Se spomnite knjige z podobnim naslovom, ampak brez črke »M« na koncu? Napisala jo je Christiane Felscherinow. Zgodba se dogaja v Berlinu med leti 1969 in 1977. Tema je življenje najstnikov, ki so se zasvojili z drogami. Da bi prišli do denarja za mamila, so se nastavljali na železniški postaji ZOO.

A so današnji otroci kaj boljši? Niso zasvojeni z drogami, ampak so zasvojeni z računalniki in pametnimi telefoni. In to smo jim dovolili mi, starši, učitelji, politiki. Učenje za gimnazijce poteka na daljavo, ravnatelji srednjih šol so izjavili, da so njihovi učenci so zelo disciplinirani in jim je učenje na daljavo pisano na kožo. A res? Tudi predmet šport poteka prek ZOOMa, vse, čisto vse…V osnovnih šolah še nekako zaupamo otrokom, damo jim naloge, naj gredo na pohod v naravo, naj tečejo po gozdni cesti, naj si postavijo domači poligon in…delajo! Pošiljajo slike, posnetke, slike ekrana s pretečenimi kilometri…Nekateri so mi pošiljali slike z vajami za športni dan že ob pol devetih zjutraj.

Je generacija naših otrok res bolna?

Gledala sem francosko dokumentarno oddajo »Odraščanje v digitalni dobi«. V številnih laboratorijih preučujejo vpliv digitalne tehnologije na duševno in mentalno zdravje mladih. Preplah so sprožili ravno psihologi in pediatri, tisti, ki delajo z otroki.

Za vsako znanstveno trditev znanstveniki potrebujejo 20 let, da jo dokažejo. Tablice in telefoni so prišli na tržišče prej in niso mogli dokazati njihovega učinka na človeške možgane.

V ZDA že najmlajši otroci presedijo 6 ur na dan pred različnimi zasloni, starejši od 13 let še več. Nevarne so že tri ure. Danes se nekateri otroci že srečajo pri štirih mesecih z različnimi zasloni. Otroške možgane poškoduje predvsem ritem predvajanega programa. To lahko pozneje povzroča motnje v govoru, duševno stisko, motnje spanja in pozornosti, tudi odvečno težo. Ampak te trditve je bilo treba še dokazati. Znanstveniki niso mogli vzeti ene skupine otrok in jim odvzeti vse digitalne naprave, drugi skupini pa jih obratno - dati ter to spremljati nekaj časa. Ne bi bilo etično. Zato so se odločili, da bodo naredili poskus z mladimi mišmi. Mišim, ki so bile stari samo deset dni, so prižgali televizijo vsak dan ob isti uri. Pri tem so spreminjali ritem predvajanja, ki so ga miši lahko slišale. To je trajalo 40 dni, mišim so dodajali zvoke iz risank in to kar šest ur.

Pozneje so pri teh miših opazili impulzivno vedenje in preveč kognitivnih težav v vsakdanjem življenju. Miši, ki niso bile izpostavljene tej mišji televiziji, so hitreje našle hrano in so se bolj znašle. To študijo so naredili lani in s tem so dejansko dokazali, kar tako in tako vsi sami vemo, da telefoni, računalniki, igralne konzole in drugi naši vsakdanji spremljevalci škodijo razvoju možganov.

Ugotovili so, da med drugim škodijo odnosom v družini. Za to ugotovitev so testirali kar 115 družin na Švedskem.

Roko na srce, več kot devetdeset odstotkov nas odraslih je tudi tako navezano na svoje telefone, da ne bom rekla zasvojeno. Spomnim se, kako sem gledala starostnika v termah, ki je komaj hodil, ampak ko je prišel na ležišče in vzel svoj telefon v roke, se je njegov izraz na obrazu iz grozno trpečega spremenil v skorajda blaženega. Dnevno naj bi pogledali svoj dragi telefon najmanj 200 krat, še pred pol leta sem nekje zasledila podatek, kjer je pisalo 150 krat, se pravi to počnemo vedno več…

Da bi bila trditev dokazana, da različni zasloni škodijo odraščajočim možganom, še moramo počakati sedem let, ko dva najstnika, ki ju že nekaj let spremljajo znanstveniki, končno odrasteta.

Kot je že znano med desetim in dvajsetim letom se možgani razvijajo in nevroni se nahajajo v nenehnem gibanju. Znanstveniki so opravili magnetno resonančno slikanje naključnih 1000 najstnikov in so prišli do zanimive trditve, da je pri otrocih, ki igrajo dosti videoiger, bolj razvito pomnjenje in je boljša koncentracija. 

Presenetljivo je, da ravno strelske igre izboljšajo umske sposobnosti. Do te ugotovitve so prišli s testom pozornosti. Test pozornosti je sestavil neki študent, ki je zelo rad igral videoigre in na začetku je bil prepričan, da je v njegovem programu hrošč, ker se je vsakič odlično odrezal.

Pri testiranih starostnikih, ki so igrali videoigre, so opazili, da so postali boljši vozniki, ker se je povečala njihova koncentracija, osredotočenost na vožnjo in selektivna pozornost.

Se zna zgoditi, da bo na tržišče prišla prva zdravilna videoigra, če seveda, jo bodo odobrili znanstveniki!? Ta igra naj bi zdravila motnje pozornosti in krepila posameznikovo pozornost, tudi težave s spominom, razvijala hitrejše pomnjenje (zato so testirali kar 350 najstnikov z motnjami pozornosti).

Kako prihaja do takšnih protislovij: z ene strani naj bi bile videoigre zdravilne, z druge škodljive…Videoigre niso dobre in niso slabe, študije o škodljivosti še potekajo. Zasloni vseh vrst pa so že dokazano škodljivi za otroke do tretjega leta starosti.

Na Kitajskem najstnike od 12. do 18. leta, ki so odvisni od videoiger, kar zaprejo v določene ustanove za leto dni seveda s soglasjem staršev. Zdravijo jih s strogo disciplino, dve urnim vojaškim urjenjem vsak dan, meditacijo. Odvisnost od videoiger zdravijo tudi v Južni Koreji in v ZDA, ampak ni tako strogo, samo z odvzemom teh naprav. Včasih odvisnost od videoiger pogosto prikriva nekaj drugega, beg pred resničnostjo recimo.

Strokovnjaki trdijo: če spremljate svojega otroka in postavite njemu policijsko uro za videoigre, ter, če otroku uspeva v šoli in nima posebnih težav, vse imate še pod kontrolo.

Če otrok več ne ve, kdaj je dan in kdaj je noč, če otrok pozabi jesti in piti zaradi videoiger, celo ne hodi več v šolo in vzdrži na nogah zelo kratek čas, ker se mu zvrti in se ne počuti dobro, je zagotovo znak odvisnosti.

Ali nove generacije res postajajo odvisne od vseh teh digitalnih naprav? Ja, in mi jim to dovoljujemo. V zadnjih časih, ko se šolajo na daljavo, še spodbujamo…

Kako prihaja do te zasvojenosti? Zato je kriv srednji del možganov, ki nadzira užitek. Sproži se takrat, ko jemo, se ljubimo ali zauživamo droge. Vsak dan človek dobi kakšnih deset pohval: to so spodbudne besede, trepljaje po ramenih, prijazen nasmeh. Ko smo na družabnih omrežjih in imamo na tisoče prijateljev, je teh dražljajev v obliki všečkov lahko dnevno več kot sto. Na to se hitro navadimo in hočemo tega še več. To so naključne nagrade, ki sprožijo tako imenovano kompulzivno vedenje.

Pri golobih v kletkah so naredili eksperiment: ko so oni kljuvali v zid določeno število krat, recimo pet ali sedem, so dobili nagrado. Če nagrade niso bile naključne, njihovo obnašanje je bilo v mejah normale, če pa so dobivali naključne nagrade, so čisto ponoreli. Želeli so vedno več.

A smo nevede postali internetni golobi in čakamo na nagrado od internetnih velikanov?