»Toliko balonov še v življenju nisem videla, kot so mi jih nastavili letos. Povsod so bili.« je bila navdušena slavljenka Elizabeta Lorbek. Lizika, kakor jo kličejo domači in prijatelji, se je rodila leta 1930 v Benediškem vrhu. Z možem, ki je bil logar, iz bližnjih Žerjavc, sta si v središču današnjega Benedikta, ustvarila dom, na istem mestu Lizika biva še danes. »Uporabila sva les iz starega mlina in si naredila hišo, ki pa ni dolgo vzdržala, saj je pričel les propadati. Zgradila sva jo leta 1955, po nekaj letih, ravno, ko se je mož ponesrečil in se hudo poškodoval (kar ni ostalo brez posledic), je bilo nujno potrebno v celoti obnoviti tudi najin dom. Ob majhnem otroku res ni bilo lahko, a uspelo nam je.« razloži Lizika, ki je bila že od nekdaj vajena garati zase in za svoje.

Njena prva zaposlitev je bila v sklopu tedanje Kmetijsko delovne zadruge, kjer ji ni bilo odveč nobeno fizično delo. »Nato pa sem opravila tudi Kmetijsko gospodinjsko šolo Mala Loka v Trebnju.« Lizika je kasneje službovala v več pisarnah. »Računovodska dela sem opravljala na podlagi opravljenih tečajev, največ pa sem se naučila skozi leta, z izkušnjami.« Med službovanjem od 19. do 57. leta se je morala boriti za svojo resnico in se jasno postaviti zase. Še danes iz njenega glasu vejeta moč in pogum. »Babica je bila med prvimi ženskami v Benediktu, ki je vztrajno oblačila hlače. Dedku to sprva ni bilo všeč, nato pa ji je prav on kupil blago zanje.« se anekdote spominja vnukinja Rosana.

Bila je med ustanovnimi člani Društva upokojencev Benedikt

Obenem je bila Elizabeta t.i. porotnica oz. tedanja odbornica krajevnega urada v Benediktu, ki je spadal pod lenarško občino. Bila je tudi med ustanovnimi člani Društva upokojencev Benedikt. »Opravljala sem naloge blagajničarke, od ustanovitve društva do leta 2016. Sedaj sem samo še članica društva.« Zelo aktivna je v pohodniški sekciji ter med telovadkami. »Vsak ponedeljek se nas je v športni dvorani zbralo kar 26 telovadk. Pohodniki pa smo opravili veliko pohodov, običajno v dopoldanskem času, tudi po 10 kilometrov smo prehodili. Nazadnje septembra letos.« razloži Lizika, ki tudi sicer vsak dan po kosilu sama opravi enourni sprehod. »Ponavadi prehodim okoli 4 kilometre.« 

Nekaj let nazaj je Lizika skrbela še za pujse, kokoši in zajce. Sedaj ima samo še štiri zajce ter precej veliki vrt in nekaj grozdnih trsov. »Na vrtu mi zelo pomagajo snaha Cvetka in vnukinji, Rosana in Polonca, posadim, posejem in oplejem pa še z veseljem tudi sama. Iz grozdja si vsako leto naredim svoj sok. Okoli 50 litrov ga je običajno. Samo eno leto do zdaj ga nisem imela, ko je grozdje pomrznilo. Tako imam vso leto svojo pijačo.« doda nasmejana 90-letnica, ki v spomladanskih mesecih najde največje veselje med svojimi zelišči na vrtu, pa tudi tistimi v gozdu. »Posušim jih in pijem čaje, vsak dan drugega, saj je vsako zelišče za nekaj dobro.«

Več let zaporedoma osvojila bralno značko za odrasle

Elizabeta Lorbek pa z izjemnim zadovoljstvom zre na hišo v neposredni bližini. »V njej biva moj edinec Boris s svojo družino. Res sem srečna, da so tako blizu. Ponosna sem na njegovo avtomehanično delavnico in bližnji lokal.« Ko sta bili vnukinji mlajši in je snaha Cvetka morala v službo, je babica z veseljem priskočila na pomoč in še danes jima z veseljem prisluhne ter jima naroča, da se morata zmeraj znati postaviti zase.

Liziki oči še dobro služijo, tako je že več let zaporedoma osvojila bralno značko za odrasle v sklopu projekta Knjižnice Lenart, kjer je zaposlena Rosana, ki babico z veseljem zalaga z branjem. »Oči mi dobro služijo, le slišim že nekoliko slabše.« razloži. »Kaj mislim o koroni? Skozi zgodovino so se pojavljale obupne bolezni... Moramo se držati navodil.«