V nekaterih državah po svetu 25 maja učenci zaključijo s poukom v šoli. V času Socialistične federativne republike Jugoslavije je bil 25 maj - Dan mladosti, praznik jugoslovanske mladine. Po nekaterih podatkih naj bi se praznoval na rojstni dan Josipa Broza Tita, čeprav je Tito bil rojen 7. maja 1892 leta.

Marsikateri od vas se spomnijo glavnih simbolov praznika Štafete mladosti oziroma Titove štafete. Štafeta je vsako leto štartala iz drugega jugoslovanskega mesta, bila nato nošena okoli mesec in pol skozi vse jugoslovanske republike ter svojo pot zaključila 25. maja v glavnem mestu SFRJ Beogradu. Ni me bilo takrat v Sloveniji, ampak sem poslušala zgodbe tistih, ki so imeli čast nositi štafeto in jo predati celo Titu ter mu voščiti za njegov rojstni dan. To je bil osrednji dogodek dneva, ki se je prenašal v živo po televiziji.

V tem dnevu so bili mladi pionirji sprejeti v Zvezo komunistične mladine Jugoslavije. Odvijale so se različne športne prireditve in proslave v šolah. V moji matični državi se je dogajalo nekaj podobnega, iz pionirjev smo postali mladi komsomolci, se pravi, mladi komunisti.

Malo sem pobrskala po zgodovini in našla nekatere zanimive podatke o življenju Tita v Rusiji v ruski in kazahstanski wikipediji (česar ni v slovenski) in v nekaterih kazahstanskih časnikih.

Kot vemo, je Tito sodeloval v državljanski vojni v Rusiji, ki je trajala od 1914 do 1918 leta. Leta 1915 so ga Rusi ujeli in deportirali v Uralsk. Od tam ga je odkupil bogati Kazah Isa Žeksenbajev in poimenoval ga je kot svojega sina.

Tito je v svojih spominih »Ostanejo z nami«, objavljenih leta 1987 v Moskvi, zapisal: »V zaporu me je ugrabil bogat Kazahstanec. V vas je pripeljal približno deset ljudi. Rusi so območje imenovali »Kirgizski kraj«, zato sem sprva mislil, da sem med Kirgizi. Pozneje sem ugotovil, da so to lastniki stepe in zadnji dediči nomadov, Kazahstancev. Moj oče je imel 2500 konjev.« (zato v slovenski wikipediji piše, da je živel v Kirgiziji)

Junija 1918 leta je začel delati v selu Aleksandrovska pod Omskom v gospodinjstvu svojega novega očeta. Popravljal je mlin na vodi, delal moko, družil z mestnimi kmeti in celo se je naučil kazahstanskega jezika in celo nekaj kazahstanskih pesmi. Vzljubil je pijačo kumis, in celo pozneje leta 1968 na srečanju z predsednikom Mongolije Jumžagijn Cedenbalom v Ulan Batoru ga prosil, da naj ga počasti s kumisom in celo mu zapel kazahstansko narodno pesem »Karatorga«, o čem je natančno pisalo v mongolskih časnikih. Njegov novi oče je plačal doto za nevesto in ga je oženil s štirinajstletno prelepo Rusinjo Pelagijo Belorusovo iz sosednje vasi Mihajlovka v pravoslavni cerkvi v Omsku. (v ruskih časnikih navajajo njeno ime kot Polina Belousova)

Po sedmih letih se je vrnil iz Sibirije prek Nemčije in Avstrije v Maribor, od tam pa v Kumrovec. Zaposlil se je, vstopil v komunistično partijo in ustvaril dom. Svojo ženo je klical Polka. Rodila mu je štiri otroke, preživel je le četrti, Žarko, ki se je rodil 2. februarja 1924. Po »bombnem procesu«, ko je bil Tito obsojen na pet let zapora, se je Pelagija vrnila v Sovjetsko zvezo. Sina je dala v dom, njo pa so službeno poslali v Kazahstan, kjer je bila učiteljica partijske zgodovine.

Ko je Tito prišel leta 1935 v Moskvo, je našel sina v zavetišču, ga vzel k sebi v hotel Lux, kjer so stanovali tuji politični funkcionarji. Kmalu se jima je pridružila Pelagija, vendar zakon ni več deloval. Ločila sta se. Leta 1938 so Pelagijo izključili iz partije in poslali za deset let v gulag. Iz taborišča se je vrnila kot srčna bolnica, leta 1967 je umrla na pragu svojega stanovanja v Moskvi.

Začeli smo s poukom v prvi triadi. Kot bi bil prvi september...Otroci so šli v šolo pogumno, nekateri z malo bojazni in strahu, ampak se je ta strah hitro razblinil, ko so zagledali svoje učiteljice v garderobah. Učiteljice so bile v maskah, ampak skozi maske so se svetili njihovi iskreni nasmehi in dobrosrčnost. Na vprašanje, kako je bilo danes v šoli, je ena učenka izjavila, da je boljše, kot doma, ker so učiteljice zelo prijazne. Saj verjamem, da so marsikateri starši v tem času izgubili vse živce doma poleg svojih nadobudnežev.

Kar mnogi od njih so si kar oddahnili, ko so dali svoje otroke nazaj v šolo. Čeprav sem sama učiteljica, sem istega mnenja.

Jutri, za dan mladosti pa bodo v šolo prišli devetošolci. Nekako smo se že sprijaznili, da letos valete ne bo in da bo vse drugače...Da ne bodo nič ušpičili osmošolcem, recimo, da bi zvezali njihove športne copate skupaj in jih z lepilnim trakom obesili na strop ali bi naredili še kakšno šalo, za katero jim ne bi nihče zameril, ampak s tem bi se samo nadaljevala tradicija...

Za nas odrasle to ni takšen problem. Mi več ne bomo tako mladi (razen v srcu mogoče).Oni pa bi radi doživeli vse to, kar smo mi doživeli v svojem petnajstem letu. Mogoče se je kateri fant celo leto veselil zaključne ekskurzije ali valete, da bi tam končno preživel več časa s svojo izbranko. Mogoče je katera deklica imela že narisano svojo sanjsko obleko in se večkrat poigravala z svojim make-upom, da bi našla tisto, kar ji najbolj prestoji. Tega veličastnega spomina ne bodo mogli imeti, ker ga ni mogoče nikamor prestaviti. Večina se jih je že sprijaznila s tem in živi naprej. Kljub koroni. Kljub epidemiji. Kljub izolaciji. Mladost se je za njih komaj začela in upam, da bodo pozneje doživeli veliko drugih stvari in si ustvarili svojo čudovito zbirko spominov.

Kaj pa vi? Ste se že sprijaznili? Ne preostane nam nič drugega, kajne?..

Viri: slovenska, ruska, kazahska wikepidija, Jevgenij Matonin "Broz Tito", 2012