O odbojki sem že pisala velikokrat, ampak me še vedno na nekakšen način omami in… pišem o tem športu že spet. Tri mesece v času epidemije korona virus so vse lige zamrle, potem so se prvi prebudili sponzorji, direktorji klubov in trenerji…S treningi niso ravno začeli, pravzaprav jih sploh ni več, začeli so se pogajanja s trenerji in igralkami za naslednjo sezono. Bilo je kar zanimivo! Skoraj kot v turški nadaljevanki…Niti sanja se vam ne, kaj se vse dogaja…Ampak to vas, seveda, ne zanima…Zanima vas predvsem igra (čeprav še sploh ne vemo, ali bo naslednje leto dovoljeno, da so prisotni gledalci). Zanimajo vas rezultati vaših odbojkaric in odbojkarjev, ki se kalijo v različnih ligah od mini odbojke do članske vrste.

Bila sem na dveh turnirjih v odbojki na mivki. Na enem sem bila celo prijavljena kot igralka za old timerje. Namesto mene je igrala moja štirinajstletna hčerka. Če odvzamem potem mučne bolečine v mišicah, ki bodo ponehale komaj v drugem tednu in kakšno poškodbo, ki jo, če nisi na treniran, zelo hitro stakneš – igrati proti trideset (ponavljam: trideset!) let mlajšim igralcem, še posebej, če si ženska – je kar težek zalogaj. Še vedno vsi, ki nekako obvladajo ta šport, me globoko spoštujejo in pričakujejo, da se bom izkazala…Da bom blokirala težek udarec. Da bom zaključila žogo…Da bom dala as na servisu…Ne bi rada nikogar razočarala in jih pustila praznih rok. V mojih letih nisem več toliko vredna, da bi bilo to sploh vredno razprave. Zato teren prepustim mlajšim, željnim te igre in hrepenečim po tem, da bi se izkazali. Jaz pa bom samo gledala in medtem obujala spomine. Meni je dovolj, da zaužijem že ta zrak, ki diši po odbojki in vidim toliko ljudi, ki jim ta šport nekaj pomeni in ki so pripravljeni v neznosni vročini se boriti celi dan za pokal, ki ga lahko kupiš v vsaki športni trgovini. Seveda sploh ne gre za pokal. Tudi za denarno nagrado ne. Ti ljudje obožujejo ta šport in sem srečna, da jih je toliko. Vidim nekatere perspektivne športnike, ki so trenirali atletiko, tenis, badminton, nogomet in vsi znajo zelo dobro igrati odbojko na mivki, ki povezuje moške in ženske. Ni to lepo?! Fantastično je! Mislim, da je to skoraj edini šport, ki je tako popularen v zadnjih časih med vsemi generacijami in v katerem igrajo istočasno moški in ženske. Med drugim je tudi zelo demokratičen do tistih, ki niso pretirano zrasli in ki ga v otroštvu tudi niso tako zavzeto trenirali. Med rekreativnimi igralci odbojke na mivki najdeš tudi takšne, ki so se bolj na polno srečali z odbojko v srednji šoli in glede na to, da jo igrajo vse poletne dni, sedaj se lahko enakovredno kosajo z bivšimi profesionalci.

Skoraj da ni vasi, ki ne bi imela svojega igrišča v odbojki na mivki. Ljutomer, Veržej , Banovci, Radomerje, Cven, Mala Nedelja, Cezanjevci oziroma ŠD Kostanjevica in še bi lahko naštevali. Čeprav na voljo niso vedno prisotni tuši in nekatere mamice se čemerijo, ko perejo oblačila, s katerih pesek noče in noče izginiti – nič zato! Mladina si med čakanjem na naslednjo tekmo razprostre koce v senci in počiva… Sklepajo se nova prijateljstva in se družijo. Nisem opazila dosti ljudi na telefonih, čeprav so bili povprečno stari dvajset let in je pri teh letih pametni telefon skoraj kot obvezni atribut. Podaljšek roke. Nihče ga ne pozabi. Naslednji dan se je moje navdušenje nad tem razblinilo, ko mi je hčerka povedala, da pač tam niso imeli dobrega omrežja. Ah, zato. Toliko o idealizaciji in moji naivnosti. Zakaj pa sploh igrajo odbojko? Pri desetih, dvajsetih in nekateri celo pri petdesetih? »Odbojka. Naprej niti ne veš, zakaj jo igraš. Potem igraš za zmago. Kasneje za napredovanje v višje ekipe. Potem za naziv državnega prvaka. Potem želiš pustiti pomemben pečat. Na koncu sploh ne gre za zmage in pokale, ampak za občutek perfekcije gibanja, v katerem šele začutiš tisto pravo lepoto tega športa, katere so deležni le redki. Tako se počutiš del nečesa velikega, kot ti za vedno ostane v srcu.« Bojan Vernig, nekdanji trener in direktor novomeškega kluba v odbojki.

Moje otroštvo, mladostništvo oziroma vse moje življenje je korenito zaznamovala odbojka. Zato me tako veseli, da vidim, da še ta šport živi. Da je še vedno aktualen in prisoten vsepovsod. Da obstaja nešteto različic le tega, vključno z odbojko na snegu in odbojko v vodi ter odbojko na vodi, ko so samo noge namočene v vodi. Naj tako tudi ostane. Nekje sem prebrala, da se status države med drugim meri po številu rekreativnih športnikov, ki imajo toliko zavedanja, časa in finančnih zmogljivosti, da se lahko ukvarjajo s katerimkoli športom. Če to drži, Slovenija se bo znašla na vrhu teh držav in na to smo upravičeno ponosni!