To niso napotki za srečno življenje. Bolj za preživetje…

Kar se tiče mene: če sem v krogu svoje družine in imam na razpolago telefon in računalnik, ali vsaj papir in kemični svinčnik, lahko preživim mesec dni in še več brez večjih posledic na moje mentalno in fizično stanje. Upam, da to zmorete tudi vi.

Svetlana Oletič, četrtek, 19. marec 2020 ob 12:04
Sprehod v bližnji gozd, igra zunaj.

Sprehod v bližnji gozd, igra zunaj.

Rešila nas bo r u t i n a. Zajtrk. Jutranja telovadba. Pospravljanje. Učenje skupaj z otroki. Kosilo. Sprehod v bližnji gozd, igra zunaj. Kavica. Televizija, računalnik in vsa družabna omrežja. Igra z otroki. Večerja. Nežnosti s partnerjem...

Zdaj bodo nas nalagali s tem sranjem, da je dobro, da smo doma, da se malo umirimo in živimo v krogu svoje družine. Da se igramo skupaj z otroki. Da razmislimo o tem, kaj je vse v našem življenju pomembno in da marsikaterih stvari v življenju ne potrebujemo. Saj je res, ne potrebujemo make upa in lakiranih nohtov, ne potrebujemo polne omare oblačil, ki jo komaj zapremo in po tihem že nekatere svoje plašče in jakne selimo v moževo omaro, njemu pa ni nič jasno, zakaj je njegova omara naenkrat polna. Ne potrebujemo toliko kavic s prijatelji in različnih oblik izven šolskih dejavnosti za otroke in rekreacije zase. Kdor želi, se lahko sedaj odpravi v gozd teč, sicer tam lahko tudi dobi boreliozo in meningitis, če ni cepljen, ampak kaj je to v primerjavi s korona virusom? Lahko se doma na blazini razgiba in naredi vaje za dobro telesno kondicijo. Ampak ne. Ljudje smo družabna bitja in potrebujemo družbo. Ne hodimo na rekreacijo samo zato, da bi se bolje počutili, namreč tudi zaradi tega dejstva, da se tam srečujemo s kolegi in skupaj družimo ob telovadbi. Vsaki si lahko sam doma skuha kavico ali spije pivo, ampak marsikateri od nas so navajeni - beri - razvajeni in nam ni škoda zapraviti tistih dveh evrov in se peljati v gostilno, ker smo tam dogovorjeni s prijateljico. Ali prijateljem. Ali tam dela zelo simpatična natakarica. Ali nam je všeč vzdušje v tem lokalu in si ne moremo predstavljati dneva, da ga ne bi obiskali.

In smo se zazrli. Vase. Zdaj pa hočemo ven! Upiramo se kot otroci. Ne, ne gre. Ostanimo doma. Moramo. Ravno zaradi nas in naših otrok.

Po pozivu iz Italije pri nas in v drugih državah tisti ljudje, ki živijo v blokih in ne morejo ven, so se domislili skupnega petja in igranja na glasbene instrumente. Na srečo ima večina Slovencev svoje hiše in se lahko giblje v svoji okolici.

V Ukrajini pravijo neuradno, da je ogromno obolelih s pljučnico, ker jim sploh ne identificirajo korona virusa. Bolnišnice so prepolne, po uradnih podatkih imajo komaj tri obolele. Testov ni dovolj, ljudje nimajo urejenega zdravstvenega zavarovanja, zato jih ne identificirajo. Poleg tega se bojijo panike. In kot vedno želijo prikazati boljše stanje, kot je v resnici.

V Španiji se prebivalci Madrida sedaj množično selijo v svoje vikend hišice ob morju in s tem tudi dejansko širijo korona virus.

V tem času nas je vse povezal strah pred korona virusom. Ali natančneje strah pred smrtjo. Dobro vemo, da nismo nesmrtni. Ta strah, ki ga prvič začutimo v otroštvu, hočemo odgnati in odmisliti na vse možne načine. V tem času smo vsi nekako spet začutili taisti strah, kot bi bili naenkrat stari šest let in nam je prvič postalo jasno, da bomo mogli enkrat umreti. Pa ne še zdaj, si mislimo.

Ne bom vam svetovala, da bi se zazrli vase in izvajali psihoterapijo. Vsak naj sam odloči, kako bo preživel ta čas, samo naj mu hitreje mine. Sama bom na veliko brala, še sreča, da se na moji nočni omarici vedno najde 3 - 4 knjige. Poleg tega se bom bolj posvetila kuhanju in tudi peki, če bom imela vse sestavine doma, če ne - bo pač počakalo. Zaradi kokosove moke ali jedilne čokolade že ne bom šla v trgovino, ni šans. Palačinke imajo pač vsi radi in tudi vaflje obožujejo.

Pospravila bom omare za oblačila in kuhinjo. Ker vse te stvari po navadi odložim za dopust ali za vikend, takrat pa imam ogromno drugih zadolžitev in se mi tega enostavno ne da početi. Večinoma smo ljudje takšna bitja, da gremo naprej po liniji najmanjšega napora. Še dobro, da nimam težavne tašče in moža, ki bi ga tako vznemirjal prah na policah ali mastni madeži na kuhinjskih ploščicah.

Kaj še? Začela bom teči, ker do zdaj sem imela milijon in en izgovor: od tega, da je mrzlo in da nimam časa. Vi ne? Čeprav je bilo že skoraj do dvajset stopinj plus...V omari imam deset ali še več trenirk, ki me kličejo: obleči me in teči! No, recimo...Poskusila bom tudi vsak dan narediti nekaj vaj za krepitev trebušnih in hrbtih mišic.

Mogoče se bom bolj navdušeno igrala skupaj z otroki. Včeraj smo se kartali in sem jih naučila igrati ruskega dureka. Čeprav sem ostala skoraj brez glasu, ko sem jim razlagala pravila igre, ki jim nikakor niso šle v glavo, smo se imeli fajn in od zdaj otroci obožujejo to igro. Malo so včasih nejevoljni, ker večinoma izgubijo in ostanejo dureki in jih potolažim s tem, da, ko sem pri babici igrala vse poletne počitnice s svojimi bratranci to igro, sem bila jaz vedno tista »duročka«.

Naznanila sem jim že, da se bomo učili rusko in sem naletela na val neodobravanja s strani mlajših otrok. Med kartanjem so že začeli uporabljati ruske besede, ker sem jim zabičala, da ne znam teh besed prevesti. Skoraj da res. »Duša se pozdravi v družbi otrok« je rekel F. M. Dostojevski.

Sama se dobro zavedam, da je pisanje svoje vrste terapija zame. »Jaz pišem samo zase in še enkrat in za vedno izjavljam, da četudi pišem tako, kot da nagovarjam bralce, je to zgolj videz, ker pač tako lažje pišem...Tu bi se denimo lahko obregnili ob moje besede in me vprašali: če resnično ne računate na bralce, zakaj potem sami sebe prepričujete, in to še na papirju, da zapiskov ne boste urejali in sistematizirali, ampak boste zgolj zapisovali tisto, česar se boste spomnili, itd. itn? Zakaj vse to pojasnjujete Zakaj se opravičujete?
No, pa smo tam, vam odgovarjam. Tu zadaj je namreč cela psihologija. Morda gre za to, da sem strahopetec. Morda pa tudi zato, da si namenoma predstavljam publiko, da bi se med zapisovanjem pač spodobneje vedel. Razlogov je lahko na tisoče.
Sicer pa še tole: zakaj, čemu pa bi sploh rad pisal? Če ne gre za publiko, bi se verjetno vsega skupaj lahko spominjal samo v mislih in ne bi prelival na papir? Res je, gospoda, a na papirju bo vse skupaj videti nekoliko bolj slavnostno. Nekoliko bolj sugestivno bo, ostrejša bo sodba nad sabo, boljši slog. Poleg tega pa mi bo zaradi pisanja resnično nekoliko odleglo.«

To so navedki iz knjige F. M. Dostojevskega »Zapiski iz podtalja« ki se v originalu imenuje »Zapiski iz mrtvega doma«, ki jo je pisatelj napisal pred 130 leti. Mogoče pa ravno jaz pišem zdaj zapiske iz podtalja?..

Ne me jemati tako prekleto resno. To še zdaleč niso napotki za srečno življenje. Kar se tiče mene: če sem v krogu svoje družine in imam na razpolago telefon in računalnik, ali vsaj papir in kemični svinčnik, lahko preživim mesec dni in še več brez večjih posledic na moje mentalno in fizično stanje. Upam, da to zmorete tudi vi.