Ljutomer obiskal rojak, geograf prof. dr. Borut Belec

V času obiska si je vzel tudi čas za intervju, s katerim nam je zaupal številne zanimive dogodivščine.

Prlekija-on.net, petek, 19. februar 2021 ob 12:59
Za sprejem gospoda Boruta Beleca se zahvaljujemo tudi podžupanu Niku Miholiču in g. Miru Bežanu, za glasbeno vzdušje pa Samu Budnu, foto: Vanessa Tivadar

Za sprejem gospoda Boruta Beleca se zahvaljujemo tudi podžupanu Niku Miholiču in g. Miru Bežanu, za glasbeno vzdušje pa Samu Budnu, foto: Vanessa Tivadar

13. januarja letos je svoj visoki jubilej 90. obletnico rojstva dočakal rojak, geograf prof. dr. Borut Belec. Njegov bogat raziskovalni opus so v Muzeju Ljutomer počastili z razstavo, katero si je pred dnevi ogledal tudi profesor sam.

V času obiska si je vzel tudi čas za intervju, s katerim nam je zaupal tudi številne zanimive dogodivščine.

OBISK RAZSTAVE PROF. DR. BORUTA BELECA 13. januarja letos je svoj visoki jubilej 90. obletnico rojstva dočakal rojak,...

Objavil/a Muzej in galerija Ante Trstenjak Ljutomer dne Četrtek, 18. februar 2021
Borut Belec

Prof. dr. Borut Belec - ob 90. letnici njegovega rojstva in o njegovem pomenu na področju geografije


Kdaj ste s svojima staršema prišli živet v Ljutomer?

Svoja otroška leta sem najprej preživel v Križevcih pri Ljutomeru, po premestitvi očeta pa v Razkrižju in nekaj malega v Štrigovi. Še pred 2. sv. vojno sta starša kupila hišo v Ljutomeru na Lendavski cesti. Tu sem obiskoval nekaj let osnovno šolo in nižjo gimnazijo.

Ste se v poznejših letih še pogosto vračali v Ljutomer?

Po koncu osnovne šole sem obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru. Vedno sem komaj čakal vikende, da sem se lahko vrnil domov v Ljutomer ter užival v domači hrani in okolju. V času študija geografije v Ljubljani in pozneje v času službovanja v Mariboru sem se zaradi časovne stiske vračal domov redkeje. Kljub temu sem komaj čakal na počitnice in praznike, da sem lahko čim več časa preživel v domačem Ljutomeru.

Kakšni so spomini na okolje in ljudi v Ljutomeru?

Spomini so z izjemo časa 2. sv. vojne izjemno lepi. Rad sem se družil s sošolci iz osnovne šole in nižje gimnazije, saj smo velikokrat ušpičili kašne zanimive stvari. V zimskih časih smo se hodili sankat na Juršovko in drsat na žabjak pod našo hišo ter na bližnje jarke. Poleti pa smo veliko kolesarili in zahajali k Muri, kjer smo se kopali. V času 2. sv. vojne je bilo še posebej težko, ker sva z mamo ostala sama, saj je bil oče dolgo časa v nemškem ujetništvu. Posebej so mi ostali v spominu zadnji meseci pred koncem vojne, ko se je na območju Ljutomera slišalo veliko obstreljevanja. Spomnim se, da je ena izmed granat padla tudi v bližini naše hiše.

Kdo vas je navdušil za geografijo oz. zakaj ste se odločili za študij le-te?

Za geografijo sem se navdušil v času šolanja na mariborski gimnaziji, vendar sem z izbiro smeri študija kolebal med vsemi možnostmi vse do zadnjega dneva pred vpisom. Na dan vpisa sem se pred vrati fakultete srečal z bežnim znancem Božidarjem Kertom, s katerim sva se nekako potem skupaj odločila za študij geografije.

Vaša bibliografija obsega 433 enot. Katero vaše dela najvišje vrednotite?

Izpostavil bi svoja najzgodnejša raziskovalna dela, predvsem doktorat in pozneje znanstveno monografijo Ljutomersko-Ormoške gorice. Raziskovalno delo je bilo zelo obsežno. Iz arhivov sem domov nosil več velikih kovčkov arhivskega gradiva in raznih dokumentov, katere sem prerisoval in izpopolnjeval na folijah. V tehnično delo pri nastanku doktorata sem vključil tudi svoje najbližje, ki so mi pomagali vsak na svoj način.

Veliko raziskovalnih del ste opravili na območju Severovzhodne Slovenije. Je eden od razlogov, da ste se odločili za proučevanje tega dela pokrajine bil tudi ta, da ste vašo mladost preživeli v Ljutomeru?

Drži. V svojih študijah sem vse od študentskih let pa do konca delovne kariere pogosto proučeval svoj domači kraj in okolico. Na začetku študentske poti sem pod mentorstvom prof. Melika proučeval geomorfološke značilnosti Slovenskih goric in Haloz. V času doktorata pa sem pod mentorstvom prof. Ilešiča proučeval v obsežni študiji agrarno geografijo Ljutomersko-Ormoških goric. Znanstveno raziskovalna dela o Prlekiji sem redno predstavljal tudi na številnih mednarodnih geografskih simpozijih v številnih svetovnih prestolnicah.

Glede na to, da še v vaših časih ni bilo razvite tehnologije, kako je potekalo vaše pedagoške delo s študenti ter kako so izgledali vaši izpiti?

Moje delo s študenti je temeljilo na številnih ekskurzijah in terenskih delih, od katerih so študenti odnesli največ znanja. Izjemno pomembno se mi je zdelo, da študentom prenesem čim več mednarodnih izkušenj in spoznanj iz številnih terenskih del. Zato sem posnel tudi več kot 2000 diapozitivov, ki so bili v takratnem času odsotnosti interneta pri predavanjih zelo pomemben in nazoren pripomoček. Za študente sem tudi zbral študijsko gradivo, katerega sem opremil s skicami in fotografijami. Izpiti so bili v tistih časih izključno ustni.

Z referati ste se udeležili številnih kongresov Mednarodne geografske zveze vse od Sydneya, Tokija, Moskve, Parisa pa do Washingtona. Katere tematike ste zagovarjali na teh simpozijih?

Na simpozijih sem zagovarjal svoje študije predvsem iz agrarne in socialne geografije. Pri tem mi je bilo še posebej všeč, da sem geografom iz celega sveta med drugim lahko predstavljal tudi svoj domač kraj in okolico.

Tomaž Markovič
Splošna knjižnica Ljutomer
OE Muzej