»Kaj bi naredil za svojo družino? Je kaj, česar ne bi?« (Fredrik Backman »Mi proti vam«)

Samo hočemo, da bi bilo vse tako kot prej. Da bi se po mestu sprehajale množice. Da bi se lahko kje ustavil in spil kavo s prijateljem. Ali pivo. Ali pojedel sladoled. Da bi v šolah odmevali glasni otroški glasovi in strogi glasovi učiteljev.

Svetlana Oletič, nedelja, 5. april 2020 ob 08:36
Samo hočemo, da bi bilo vse tako kot prej

Samo hočemo, da bi bilo vse tako kot prej

Prebrala sem knjigo Mi proti vam Fredrika Backmana in ostala odprtih ust, če lahko temu tako rečem. Zagotovo ena od najboljših knjig, ki sem jih prebrala. Knjiga govori o hokejskem moštvu oziroma o »vojni« med dvema sosednjima moštvoma. »Tisti, ki se peljejo skozi Bjornstad, porečejo, da mesto živi samo za hokej, in so dnevi, ko imajo prav. Morda ljudem včasih treba pustiti, da imajo za kaj živeti, zato da se lahko pretolčejo skozi vse drugo .« Tako sem čakala na razplet zgodbe in tako sem si želela, da bi moštvo Bjornstad zmagalo v zadnji odločilni tekmi. Na koncu avtor tega sploh ni omenil. Ker ni bilo pomembno. Knjiga celi čas vodi do spoznanja, da nič ni bolj pomembno kot človeško življenje, človek sam in njegova družina.

»Kaj bi naredil za svojo družino? Je kaj, česar ne bi?«

Je zdaj kaj, kar je bolj pomembno kot svoja družina?

Konec knjige me je spomnil na trenutno situacijo. Še nekaj časa nazaj smo z igralkami moje ekipe živele za zmago in nič drugo nam ni bilo tako pomembno kot zmaga. Zdaj je vse povezano s športom tako oddaljeno, kot bilo svetlobna leta nazaj. Pomembno je samo naše zdravje.

»Ljubezen in sovraštvo. Veselje in žalost. Jeza in odpuščanje. Šport prinaša obljubo, da imamo lahko vse. To zmore le šport.« Ali res zmore vse?

Trenutna situacija nas je prisilila, da odložimo odbojkarske in nogometne žoge in se posvetimo drugim stvarem. Ki so resnično pomembne. Žoga ne bo spremenila svoje oblike, za vedno bo ostala okrogla, znova se bo za njo podilo kar nekaj igralcev iz dveh moštev in te tekme bo spremljala večja masa ljudi na tribunah. Igralci ne bodo pozabili okusa zmage. Niti grenkobe poraza.

»Zakaj imamo tako radi ekipne športe? Ker hočemo biti del skupine? Za nekatere je odgovor preprosto to, da je ekipa družina. Za vsakogar, ki potrebuje družino ali pa je sploh nima.«

Spomnim se, kako sem igrala za ljutomersko ekipo pred dvajsetimi leti. Tekme z Mursko Soboto so bile vedno derbiji, igralke se nismo ravno sovražile med seboj, čeprav so gledalci na tribunah marsikaj vzklikali med tekmo. Tudi žaljivke včasih ... Ko sem po treh letih igranja v Ljutomeru, kjer so me že vsi imeli za svojo, prestopila v murskosoboški klub, domačini niso tega dobro sprejeli. Čutila sem hladne poglede in ignoranco. Čez nekaj let je klub v Murski Soboti razpadel in je kar nekaj igralk prišlo igrat v Ljutomer. Sedaj jih je že skoraj pol ekipe. Sovraštva med klubi ni več.

Odpovedali so olimpijske igre, odpovedali so evropsko prvenstvo v nogometu, sedaj je odkrito vprašanje, če bodo domača prvenstva in lige prvakov sploh odigrani. Zanimivo, da to nikogar več ne vznemirja. Kot bi se vdali v usodo. Če bi zdaj rekli, da odpovedujejo vse športe, se ne bi nobeden pretirano sekiral. Ali?

Na začetku je bilo grozno slišati: 400 jih je umrlo v Italiji v enem dnevu! Včeraj jih je že bilo več kot devetsto ... Navadili smo se slabih novic. Dobili smo trdo kožo.

Samo hočemo, da bi bilo vse tako kot prej. Da bi se po mestu sprehajale množice. Da bi se lahko kje ustavil in spil kavo s prijateljem. Ali pivo. Ali pojedel sladoled. Da bi v šolah odmevali glasni otroški glasovi in strogi glasovi učiteljev. Da bi športne dvorane spet bile polne. Da bi poleg dvoran težko našel parkirni prostor. Skoraj je vseeno, če bi tvoja najljubša ekipa zmagala ali izgubila. Samo da bi igrala. Samo da igralcem in gledalcem spet poteče adrenalin po žilah. Kako to pogrešamo!

Ali zahtevamo preveč?

Sadna drevesa so začela cveteti, narcisi in tulipani krasijo okolico naših hiš. Ali jim nihče ne povedal, da naj počakajo, da je zdaj korona virus? Narava ima svoje zakone. In je dobro tako.

Kako dolgo bomo še doma? Spomnim se, ko po mesecu bolniške po operaciji kolena nisem več zdržala. Doma. Čeprav sem imela bolniško še za mesec dni. Ko sem odložila bergle in stopila nekaj korakov sama, sem se odločila, da sem sposobna za delo. Poklicala sem svojega osebnega zdravnika in preklicala svojo nadaljnjo bolniško. V službi so me en dan malo čudno gledali, ampak so se morali sprijazniti s tem. Takrat sem imela izbiro. Zdaj je nimamo. Moramo ostati doma.

V Ukrajini so podaljšali karanteno do konca šolskega leta, v Avstriji se tudi pripravljajo na črni scenarij, da bodo v šolo šli komaj 1. septembra. V Franciji in na Nizozemskem je že tako. Če nas bo tole dočakalo, ne bomo tako presenečeni. Nič nas več ne preseneti. Na Japonskem in v Južni Koreji, kjer se novo šolsko leto začne v začetku marca, sploh niso začeli s poukom. Naslednji 1. september bomo nestrpno čakali vsi, učenci in posebej starši, ki so se že naveličali igrati vlogo učiteljev.

»Človeka ne poznamo, dokler ne vemo, česa se najbolj boji.« Sedaj bomo vsi imeli isti strah - ostati doma. Samo, da ne bo spet epidemije.

»Če ni vojne, jo pa zanetijo.« Do tretje svetovne vojne na srečo ni prišlo, prišlo pa je do pandemije, ki jo nekateri primerjajo prav s svetovno vojno.

»Najhujše je spoznanje, da smo odvisni od drugih. Da ljudje s svojimi dejanji vplivajo na naše življenje. Ne le tisti, ki si jih izberemo, tisti, ki so nam všeč, ampak tudi vsi drugi, tudi idioti. Vi, ki v vsaki vrsti stojite pred nami, ki ste slabi šoferji, ki imate radi zanič televizijske oddaje in v restavraciji preglasno govorite, vaši otroci pa naše v vrtcu okužijo s trebušno gripo. Vi, ki ne znate parkirati in nam kradete naše službe in volite napačno stranko. Tudi vi vplivate na naše življenje, vsak trenutek.

Ljubi bog, kako vas zaradi tega sovražimo.«

Sedaj bomo mogoče malo manj sovražile druge. Nismo toliko odvisni od njih. Bolj od samih sebe.

Mogoče pa nam ravno ta izolacija želi nekaj povedati ... Da začnemo spoštovati naravo in postanemo človek do sočloveka.