Če so starši mirni, bodo njihovi otroci tudi...

Sama se prav veselim, da imam sedaj dneve zapolnjene: dopoldne imam vodene ure - zoome z učenci, pozneje podaljšano bivanje v šoli in je že treba peljati hčerko na trening. Skoraj kot v dobrih starih časih.

Svetlana Oletič, nedelja, 7. februar 2021 ob 09:16
Prilagajanje, prilagajanje in še enkrat prilagajanje…

Prilagajanje, prilagajanje in še enkrat prilagajanje…

Če pogledamo daleč v evolucijo, vemo, da niso preživela največja bitja niti najmočnejša marveč pa tista, ki so se vedela najbolj prilagajati nastali situaciji. To je pravi recept za preživetje ne samo v naravi, tudi v sedanjem življenju. Nič nam ne pomaga tarnanje, pritoževanje, iskanje logike in smisla v odločitvah naše vlade…Že zaradi tega dejstva, da te logike enostavno ni…To je kot iskanje svetega grala, samo tega vsaj v knjigah najdejo…

Prilagajanje, prilagajanje in še enkrat prilagajanje…Saj v vseh zakonih lahko najdete luknje, a ne ? Bodo prišli boljši časi, to obdobje moramo samo preživeti, dobesedno…Zapolniti si čas s stvarmi, da bodo dnevi hitreje minili… Sama se prav veselim, da imam sedaj dneve zapolnjene: dopoldne imam vodene ure - zoome z učenci, pozneje podaljšano bivanje v šoli in je že treba peljati hčerko na trening. Skoraj kot v dobrih starih časih.

Poslušala sem Marka Juhanta, specialnega pedagoga, predavatelja in avtorja najbolj prodajanih knjig o vzgoji otrok. Rekel je, da stiska otrok ni tako velika, kot si jo mi starši domišljamo, da se bodo naši otroci pobrali brez večjih težav. Vznemirjanje staršev se prenaša na otroke, zato se ne smemo tako drastično obremenjevati z nastalo situacijo. Letos smo dosegli tisto, česar vendarle ni bilo od časov Marije Terezije: otroci hočejo iti v šolo! Otroci nočejo več računalnikov! Starši cenijo šolo! To je zagotovo najbolj pomembno.

Z vsem spoštovanjem, g. Juhant, tega ne bi tako zagotovo trdila. Z nekaterimi stvarmi se strinjam, z nekaterimi pa nikakor ne. Sama imam pet otrok od tretješolca do študentke, ki zaključuje s pisanjem diplome. Med njimi imam otroka tudi v drugi triadi in dijakinjo, ki je že doma štiri mesece (prej je bila zaradi karantene) in študentko, lahko bi rekli, da imam otroke v vseh starostnih obdobjih. Ni jim lahko. Saj se trudijo. Študentka pridno polaga izpite, dijakinja piše in popravlja teste, petošolka poje, se snema in se veseli odlične ocene za glasbo ter čisto sama dela naloge pri vseh drugih predmetih. Ampak vsem že primanjkuje motivacije življenjske moči in druženja z vrstniki. Stiska je kar velika. Ne, ne manjka jim hrane, imajo oblačila, smo poskrbeli za računalnike in vse potrebno za učenje, tudi za duhovno hrano, ampak tako ne gre v nedogled. Najbolje se s tem težkim položajem spopada najmlajši otrok v družini. Njemu dejansko vseeno, ali gre v šolo, ali se uči na daljavo. In zdaj je ravno on največji srečnež, ki hodi v šolo. Mogoče zato, ker je moški, mogoče zato, ker še nima toliko prijateljev in njemu ne pomenijo toliko, ne vem.

Prebrala sem intervju z dr. Zvezdano Dernovšek, psihiatrinjo v reviji »Ona plus« Med drugim je povedala, da je letos število poskusov samomora med slovenskimi najstniki naraslo za 30 odstotkov, kar je ogromno. »Vsekakor je ta skok bistveno previsok, kot bi smel biti. Ampak ponavljam, če bomo otroke pametno peljali čez vse skupaj, bodo lahko posledice vsaj za nekatere pozitivne. Upam recimo, da se bo čim več otrokom trajno zagnusil računalnik. Kakor koli, namesto, da samo tarnamo in se prepuščamo paranoji, se raje osredotočimo na vse, kar je mogoče storiti in izboljšati. Tarnanje je namreč ena sama velika izguba,« je dejala.

Poudarila je tudi ogromen vpliv staršev na otroke, ki se ga niti ne zavedamo: »Če so starši mirni in zreli, postanejo taki tudi otroci. Če se starši predvsem pritožujejo, to počnejo tudi otroci. In če se straši sovražijo, sovražijo otroci. Tako je pač odredila narava in v normalnih časih gre za precej imeniten evolucijski mehanizem. V naših časih pa prinese tudi veliko dodatno odgovornost za starejše generacije.«
Naši starši nikoli niso bili tako vpeti v šolanje svojih otrok, kot se to dogaja zdaj. Posredovali so samo takrat, ko je bilo res nujno potrebno in ko se njihov otrok dejansko »zamočil«. Sedaj, posebej v tem času, marsikateri starši skupaj s svojimi otroki gredo čez celotno učno snov in se počutijo tako, kot bi bili spet v šoli. Redko kateri od teh staršev ima na šolo lepe spomine in sedaj to vse spet podoživlja. Zato je razumljiva njihova stiska in želja, da bi otroci čim prej šli nazaj v šolo.

Rekla je, da bodo otroci to izkušnjo zapomnili za vedno: »Otroci na tem planetu niso sami. In če so njihovi skrbniki kos položaju, imajo tudi otroci vse možnosti, da dobro zvozijo. Kar pomeni, da je zdaj na ramenih odraslih izjemna odgovornost.«

Saj to vsi podzavestno čutimo in se spopadamo s tem, eni bolj uspešno, drugi manj. Vprašanje je, ali si to starši želijo? Odgovor je nikalen.

Uradno se je začelo obdobje pustnih praznovanj, v tem letu bo virtualno. FB so preplavile slike krofov in drugih sladic, značilnih za ta čas. Poleg teh sladkih dobrot še vsi objavljajo svoje minute za zdravje – saj se je treba nekako znebiti odvečnih kalorij. Sama sem učencem dala izziv, da bi tekmovali, kateri razred prehodi največ kilometrov v enem tednu. Seveda ne skupaj, posamezno, lahko pa večkrat. Moram omeniti eno učenko, ki je v enem tednu prehodila več kot 55 kilometrov in je s svojimi kilometri pripeljala svoj razred do zmage. Ni to pohvalno?! V tem času, ko tako težko spodbujamo učence, je zbrala zase toliko motivacije, da je prehodila skoraj do Maribora. Vem, da pri drugih predmetih se tudi potrudi po najboljših močeh. Mislim, da živi v zdravem okolju in za njo stojijo odgovorni starši, ki so kos nastali situaciji.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.