica in to mi je ostalo za vedno. S slabšimi nasprotniki mogoče ne pokažem vsega, kar znam, s tistimi močnejšimi pa se resnično borim in dam na voljo vse svoje adute. Včasih naredim nekaj nelogičnega, samo, da premagam nekoga ter dosežem cilj.

Če pa hočem zmagati, se moram boriti po moško, se pravi brez oziranja na mnenja drugih. Zaupam pa lahko sami sebi, svojim sposobnostim, moči in inteligenci.