Dve ženski dve zgodbi

Dve ženski, ki prihajata od daleč, ampak sta se vključili v prleško družbo in so ju domačinke vzele za svoje. To sta dve zgodbi, ki sta tako različni in obenem tako podobni…

Svetlana Oletič, nedelja, 8. november 2020 ob 08:51
Dve zgodbi, ki sta si tako različni in obenem tako podobni…

Dve zgodbi, ki sta si tako različni in obenem tako podobni…

Frizerski studio N&N

Njene sanje niso bile prav nič usmerjene v to, kar počne danes. Sprva se je šolala za arhitektko, potem pa so njene sanje padle na realna tla. Tako kot pri večini starejših generacij, se njeni starši niso ukvarjali z njeno srečo in željami, temveč s preživetjem. Za tako drago šolo niso imeli več denarja in tako je začela svojo frizersko pot. Vsak dan je hodila v razred, kjer je namesto svinčnika in ravnila uporabljala škarje in čopič. Ni ji bilo lahko, vendar je vedela, da mora v življenju uspeti. Takrat je začela minuse življenja pretvarjati v pluse. Pravzaprav je ugotovila, da sta si arhitektura in frizerstvo zelo podobna. Namesto papirja imaš pred sabo lase. Namesto svinčnika, škarje. Statika in fizika sta se zamenjali z geometrijo in kemijo. Sčasoma je frizerstvo postalo njeno življenjsko poslanstvo. Po šolanju je ob dobrih mentorjih brusila svoj talent in služila za preživetje.

V Bohinju je kasneje spoznala zdajšnjega moža. Svoje skupno življenje sta začela v majhni sobici, iz katere sta se kasneje preselila v prvo manjše stanovanje. V tistem času je odprla tudi svoj lastni salon, katerega je kasneje preselila v večje prostore. Cel čas je svoje znanje in talent usmerjala v rast na svoji poklicni poti. Izobraževala se je tako v Sloveniji kot v tujini in svoje znanje še zmeraj dopolnjuje na raznih seminarjih.

Kaj torej počne frizerka iz Gorenja v Ljutomeru, se sprašujete?

Ker je njen mož iz Koga, so dostikrat prišli obiskati njegov del družine. Tu so bili blizu narave, otroka sta bila v stiku z živalmi, vedno jih je pričakala najboljša domača hrana in najboljše vino. Tu so praznovali rojstne dneve in obletnice, stkali so prijateljstva in poznanstva. In že takrat je rastla želja po tem, da bi z možem tu nekoč ustvarila svojo hišo in se preselila, ko se bosta upokojila, vendar ju je na njuno srečo življenje prehitelo. Možu se je izpolnila želja, da v okolici dobi službo, zanjo pa je bilo malce težje, saj selitev na drugi konec Slovenije pomeni tudi izgubo vseh strank, ki so ji bile zveste več kot 20 let. Kljub strahu, kako bo začela zopet na novo, si je upala. Ta korak ji je bil namenjen, da si je zopet dovolila spoznati samo sebe in se ne omejevati.

Salon N&N se nahaja nasproti cerkve v Ljutomeru na Miklošičevem trgu 2. Že ob prvem ogledu poslovnega prostora jo je prevzel s pozitivno energijo.

Ime salona predstavljata začetnici njenih otrok, hči še sicer ni bila rojena- ampak je to slutila. Sinu je ime Natan, ki je starohebrejsko ime po preroku iz časa kralja Davida in pomeni božji dar, hčeri je ime Natali (Amalija). Odprtje salona v Ljutomeru se je zgodilo prvi delovni dan novembra (neplanirano), tako kot odprtje salona v Kranjski gori.

»Moje delo niso samo lasje - je predvsem delo z vami. V trenutku, ko se usedete na stol, se začne pred mano razpletati vaša zgodba. Pomembno mi je, da lasje med in po frizerskem postopku ostanejo del vašega značaja in duše, zato končni izgled vedno izpade naravno in ne vsiljeno. Trudim se, da vsa kozmetika, ki jo uporabljam, čim manj obremenjuje vaše lase, kot tudi živali ter okolje - verjamem v filozofijo, da se dobro z dobrim vrača.

V studio sem vložila največ za vaše udobje - imam posebne masažne stole, ki razbremenijo telo med umivanjem glave, na voljo vam je vedno brezplačna dobra kavica ali čaj, priklopite pa se lahko tudi na brezplačen wi-fi. Moja služba je, da poudarim lepoto in vrnem samozavest. Vedno stremim k temu, da stranka prostor zapusti zadovoljna in napolnjena z novo, pozitivno energijo.

Po enem letu delovanja lahko rečem, da sem na dobri poti in ob tej priložnosti bi se zahvalila vsem strankam za zaupanje in lep sprejem ter vabim v svoj studio tudi vse tiste, ki iščejo frizerja, ki vidi več kot samo lase« je povedala Dragica. »Stranke nam zaupajo, ker se k nam znova vračajo, to pomeni, da delamo dobro. Povejo, da najdejo mir pri nama, se sprostijo in se odmaknejo od napetega zunanjega sveta.« je še dodala.

Druga ženska je celo življenje želela postati kozmetičarka, ampak zaradi finančne nezmožnosti staršev, predvsem mame samohranilke s tremi otroki, se je mogla že pri sedemnajstih postaviti na svoje noge. Plačilo fakultete je bilo zanjo previsoko in tega si ni mogla privoščiti. Končala je srednjo trgovsko šolo. Odraščala je v Ukrajini, njena najstniška leta je zaznamovala perestrojka in po končani šoli se je odločila za delo prodajalke na mestni tržnici v trgovini z oblačili. Takrat v Ukrajini je tržnica bila središče mestnega življenja, tam se je dogajalo vse, na voljo so bile vse trgovine in vse drugačne storitve. Tam je spoznala frizerja kultnega salona, ki mu je manikerka odhajala v Ameriko in je nujno rabil zamenjavo zanjo. Še preden je odšla, jo je seznanila z vsemi novostmi na tem področju. Hitro se je vpeljala v delo. Med tem je zaključila še polletni tečaj manikerstva na šoli z mednarodno licenco. Pozneje se je začela ukvarjati s profesionalnim ličenjem. V paru s frizerko sta ustvarjali nove obraze in sodelovali na različnih lepotnih tekmovanjih. Mesto Žitomir, v katerem je živela, eno od srednje naseljenih mest v Ukrajini, čeprav tam živi skoraj trikrat več prebivalcev, kot v Ljubljani, je v teh časih kar slovelo po ustvarjalnosti in organizaciji različnih lepotnih tekmovanj.

Poročila se je leta 2008 v Ukrajini s Slovencem in potem je prišla z njim v njegovo domovino. Tukaj je rodila sina. Težko se je navadila na majhnost mesta, ampak kmalu je spoznala vse prednosti, ki jih je to mesto ponujalo. Leto dni je imela svoj salon, ampak zaradi prevelikih stroškov, ki jih država nalaga manjšim samostojnim podjetnikom, se je odločila da bo raje delala v paru skupaj z Dragico. Delata s polno paro. Ženske želijo biti lepe vedno in povsod, tudi, če so doma zaradi trenutnih razmer in ne hodijo v službo. Med drugim se zavedajo, da so obiski lepotnega salona svoje vrste terapija za dušo in srce. Po obisku salona odhajajo z visoko dvignjeno glavo, umirjene in samozavestne. In to je bistvo, a ne?

To sta dve ženski, ki prihajata od daleč, ampak sta se vključili v prleško družbo in so ju domačinke vzele za svoje…

To sta dve zgodbi, ki sta tako različni in obenem tako podobni…

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.