Včasih vzamem v knjižnici kar nekaj knjig, ker če mi katera ne bo všeč, imam potem drugo. V karanteni mi je to kar prav prišlo, ker sem bila dobesedno založena s knjigami. Pri nas v družini vsi radi beremo, na bazen ali na plažo vedno vzamem s seboj knjige za vse ne glede na to, da se mi torba potem že trga po šivih…Ko sem šla v termah na pijačo s prijateljico, zdravnico, me je vprašala, kje je najmlajši…Rekla sem, da bere. Presenečeno me je pogledala: »Sam je šel brat?« Najstnica mi je celo pot do avta po parkirišču šla s knjigo pred seboj in jo brala. Ni imela telefona. Knjigo. Najstnica je. Ni to malo nenavadno?

Pravijo, da človek ne izbira knjig, ampak knjiga izbira človeka. Tako me je očitno izbrala knjiga »Izprijenka« od Jelke Vrbnjak. Ko sem jo začela brati, sem ugotovila, da je to ta gospa, ki teče ali kolesari med Ljutomerom in Malo Nedeljo. Na drugi strani je bil opis kmečkih opravil v štali in sem pomislila, joj, tega ne bom brala. Nekako sem si dopovedala, da še malo moram vztrajati, ne morem kar tako hitro odnehati in …knjiga je postala karseda zanimiva!

Prijateljica me je podučila, da je Jelka človek mnogih talentov: ni samo pisateljica, ima že pesniško zbirko in riše čudovite slike. Na platnici knjige je njena risba. Poleg vsega je naša domačinka, ima hišo v Mali Nedelji.

Sama je osebno ne poznam, imela sem parkrat bežno srečanje z njo. Spomnim se sindikalnih iger pred petnajstimi leti, ko smo iskali tekačico nad petinpetdesetimi leti, da bi tekla en krog po hipodromu. Imeli smo prijavljene tekačice pod petintridesetimi leti in nad (to sem bila jaz), imeli smo pokrite vse moške kategorije, manjkala nam je samo ena ženska…Predstavniki našega društva so šli k njej domov in jim je obljubila, da bo tekla za nas. Istočasno je obljubila, da bo tekla za ljutomersko KRKO. Malo je manjkalo, da predstavnika obeh društev nista začela uporabljati pesti. Za Jelko. Za tekačico. Tekla je za KRKO. Našli smo eno žensko, ki je samo hodila ta krog po hipodromu. Čeprav je bila zadnja, smo na takšen način bili kompletni in smo osvojili že z drugimi panogami dovolj točk za prvo mesto!

Izprijenka je sopomenka od besede pokvarjenka. Za takšnega človeka pravijo, da ga slaba družba izprija in več nima pozitivnih lastnosti. To sem našla v SSKJ, v knjigi, ker mi stric Google glede pomena te besede ni našel nič zanimivega.

Pri izbiri knjige nisem še znala točnega pomena naslova, ampak mi je bilo nagonsko jasno o čem bo šlo v zgodbi. Ne vem zakaj, sem se hitro poistovetila z njo. Že na začetku knjige se mi svitalo, kako se bo končalo…Srečne konce lahko doživite samo v ameriških romantičnih komedijah…

Sama sem doživela podobne stvari v življenju…Neprepoznavnost človeka po zaužitem alkoholu, grde besede, nasilje, bolečina, bolnica, potem skrivanje pred njim… Narazen… skupaj in - spet ponovitev vzorca. Obsojanje in neodobravanje drugih, zavedanje tega, da ne delaš nekaj prav, ampak vztrajaš pri tem zaradi nekakšne kljubovalnosti. Nagonsko veš, da nikomur ne moreš nič dokazati, da boš na koncu izpadel kot največji bedak, ampak vztrajaš…Mogoče ti bo uspelo spremeniti tega človeka. Ne bo. Konec. Čeprav je ta konec tako težko napraviti. 

Prav zanimivo mi je bilo brati, kako se je živelo še v takratni Jugoslaviji na kmetih in v mestu v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Kako so se ljudje borili za službo in so bili srečni, če so dobili sobico, četudi v baraki. Kako se je hodilo žurirat in kako so se ljudje vozili s prenapolnjenimi avtobusi v Maribor, kar je sedaj redkost. Kar nekaj likov sem prepoznala v sedanjem življenju. To me je pravzaprav impresioniralo, nikoli še nisem brala knjige z liki, katere bi srečala v trgovini.

Čeprav se dogaja pred več kot štiridesetimi leti, občutki ljudi ostanejo isti. Če dekleta nihče ne povabi na ples, se počuti izobčeno in manjvredno. Postavlja sebi retorično vprašanje: «Zakaj lepa dekleta ljubijo barabe«, ki je vedno aktualno. 

V teh časih se je ogromno govorilo o tem, da naj dekle pred poroko še ne bi imela spolnih odnosov, mama junakinje je celo rekla, da se z očetom do poroke nista niti poljubljala. Časi se spreminjajo, a ne? In prav je tako…

Sedaj berem knjigo, svetovno uspešnico »Kam si šla, Bernadette« od Marie Semple, v kateri je ženska tudi svoje vrste izprijenka, ker ne rada zahaja v družbo, z ljudmi noče imeti nobenih stikov, razen seveda nujnih. V šoli, ki slovi po sodelovanju staršev v šolski skupnosti, zavrača sodelovanje v tako imenovanih dejavnostih kot prometno dežurstvo, priprava zdravih prigrizkov za Noč nadarjenih, urejanje frizur za razredno fotografiranje in drugih, zato jo starši sovražijo in ne sprejmejo medse. Ima svojo internetno pomočnico v Indiji, ki za njo mora naročiti večerjo v restavraciji v Seatlu, ki se nahaja za vogalom njene hiše. Ima pa čas ji pisati dolga pisma in celo pravi, da naj ji zaračuna tudi branje njenih dolgoveznih sporočil. Zato, da ne bi poslušala hrumenja in ropota, ko prideta v hišo vrtnar in čistilka, si je najela ali celo kupila prikolico v bližini svoje hiše. Tam ima računalnik in vse potrebno za bivanje. Tako ima mir pred tako imenovanimi vsiljivci. Sto ljudi - sto čudi, bi temu rekli. Ta »izvirna in mojstrsko speljana zgodba se razvije v pronicljivo in duhovno podobo razvitega sveta, ki včasih zabrede v absurd.«

Če potegnem črto med temi knjigami, vidim, da je bila nekoč izprijenka ženska, ker je rodila otroka ne v zakonu, sedaj je lahko ženska deležna sovražnih pogledov someščanov, če ne sodeluje v šolskih aktivnostih, ki jih organizirajo brezposelne mamice, ki na takšen način zabijajo čas in se počutijo pomembne. In če pomisliš, kako smo sami zakomplicirali svoje življenje in ga pripeljali do absurda s temi našimi odločitvami, dosti lažje je bilo živeti pred leti in se enostavno boriti za preživetje: voziti s prenatrpanimi avtobusi, včasih v košari peljati kuro ali jajca, ki ti jih je dala mama s kmetije, peš v snegu se odpraviti na kakšno skupno kmečko opravilo ali veselico, kot se ubadati s tem, kako v ogromnem številu restavracij, ki ti jih ponuja Seatle izbrati ta pravo, kako organizirati potovanje na Antarktiko, ki si ga obljubil svoji hčerki za odličen uspeh v šoli, kaj počne Bernadette. In pri tem ne pozabiti na milijon stvari, recimo tablete proti morske bolezni, ribiške brezrokavnike in kapljice za vlaženje oči…

Pri branju »Izprijenke« sem se počutila kar nostalgično, tako, kot če bi gledala stare filme…Zagotovo pa ne bi zamenjala ugodja, ki nam ga ponuja današnje življenje, ne bi se ločila od podaljška roke – telefona in računalnika ne bi v nobenem primeru zamenjala za stari pisalni stroj…