V Veščici pri Razkrižju, streljaj od hrvaške meje, živi na svojem domu 90-letni Emil Stojko, ki se je rodil 21. junija leta 1930 na Banfiju na Hrvaškem. Kmalu po rojstvu se je njegova družina preselila v Veščico, kjer so od leta 1954 kmetovali, redili živino in obdelovali vinograd. Emil je ostal doma in se posvetil kmetovanju, kajti to ga je najbolj veselilo, kajti tudi danes kljub letom starosti še vedno poprime za kmečka opravila.

Tisti dan, ko smo ga obiskali je domačim pomagal spravljati seno. Povedal je, da mu nobeno delo ni bilo tuje, kajti opravljal ga je z velikim veseljem in zanosom. Ponosno nam je pokazal traktor, ki je star 40 let in je še vedno v voznem stanju. V tem hribovitem predelu Veščice so bili pogoji za kmetovanje težji, kot na ravninskem predelu Prlekije. Opravljal je kmetijske usluge ostalim kmetom, ki še niso imeli traktorja ali kosilnice za košnjo trave in pšeničnega klasja. V bližnjo zbiralnico je vsak dan nosil tržne viške mleka.

Družina je pri prehrani bila vedno preskrbljena, kajti doma so za življenje pridelali večino hrane. Kljub delu na kmetiji pa se je vključil v delo tedanje krajevne skupnosti Razkrižje. Opravljal je različne funkcije od predsednika krajevne skupnost Razkrižje, sodeloval je pri izgradnji komunalne infrastrukture, predvsem za ureditev cest, pri gradnji Kulturnega doma in dveh stanovanjskih blokov na Šafarskem. Leta 2001 je prejel občinsko priznanje.

Pripomogel, da se je zgradil nov most čez reko Muro med Razkrižjem in Srednjo Bistrico

Po svojih močeh si je prizadeval za gradnjo novega mostu čez reko Muro med Razkrižjem in Srednjo Bistrico. Preden se je gradnja mostu začela so tekli razgovori med krajevno skupnostjo Razkrižje in Krajevno skupnostjo Bistrica ter državo Slovenijo. A ko se je most čez reko Muro zgradil se mu je odvalil velik kamen od srca in takrat si je oddahnil in videl, da je s svojim prizadevanjem uspel prepričati odgovorne za gradnjo mostov po Sloveniji.

Leta 1979 je podpisal ustanovno listino o ustanovitvi Turistično narodopisnega društva Razkrižje. Ob obisku nam je povedal, da mora vsako delo imeti svojo sliko. Vesel in srečen je, da se je učakal in obrnil 90. list svojega bogatega in pestrega življenja, kajti ni mu bilo postlano z rožicami, ampak je vse življenje trdno delal na domači prleški zemlji. Bil je človek modre besede, prijeten sogovornik, razgledan in pameten človek.

Vse življenje je živel po božji podobi, rad je hodil na romanja. V družini je bila molitev in obiskovanje svetih maš na prvem mestu. V krščanski veri je vzgojil svoje najdražje otroke Vlada, Branka, Zinko in Jožefa. Ponosen je na svojih sedem vnukov in sedem pravnukov. Ob svojem častitljivem 90. rojstnem dnevu se je skupaj z domačimi udeležil zahvalne svete maše v domači romarski župnijski cerkvi sv. Janeza Nepomuka na Razkrižju. Sveto mašo je daroval domači razkriški župnik msgr. Franc Režonja, ki je slavljencu v trajni spomin podaril sliko z Marijinim srcem.

Ob praznovanju 90. rojstnega dne pa ga je obiskal in čestital župan občine Razkrižje Stanko Ivanušič, kateri se mu je zahvalil za opravljeno delo z željo, da bo še dolgo let čil in zdrav živel med svojimi domačini in občani v občini Razkrižje. Emil je kmečki upokojenec, ki prejema za svoje minulo opravljeno kmečko delo mizerno pokojnino s katero se težko preživlja. Je tudi član Društva upokojencev Ljutomer. Na jesen življenja mu je v veliko pomoč in hvaležnost žena Katica, s katero skupaj preživlja sadove minulega dela.

Jože Žerdin