Mlada prostovoljka o svojem delu v DSO Ljutomer v času pandemije

Urška Kunčič je kot študentka gerontologije začutila, da so stanovalci in zaposleni v DSO Ljutomer v stiski in ponudila svojo pomoč

Aleksandra Papež, petek, 1. maj 2020 ob 10:32
Urška Kunčič, foto: osebni arhiv

Urška Kunčič, foto: osebni arhiv

Urška Kunčič je bodoča magistra socialne gerontologije na Alma Mater Europea, ki je predvsem v času uvedbe strogih ukrepov začutila, da so stanovalci in zaposleni v DSO Ljutomer v stiski. Nekateri zaposleni so se borili in vmes celo zboleli. Tako se je Urška preko elektronske pošte ponudila, da kot prostovoljka priskoči na pomoč pri socialni oskrbi stanovalcev. Njene nesebične pomoči so bili v domu zelo veseli.

Urška je v domu vsak dan med tednom, ob koncih tedna je prosta. Njena skrb so predvsem socialni stiki stanovalcem. Tistim, ki želijo stik s svojci, Urška to po svojih najboljših močeh skuša omogočiti. Svojce pokliče preko klica ali celo video klica in pomaga stanovalcu vzpostaviti stik. »Najhuje za stanovalce je, da ne morejo biti v stiku s svojimi najdražjimi. Že en dan brez obiskov jim je težko, kaj šele v času stroge karantene, Nadvse hvaležni so, da lahko vsaj preko klica slišijo ali celo vidijo svojca.« pove Urška, ki ob koncu dneva za vsakega posameznika pripravi tudi evalvacijo.

DSO Ljutomer

V DSO Ljutomer ozdravelo še 10 stanovalcev in 6 zaposlenih. Iščejo tudi nove sodelavce.


Stanovalci so potrpežljivi, prilagodljivi in zares spoštujejo predpise

»Mene ni strah ob vstopu na t.i. okuženo območje, ko je potrebno pomagati, pomagam. Verjamem, da je bolje, če si pozitiven in nasmejan, s trezno glavo in premišljenimi odločitvami, ob upoštevanju vseh potrebnih ukrepov za varnost stanovalcev in sebe. Dom za starejše je v prvi vrsti DOM, ljudje, ki v njem živijo, so tukaj doma in ja, naš dom se spopada z virusom, ker je to virus, ki lahko prodre povsod, a ni tako grozno kot predstavljajo.« doda Kunčičeva, ki poudari, da ima vsak stanovalec svojo osebno zgodbo in prav vsaka se je nekako dotakne.

»V spominu mi je ostal video klic stanovalke z vnukico, ko sta si povedali kako se imata radi in se medsebojno pogrešata, je deklica začela neutolažljivo jokati. Po klicu me je gospa vprašala ali bo to obdobje hitro minilo.« razlaga Kunčičeva in se spomni še zgodbe slepega stanovalca, s katerim sta preko video klica poklicala njegove domače. »Ali ga zares vidijo, me je navdušeno spraševal. Po klicu je bil gospod veliko bolj pomirjen in tudi njegovo počutje se je izboljšalo.« še doda ter poudari, da so stanovalci potrpežljivi, prilagodljivi in zares spoštujejo predpise.

»Zame so junaki. Nekoč so se oni borili za nas - v službi, doma. Kdaj bomo mi njihovi junaki, če ne zdaj?«