Kdo je že rekel, da delo človeka osrečuje?

Prvi maj je praznik dela. Tisti, ki zdaj trenutno ne hodimo v službo in učimo na daljavo, smo našli delo doma. Še ga iščemo. Ker ni boljšega občutka kot nekaj delati in potem videti rezultate svojega dela!

Svetlana Oletič, nedelja, 3. maj 2020 ob 09:38
Ni boljšega občutka kot nekaj delati in potem videti rezultate svojega dela!

Ni boljšega občutka kot nekaj delati in potem videti rezultate svojega dela!

Kako lepo je biti zdrav! Kako lepo se je pogovarjati s sodelavci, s prijatelji! Kako lepo se je spet urediti in iti med ljudi! Po tem, ko sem nekaj dni bila odsotna na zavedni ravni, zdaj spet življenje sprejemam z veliko žlico. In to niso samo besede! Resnično sem navdušena nad čudežem življenja, vsi moji sodelavci se mi zdijo čudoviti, prijazni in ljubeznivi! Tudi moj poklic se mi zdi tako plemenit, pošten in občudovanja vreden! Tako kot bi meni zdaj dali gor rožnata očala. Čez čas bom spet postala cinična in mi bo šlo marsikaj na živce. Pustimo času čas. Mogoče pa sem se v tem času prerodila in doživela razsvetljenje...

Zgornji odstavek sem napisala pred nekaj leti, ko sem se vrnila v šolo po operaciji kolena. Točno tako bi napisala sedaj. Če bi šla v šolo. Tako sem čakala na večerna poročila in na odgovor ministrice, ampak me je razočaral...In pustil odprtih ust... Potem sem si na glas ponavljala: Se pravi moj najmlajši drugošolec bo šel v šolo že osemnajstega, čez en teden se mu pridruži devetošolka, kaj pa tista, ki hodi v četrti razred? Ostala bo doma in se učila na daljavo....Joj mene, joj...Kaj pa bom počela jaz? Samo vozila otroke v šolo in prišla v službo dvakrat na teden, da opravim uro športa z devetim razredom? Ali bodo sploh imeli ure športa?

Zmedena sem bila in osupla. Moja četrtošolka je jokala celo noč. Mislim, da je bilo tako v številnih slovenskih družinah. Imam občutek, da so nas ogoljufali. Sita sem že očitkov, da smo zaposleni v javni upravi, zdaj na počitnicah in dobivamo denar od države. Saj bi radi delali. Zelo. Koga naj pokličem, komu naj to povem!

Letošnji praznik dela se je začel z dežjem in kislim vremenom. Kot zanalašč. Mesec dni nas je vreme razvajalo z lepimi sončnimi dnevi, zdaj pa je tako....Saj ne bomo imeli piknika. Ne bomo imeli kresa. Tako, kot če bi nam še tam striček zgoraj, hotel to prepovedati...Že predstavljam si ga z obrazom našega vladnega govornika, Jelka Kacina, ki tako žuga s prstom: Ne, ne, ne. Morate biti pridni!

Saj smo. Ne vem, če obstaja na svetu narod, ki je bolj priden od Slovencev. Mislim, da ga ni. Sama en mesec niti nisem šla v bližnjo trgovino, nikamor. Vedno je hodil mož spotoma, ko je šel iz službe. Na njegovi firmi je tako, kot da ne bi bilo korona virusa (dejansko mu zavidam). Delajo ob sobotah in nedeljah. Za Palomo. Ker toaletni papir še vedno gre za med. Znanka iz Berlina je razlagala, da tam dva meseca ni bilo mogoče nikjer dobiti toaletnega papirja.

Prvi maj je praznik dela. V otroštvu je bil eden mojih najljubših praznikov. Že zjutraj je prek zvočnikov odmevala zelo glasna muzika. Lepo oblečeni smo se odpravili na povorko v center mesta, kjer se je vsaka šola predstavila v različnih oblačilih in z drugačno dekoracijo. Nekateri so nesli zastavice, ki so jih sami naredili, nekateri vejice z rožicami, nekateri plakate. Vse je bilo zelo uradno in obenem zelo praznično. Bili smo tako navdušeni, tako srečni! Dejansko smo mislili, da je Sovjetska Zveza najboljša država na svetu!

Prvi maj je praznik dela. Tisti, ki zdaj trenutno ne hodimo v službo in učimo na daljavo, smo našli delo doma. Še ga iščemo. Ker ni boljšega občutka kot nekaj delati in potem videti rezultate svojega dela! Ker se je tako lepo potiti na svežem zraku, kopati vrt in saditi paradižnik, kositi travo in barvati hiško na drevesu z otroki. Kako lepo diši pokošena trava in kako je čudovito opazovati obraze otrok, umazane od barve, obenem pa navihane in nasmejane do ušes. Čeprav te naslednji dan blazno boli hrbet in na rokah imaš žulje, se to ne more primerjati z občutkom, da delaš nekaj dobrega, koristnega.

Iz rabljenih evropalet mož dela sedežno za zgornji balkon. Zraven bo tudi klubska mizica. Idejo so dali starejši. Ko pride iz službe, hiti v delavnico, da bi to počel. Vsi komaj čakamo, da bo narejeno. Pomagamo. Študentki radiologije in biokemije, ki sta se že sprijaznili s tem, da bosta nadaljevali učenje na daljavo, poleg da se učijo za izpite in kolokvije, pomagajo na vrtu, sadijo zelišča, brusijo les, pripravljajo kosilo.

Kdo je že rekel, da delo človeka osrečuje? 

Kako malo je človeku včasih treba, da bi bil dan lepši. Da bi se bolje počutil. Prijazen nasmeh, prisrčen pozdrav, spodbudne besede, pohvala za dobro opravljeno delo! To sem tudi napisala že nekoč...Ste opazili besedo delo? Včasih objavim sliko na fb, da uživam na terasi. Ni boljšega občutka, ko počivaš po lepo opravljenem delu, ne da?