Ali je z menoj kaj narobe, če moji otroci radi berejo?..

Otroci nočejo več brati, edino, če jih v to prisiliš… In to je splošno mnenje. Sprašujem se: ali je kaj narobe z menoj? Da moji otroci radi berejo brez prisile? Da z veseljem hodijo v šolo?

Svetlana Oletič, nedelja, 4. oktober 2020 ob 08:23
Otroci radi berejo

Otroci radi berejo

Nekega dne sem iskala svojega najmlajšega tretješolca, da bi šli jest. Bil je v enem kotičku tako zatopljen v knjigo, da se ni odzival. Čez poletje je že prebral vseh dvanajst knjig »Dnevnik nabritega mulca«. Dejansko mu jih je že zmanjkalo. Na vrsti so vse knjige o Groznem Gašperju. Petošolka se ubada s Harry Poterjem, pozabila sem že s katerim delom, mislim da s petim. Gimnazijka bere Dana Browna.

Prejšnji teden sem prebrala blog od Vide Toš, kjer je napisala, da njeni otroci berejo samo takrat, če sama stoji poleg z brzostrelko…Otroci nočejo več brati, edino, če jih v to prisiliš… In to je splošno mnenje. Sprašujem se: ali je kaj narobe z menoj? Da moji otroci radi berejo brez prisile? Da z veseljem hodijo v šolo? Ne samo v osnovno, tudi v srednjo šolo. To mi je zadnjič trdila novopečena gimnazijka ljutomerske gimnazije. Kako je navdušena in kako se dobro počuti v gimnaziji! Kako so dobri profesorje in čudovite sošolce ima! Mogoče bo tisto njeno navdušenje nad gimnazijo kmalu izpuhtelo, ko se bo začelo ocenjevanje, ne vem…Zaenkrat naj traja, kako dolgo bo že trajalo…

V ponedeljek, 5. oktobra se bo pričel Teden otroka, letos na temo Odgovor je pogovor..

Pazite, kaj govorite svojim otrokom. Priča sem bila enemu pogovoru v bazenu, ko je otrok rekel mami, da ga tišči lulat, mamica pa mu je rekla, da naj kar polula v bazen. Spomnim se, kako sem svojega triletnika šest krat v eni uri peljala na stranišče oziroma trikrat sem ga peljala jaz, potem pa sem moža pogledala s prosečim pogledom: »A boš ga ti?« In še trikrat ga je peljal on. 

Ne bom rekla, da imam pridne otroke. Kar daleč od tega. Zelo daleč. Vsako jutro jih preganjam, kot policaj, da naj se že uredijo za v šolo. Danes pa sem malo spustila vajeti: saj že razumejo na uro, in mogoče sem jih samo dvakrat opozorila, ne vsakih pet minut. Kaj se je zgodilo? Zamudili smo. Kar dva, oziroma trikrat.

Včasih, ko se mi zdi, da sta predolgo za računalnikom ali televizijo, ju dobesedno »vržem« ven brez ugovorov: tudi v slabšem vremenu, ko piha veter ali malo gre dež in rečem, da pol ure nimata vstopa v hišo.

Čeprav ne gre tako zlahka…Zadnjič mi je najmlajši čez dve minuti, ko sem ju spodila ven, prišel nazaj (očitno ga je diplomatsko nagovorila starejša, ker bi se rada izognila prerekanju z menoj): »Zakaj morava biti zunaj, če je tako mrzlo?« Pošljem ga spet ven: »Tecita dva kroga okrog hiše, da se ogrejeta. Vzemita žogo in se igrajta.« Pride čez nekaj časa spet v hišo: »Pet krogov sva naredila, lahko greva notri?« Popustim, po pravici povedano, vmes seveda gordnjam, da se današnji otroci nočejo več igrati zunaj, če jih ne animiraš, ampak se mi več ne da ubadati z njima. Mislim pa si: »Vsaj je dobro, da sta bila nekaj časa na svežem zraku. Malo je bolje kot nič.«

Ko pa tako popustim, rečem, da naj vsak vzame svojo knjigo in začneta brati. Brez besed me ubogata, mogoče zaradi tega, da jima ni treba biti zunaj v hladnem vremenu, ali zaradi tega, da jima je krivo, da me nista prej upoštevala…Saj ni važno. Dejstvo je, da bereta. Dejansko sem otroke večkrat v to prisilila, oziroma sem jih spomnila na to, sedaj pa so že sami ugotovili, da to zna biti kar zabavno. Spomnim se sebe, kako sem začela trenirati odbojko. Tako sem se upirala temu na vse možne načine, dokler nisem začutila, da mi gre presenetljivo dobro in sem začela v tem uživati.

Kako je ganljivo, ko te otroci želijo presenetiti z darili za rojstni dan in že cel teden pred tem se zapirajo v sobe in ti rišejo risbice ter pišejo zgodbe…Ob tem pozabiš, da je še prejšnji teden ta mala manekenka preizkušala tvoj dragi parfum v kopalnici, kopalnica še dišala po parfumu tri dni, meni pa od njega ni ostalo skoraj nič…Ali ko si je barvala nohte in s tem je pobarvala ploščice v kopalnici, ker se ji je po nesreči lak polil po ploščicah in ona ga je želela počistiti, ni pa našla odstranjevalca za nohte, ker smo ga že en dan prej porabili, da bi počistili mizo v jedilnici…Namreč je bila umazana od tuša in ne vem od česa še vsega in z nobenim čistilom ni šlo dol…Barvala je čarobno palico za Harryja Potterja (navodila je dobila kje drugje kot na aplikaciji Tik Tok) Lahko bi tam še med drugim objavili, kako se potem počisti miza…Lepo pa je, da se je ravno ta desetletnica v šoli javila za snemanje filmčka in sama napisala scenarij, med tem pa je upoštevala, da vsak učenec iz njenega razreda dobi vsaj manjšo vlogo. Da bo pravično. Scenariji ni literarno odkritje, ampak dejstvo, da si je upala to narediti, že nekaj šteje…

Ko je naredila teorijo za kolesarski izpit, sem jo peljala v novi McDonalds. Seveda poleg je šla cela naša družina oziroma koliko se nas lahko spravi v avto. Povem vama, da nama z možem skupaj je komaj uspelo narediti to teorijo, ko sva z njo vadila doma. Če bi delala to vsak zase, bi bilo zelo vprašljivo, če bi jo naredila. Jaz bi zagotovo padla… Pri nekaterih vprašanjih sva kar debatirala in vprašala ta malo, če je že prej imela to vprašanje in zna nanj odgovor. Zanimalo jo je, če smo v Ukrajini delali kolesarski izpit. Seveda ne, tudi zdaj ga ne delajo, ne teoretičnega ne praktičnega dela. Nikomur se to ne zdi potrebno. Zanimivo, da so letos v Ukrajini učenci prvič pisali nacionalni preizkus znanja, nekaj podobnega kot naša matura. Moj nečak je bil med najboljšimi v Kijevu (na drugem mestu v skoraj pet milijonskem Kijevu) Voziti s kolesom pa še vedno ne zna dobro… Prepričana sem, da naši desetletniki dosti bolje obvladajo te zadeve…Zato naš izobraževalni sistem niti ni tako slab, kakor ga poskušajo včasih prikazati…

Sem daleč od mame perfekcionistke, včasih tudi popustim, ker bi morala vztrajati, včasih jih tudi podkupim s plusi, ki jih dobijo za pomoč pri gospodinjstvu (s tem jih dejansko plačam, kar ne bi smela, ampak je tako ganljivo, ko na konca meseca ta mlajši komaj čaka in se mu zasvetijo oči, ko končno dobi svojih deset evrov). Nikoli pa ne bom rekla svojim otrokom, naj se polulajo v bazen, ker se mi ne da iti z njimi…

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.