»A. vrni se domov, mami te ima rada.«

Humanitarček se je z aprilom pridružil akciji NIJZ #nulazdravodofula, ki poteka pod projektom SOPA. Objavili so nekaj zgodb.

Prlekija-on.net, četrtek, 8. april 2021 ob 20:39
Foto: Mateja Jordović Potočnik, Ljubljana

Foto: Mateja Jordović Potočnik, Ljubljana

"A. če si na socialnih omrežjih naletel na to pismo, veš da pišem tvoja mami. Kadarkoli se lahko vrneš domov, sedaj živim v babičinem starem stanovanju, nimam več mucke Neli, ampak novo. Vedno bom tvoja mami in pomagala ti bom. Ampak ne morem pa te prisiliti v nekaj, kar nočeš sam. Nisva imela lahkega življenja, ampak ni ga še konec. Pridi kadarkoli, postelja te čaka, vsak teden ti operem posteljnino, če bi prišel, v skrinji pa je meso za pohančka. Mami te bo vedno imela rada."

Humanitarček se je z aprilom pridružil akciji NIJZ #nulazdravodofula, ki poteka pod projektom SOPA. Ena od ambasadork je tudi lanska Slovenka leta, sicer nevrologinja in aktivistka, predsednica društva Humanitarček Ninna Kozorog. S pristopom SOPA želijo zmanjšati in odpraviti posledice prekomernega pitja alkohola ter vzpostaviti odgovoren odnos do alkohola. Po podatkih NIJZ letno zaradi alkohola umre 650 ljudi, 43% pa jih pije prekomerno. V 4 letih projekta so do sedaj na terenu preko izvajanja pilota v zdravstvenih domovih in centrih za socialno delo ter s pomočjo nevladnih organizacij in uradov zavoda za zaposlovanje v Sloveniji neposredno nagovorili skoraj 50 000 ljudi, če upoštevamo tudi medijske kampanje, pa se ta številka še poveča. Preko 300 strokovnjakov iz zdravstvenega in socialnega sektorja je v okviru svojega dela v ambulantah in uradih za socialno delo nagovorilo preko 32.000 odraslih prebivalcev Slovenije. Od tega je več kot 22.000 oseb privolilo v sodelovanje, preko 4.000 teh je bilo obravnavanih zaradi čezmernega pitja alkohola, ki ga želijo na SOPA zmanjšati ali povsem zajeziti.

Humanitarček se je akciji pridružil s svojimi podporniki in zgodbami ljudi, ki v okviru akcije razgaljajo zgodbe, ki jih piše alkohol. Danes so objavili pričanje gospe, ki išče svojega sina:

"Nimam lepe slike, ki bi vam jo poslala, saj so vsi spomini, ki me spominjajo na alkohol globoko zapisane v moj spomin in jih nobena slika z naravo ali tortico ne more izbrisati, čeprav vem, da ste mislili dobronamerno. Lahko bi vam pa poslalal mojo sliko, kjer imam šivano arkado, da moram nositi frufru kot opomin na alkohol. Naj vam povem mojo zgodbo, da boste razumeli. Pišem vam glede akcije #nulazdravodofula, ki je ne nagovorila in sem se odločila, da vam pišem. Akcija brez alkohola se mi zdi bolj neživljenjska kot tale.

Sem povsem povprečna ženska, s povprečno službo, tik pred upokojitvijo na banki. Zalužil dovolj za preživetje, nisem ne debela, ne suha. Pač povprečna. Kot mladenka sem spoznala prijetnega moškega, s katerim sva si bila takoj všeč. Lahko bi rekli, da je bila ljubezen na prvi pogled. Bil je priden fant, delal je na gradbiščih.

Domov je prihajal utrujen, zato sem mu pogosto zvečer tudi sama prinesla kakšno pivo, da se je sprostil po dolgem dnevu. Nisem ga jemala kot alkoholika. Čeprav je njegov oče bil. Šele čez leta sem izvedela, da je včasih tudi razbijal v teh fazah doma.

Rodil se nama je sin in ko je šel v malo šolo, je mož izgubil službo. Šele čez leta sem zvedela, da je bil problem v tem, da je pil med delom. Takrat so bili krivi šefi, sodelavci in kriza. Ostajal je doma, ko sem prišla z malim iz službe in vrtcev je smrdelo po cigaretah in postanem švicu. Cel dan je gledal televizijo, pa kadil. Sem mislila, da je depresija, da bo minilo. Pa ni in ni. Že za jutranjo kavo si je poleg cigarete natočil malo za pogum. Koliko je spil čez dan ne vem več. Nekje je potem neko družbo pod blokom spoznal istih kot je bil on, ki se jim je bojda dogodila krivica in so bili odpuščeni po krivici. Mi je rekel, da bodo našli način, da najdejo službe nazaj. Ampak kako bi mu rekla, da se moraš za to malo urediti, spraviti vred, poslati kako prošnjo. Več kot je pil bolj je bil nesramen do mene in do sina. Zmerjal me je, da sem se zredila, da sem zapuščena. Sram ga je bilo, da sem njegova žena.Takrat sem nas trudila preživet in res nisem za frizerja in obleke razmetavala denarja. Nisem pa hodila raztrgana, umazana okrog. Ni se nikoli vprašal, če je mogoče pa mene sram njega. Veste, vedno sem mrzila ženske, ki so se dovolile pretepati in sem se spraševala, kaj je narobe z njimi. Danes pa me je sram priznati, da je sem bila ena od tistih. Ne vem točno, kako to postaneš. Samo vem, da me je najprej focknil za premrzlo večerjo, potem je šlo samo navzdol. Ne spomnim se več, da bi se kdaj z menoj pogovarjal normalno in mirno. Spal pa je tako samo v dnevni sobi, ker je ponoči hodil ven in prišel nazaj zjutraj, ko sva vstala s sinom. Sem razmišljala dolgo, da se odselim, ampak se mi je v srcu smilil. Sem imela vedno pred očmi fanta, ki sem ga spoznala in je bil nežen, prijazen. Našla sem vedno izgovore za njega. Prala sem njegove pobruhane puloverje, pred službo spucala, kar je pokozlal kavč. Tepih, ki nama ga je dala moja mama za poročno darilo, sem mordala dati stran, ker je tako smrdel po kislem. Pa sem ga nevemkolikorat oprala. Za čistilnico pa nisem imela denarja. Sem raje sinu kupila šolske potrebščine. Ne morem rečt, da me je fejst pretepal. Ampak danes vem, da ni fesjt in ne fejst. Vsak pretep je preveč. Enkrat mi je pa v jezi vrgel pepelnik v glavo. Ni me mislil zadeti, ampak me je. Od takrat imam brazgotino.

Ko je bil najin sin star 16 let sem ga dobila doma v postelji pijanega sredi dneva. Ni šel v šolo, ker je en dan prej dobil kol pri matematiki. Mož mi ni bil v pomoč, sinu pa nisem mogla pomagat. Takrat so mi vsi rekli, da naj ne delam panike z alkoholom, da to ni nič takega. Ampak mene je skrbelo, da bo kot oče. Starši od moža so rekli, da sem paničar. Moja mama mi je edina pomagala. Takrat mi je rekla svetovalna delovka na šoli, da se vsakemu zgodi kdaj pa kdaj. Mojemu sinu se je to res zgodilo potem, skoraj vsaki dan.

Zapil se je. Srednjo šolo je komaj naredil. Se mi zdi da so mu malo pogledali čez prste v šoli zaradi mene, ker so poznali situacijo. Ko je bil star 18 let sem mu povedala, da se bom od njegovega očeta odselila. Od njega nisem več imela nič, samo stroške. Za trisobno stanovanje pa nisem mogla plačevat. On je dobival socialko, ampak jo je zapil. Začel je prodajati cigarete in rabljene avtoradie. Sem vedela, da se bo to slabo končalo, zato sem želela it.

Našla sem si enosobno stanovanje pa šla tja, poleg tega sem bila bližje mami, ki je ostala sama in sem ji lahko malo pomagala. Njegov oče je nekak v tsitem času umrl zaradi ciroze jeter, čisto rumen je bil na koncu. Še danes ne vem, ali je bilo to napačno ali ne, da sem šla. Sin bi moral z menoj, samo je bilo malo izven Ljubljane, pa je hotel ostati tam, ker je imel prijatelje. Dovolila sem mu, saj je bil polnoleten. V enem letu se je spremenil, ni več niti na kosila hodil domov, včasih je prišel k babici, dokler ni umrla. Ampak ona je želela, da je trezen, ga je vedno zavohala, zato je nehal hodit.

Jaz sem mu dajala denar, ampak delal pa ni. V veliko društev sem ga hotela vključiti, takrat mi je bilo že vseeno za sram in kaj si ljudje mislijo, samo pomagati sem mu želela. Za moža sem vedela, da ni mogel več stanovanja plačevat. S čim le, če pa je vse zapil. Je kmalu se selil v neko manjše, pa k svoji mami, potem pa ne vem kam. Vem pa, da je na koncu bil pri Kralji ulice, so mu probali pomagat, da ne bi na cesti bil. Ampak vem, kako je bil trmast.

Veste, umrl je lani, pa sem to zvedela šele čez par mesecev, ko so me klicali na sodišče, ker je imel neke dolgove, midva pa sva bila še vedno poročena. Takrat sem tudi zadnjič objela sina. Vidim ga sedaj včasih, ko grem po Ljubljani. Niti ne vem, če me prepozna, dam mu denar. Zdaj vem, da za več kot samo alkohol. Včasih se mi nasmeji nazaj, ampak vedno bolj me spominja na moža. Vedno se bi lahko vrnil k meni domov, ampak mislim, da noče.

Veste, mene je bilo dolgo sram zaradi moža. Ker se mi zdi, da je alkohol del naše družbe, pa da si že malo čuden, če ne spiješ kozarca vina, kakega piva ali malo žganega. Ampak jaz sem na svoji koži občutila, kako je ko to postane preveč in ti uniči življenje. Vsi mislijo, da lahko nehajo pit, ampak nihče v resnici ne more. Ni to, da sama ne bi spila nič. Kdaj pa kdaj si privoščim kozarček vina, ampak več pa ne, ker se zavedam, kako spremeni karakter. Prav je, da se ljudje o tem pogovarjajo in se ne obrnejo stran. Ti imaš lahko človeka še tako rad, pa ga alkohol spremeni do nerazpoznavnosti in sploh ni nujno imeti velikega razloga. Moj mož ni bil edini, ki je zgubil službo in danes se sprašujem, kaj bi morala drugače, da bi si našel drugo in se ne zapil. A pshiologinja kamor hodim mi je rekla, da je za svoje življenje odgovoren vsak sam. To je res. Si pa odgovoren tudi za življenja drugih. Moj mož je meni pustil velike dolgove, ki jih sedaj odplačujem, pa bi lahko lepo živela na ta leta. Tudi sinu ni bil zgled, mogoče mu tudi jaz nisem bila.

Zato vam tudi pišem to pismo. Lahko ga objavite ali pa ne. Prosim samo, da ne objavite mojega celega imena, saj je Ljubljana majhna. Želim si, da bi prejela eno od vaših nagrad, predvsem cimetove rolice. Pa ne zase, ker jih sama ne jem. Ampak ker bi jih podarila Kraljem ulice v zahvalo za vse, kar delajo za ljudi na cesti v Ljubljani. Sama vam povem, da je delati z alkoholiki neznosno težko, ampak vi to verjetno veste še bolj kot jaz.
Zahvaljujem se za to akcijo, morda pa koga opogumi, da še pravi čas spremeni način razmišljanja
."

Andrejka

EPILOG: Gospe so ponudili pravno pomoč in ji bodo po pravni poti pomagali eliminirati moževe dolgove. Ko pa so jo zaprosili za dovoljenje za objavo njenega pisanja, jih je prosila troje:
- da njeno ime spremenijo v Andrejka
- da se v njenem imenu zahvalijo Kraljem ulice
- in da ji pomagajo najti sina;

"A. če si na socialnih omrežjih naletel na to pismo, veš da pišem tvoja mami. Kadarkoli se lahko vrneš domov, sedaj živim v babičinem starem stanovanju, nimam več mucke Neli, ampak novo. Vedno bom tvoja mami in pomagala ti bom. Ampak ne morem pa te prisiliti v nekaj, kar nočeš sam. Nisva imela lahkega življenja, ampak ni ga še konec. Pridi kadarkoli, postelja te čaka, vsak teden ti operem posteljnino, če bi prišel, v skrinji pa je meso za pohančka. Mami te bo vedno imela rada."

#nulazdravodofula
Kampanja SOPA, vir: NIJZ

NEKAJ ZGODB:

"Nič nisva imela v hladilniku. Samo od sosede jajce in malo mleka. Pa mi je dala zgornja soseda 20€, da si kupiva za praznike nekaj. Mož je šel v trgovino. Je kupil kruh, krajnsko in za ostalo vino. Je rekel, da ima tudi kalorije. Nisem nič rekla. Boh, da je mir bil. Če bi ga kaj preveč spraševala, bi še razbijat začel." (Tonka V, 80 let)

"Ko se je šnopsa napil, me je odrinil. Padla sem po štengah. Sem si kolk zlomila. So mi rajši psihiatra dali, ko sem rekla, da se ne spomnem, kako sem padla. Češ da sem dementna. Kdo bi pa verjel stari babi, da bi jo mož pahnil." (Ana, 78 let)

"Je rekel, da je vino za kri dobro. Samo za nas ni bilo. Za mene in za hčere. Ko ga je bilo preveč je tekla kri. Pa ne njegova. Na koncu mu ni pomagalo za kri, ga je ravno tako stisnilo pri srcu. Hitro je šlo. Ni ga bolelo. Samo mene še vedno boli, ko pogledam Nežko. Še ima brazgotino od njegovih rok." (Marija VT, 84 let)

"Včasih je samo ležala. Nisem vedel kaj ji je. Potem sem zavohal pijačo. Je skrivaj šnops pila. Si ga je skrivala v predal z modrci. Ata njen je pil. Pa mama. Samo je rekla, da ona že ni pijanka. Da ženske to niso. Avto jo je povozil, ko je enkrat zvečer šla po novo flašo in ni gledala na cesto. Rad sem jo imel, samo je imela raje šnopsek." (France, 79 let)