Živ žav ali kako preživeti počitnice z otroki brez živčnega zloma

Nikoli pa ne pozabite, da imate tudi svoje potrebe in ni treba čisto vsega žrtvovati za svoje otroke. Otroci bodo počakali na vaš čas, bodo počakali na vaš objem. Če ste vi srečni in zadovoljni sami s seboj, bodo takšni potem tudi vaši otroci

Svetlana Oletič, nedelja, 23. februar 2020 ob 08:26
Živ žav ali kako preživeti počitnice z otroki brez živčnega zloma

Živ žav ali kako preživeti počitnice z otroki brez živčnega zloma

Če imate hišo, polno otrok, in večinoma učite otroke v šolski telovadnici, postanete karseda imune na otroški živ žav. Telovadnica v šoli je pravzaprav edini prostor, kjer so otroci lahko glasni, med igro seveda. Med poslušanjem navodil morajo biti tiho, tu ni demokracije.

Doma imam tak direndaj že več kot dvajset let; ko mi eni otroci odrastejo in postanejo mirni, ter se skoraj cel dan ne prikažejo iz svojih sob, razen če gredo na trening, ali so lačni, na vrsti so že drugi, ki se vsak čas prepirajo in hočejo uveljaviti svoj prav. V hiši z večjim številom otrok otroci morajo biti glasni, da si pridobijo pozornost in so uslišani. Vsak si mora izboriti svoj prostor pod soncem.

Z leti vedno težje to prenašam in počasi pri nas v hiši začnejo čudežno izginjati otroške igre na baterije, ki so oddajale čudne cvileče glasove. Ali plastični robot, ki je bil tako glasen in nadležen...Če imate doma sedem in devetletnike, brez risank zagotovo ne gre. Pred kratkim so se otroci zelo veselili novih programov z risankami, ampak počasi te tudi izginjajo. Na vrsti za izginotje je kanal, ki predvaja risanke o ponijih in čeprav nimajo sporne vsebine in niso nasilne, v teh risankah poje pevka, ki ima tako brezizrazen in neprijeten glas (vsaj zame) da je moja meja tolerance že zelo majava.

Nekoč in danes

Popolnoma razumem tiste, ki nimajo svojih otrok ali so njihovi otroci že odrasli in so pozabili na neskončno dnevno nerganje med mlajšimi otroki. Sama bi bila zagotovo takšna in tudi vihala nos, češ, kako so ti otroci nevzgojeni. Res je. Nekoč so otroci v avtu bili tiho ter imeli za razvedrilo edino to, da so gledali v okna. Ali seštevali rumene avte in tovornjake (moji še zdaj to počnejo...) Sedaj so večinoma obloženi s pametnimi telefoni, tablicami, imajo slušalke...Ampak niso pri miru! Kadar koli vidiš peljati se po lokalni cesti (kjer je statistično dokazano, da se zgodi največ prometnih nesreč) dvoletnika na sprednjem sedežu, ali še slabše - v naročju voznika. Ne bom govorila o šolskih proslavah. Brez vsakršnega kančka slabe vesti starši dajejo svoj telefon pet, šestletnikom, da igrajo igrice med koncertom. In starši imajo potem mir. Včasih se celo zgodi, da kar pozabijo utišati telefon. A ni proslava namenjena prav otrokom? In jih uči potrpežljivosti, tolerance, včasih pa samo temu, da morajo biti tiho in poslušati. Moj najmlajši je zelo nemiren, minute ne zdrži, da ne bi skakal ali počel karkoli v zvezi z gibanjem - in zato ga nikoli ne peljem k maši. To naj bi bil samo izgovor, ker drugače tako ali tako ne grem. Ker to ni moje področje. Ne dobim tam tistega, po kar hodijo tja drugi. Dopamine si iščem na drugih področjih.

Enkrat bodo odrasli

Naj vam bo v tolažbo! Vaši otroci nekoč odrastejo...Zanimivo je to, kako hitro se zgodi ta preobrat...Pri kakšnih enajstih, dvanajstih letih...ali celo prej. Ko se otroci umirijo, dobijo svoje pametne telefone, naložijo tja vse možne aplikacije, ki jih mi, odrasli, si ne moremo niti zapomniti, ne da bi jim sledili. Včeraj sem slišala pogovor o aplikaciji tik tak. Zdaj sem napačno napisala. Tik tok. »Kaj je že to?« sem vprašala. Spet zaostajam... Takrat jih začnemo pogrešati. Včasih jih kaznujemo za slabe ocene in neprimerno vedenje s tem, da jim odvzamemo telefone in računalnike. Postanemo malo ljubosumni na te naprave, ki nam kradejo otroke. Ker z njimi preživljajo ves svoj prosti čas. Seveda jih neprestano opozarjamo in jih omejujemo, včasih si celo kar oni sami naložijo aplikacije, koliko ur dnevno uporabljajo telefon. Samo tri ure danes je bilo, mama. Pa to je ogromno, ljubica. Samo oni jih nimajo vsaj v šoli in na vseh drugih dejavnostih. Kaj pa mi, odrasli? Mi jih imamo vseskozi pri rokah. Dokazano je, da dnevno pogledamo na svoj telefon vsaj 150 krat. Sama sem čisto padla noter. Čeprav me ne zanima tako fb, razen da tam delam reklamo svojemu blogu, messengera že tako ali tako nimam, ampak vseeno sem obsedena s svojim telefonom.

Zimske počitnice brez snega

Zimske počitnice...ker ni snega, na vrsto pridejo vse druge aktivnosti za otroke. Slišala sem, da v Nemčiji in v drugih državah obstaja gozdni vrtec in so tam otroci sleherni dan v gozdu, v vsakem vremenu, ga raziskujejo in uživajo v krošnjah dreves. Vzgojiteljice jih bolj ali manj samo usmerjajo. Celo svojo potrebo opravijo tako, da si izkopljejo jamico v zemlji in roke si obrišejo potem z listjem. Sama bi se zdaj težko spravila v gozd...Edino, če bi šli nabirat zvončke.

Za mlajšega iščemo lego delavnice. Ker je obseden z lego kockami. Dnevno, med vikendom, lahko jih zlaga po deset ur. Če mu prinese božiček ali dedek mraz nove lego kocke, sta sposobna z možem tri do štiri ure zlagati nekakšen novi buldožer ali letalo. Takrat njiju pustim pri miru in pač moram vsa gospodinjska opravila opraviti sama, ker je mož »zaseden«. Sama ne bi bila sposobna tega zlagati niti deset minut, zato mu pustim to veselje.

Otroci
Ker ni snega, na vrsto pridejo vse druge aktivnosti za otroke

Naj si samozaposlijo

Na srečo imam takšne otroke, da se znajo samozaposliti. Včasih jih samo spomnim, da bi morali brati ali narediti domačo nalogo, da je že dovolj risank za danes. Devetošolka piše scenarij za prihajajočo valeto, devetletnica na računalnik tipka knjigo z naslovom »Ona živi njegove sanje« in vsaki dan mi z veseljem pove, koliko je že napisala. Zdaj je že pri 6000 besedah. Bere že drugi roman Harryja Potterja in včasih kar naredi galerijo in ilustrira vse junake iz te knjige. Za seboj potegne ta mlajšega, on tudi riše in bere. Najraje pa rešuje vsemogoče zabavne naloge. To ima po možu. Ta je obložen s sudoku in križankami in jih rešuje s takšno hitrostjo, kot sem jaz nekoč pletla (težko verjeti, a ne?) Dobim občutek, da samo piše, čeprav pri tem mora še zraven misliti. Zanimivo je opazovati, kako dve leti starejša komandira ta mlajšega. On jo uboga skoraj brezpogojno, ker ve, da v obratnem primeru se bo jezila nanj. Tako pravi. Ona mu reče samo enkrat, midva z možem morava večkrat. In še nama včasih oporeka. Nekako imam občutek, da ona že ne bo imela težav z moškimi, ker se je že v zgodnjem otroštvu naučila, na katere strune pri njih moraš pritiskati. Pred kratkim sta se igrala zunaj skrivalnice. On je ni našel in prišel noter ter, kot vsak moški, pozabil na to in začel zlagati lego kocke. Čez nekaj časa pride ta mala v hišo, vsa vznemirjena in mu začne to očitati. Rekla je, da naj gre ven na hladno in sedi tam pol ure v škatli kot ona. Ker ga ni prepričala v to, je prinesla to škatlo v hišo in je revček moral tam sedeti nekaj časa za kazen.

No presents just your presence

Nekje sem prebrala, da v angleščini obstaja zanimiv izraz: no presents just your presence, kar pomeni, da morate biti ob svojem otroku, ne pa mu dajati daril in potem izginiti. Včasih se moramo kar prisiliti, da se z njimi igramo, pa mogoče niti to ni tako bistveno. Pomembno je, da ste nekje v bližini, da se odzivate na njihove replike, da jih poslušate, ker s tem jim date vedeti, da so oni pomembni za vas. Neizmerno težko je, ko utrujena prideš iz službe in bi rada samo nekaj pojedla, ter se ulegla, oni pa vsi trije pricurljajo k tebi in vsak hoče nekaj povedati. Naenkrat. Ali ko se meni nekam mudi, ta najmanjši pride k tebi in ne želi nič drugo kot objemček. Seveda mu ga moram dati, čeprav bom potem morala bolj pritisniti na plin.

Nikoli pa ne pozabite, da imate tudi svoje potrebe in ni treba čisto vsega žrtvovati za svoje otroke. Otroci bodo počakali... Resno mislim. Bodo počakali na vaš čas, bodo počakali na vaš objem. Če ste vi srečni in zadovoljni sami s seboj, bodo takšni potem tudi vaši otroci.