Razstavi Pavle Krajnc in Kristine Rožman

V ljutomerski galeriji dela slikarke in kiparke

Filip Matko, nedelja, 15. maj 2011 ob 18:51
Otvoritev razstave

Otvoritev razstave

V Galeriji Ante Trstenjaka v Ljutomeru si lahko do konca maja ogledamo kar dve razstavi naenkrat oziroma dela slikarke Pavle Krajnc ter mlade kiparke Kristine Rožman.

Slikarka Pavla Krajnc je po rodu z Gorenjske, v Prlekijo pa sta jo  ponesla ljubezen in delo. Je sicer iz Male Nedelje, a je že vrsto let aktivna članica Likovnega društva Gornja Radgona. Dolga leta zahtevnih strokovnih opravil na področju agronomije, številnih aktivnosti z ljudmi in okoljem, skrb za lastno družino in dom, so jo utrdila v močno osebnost s širokim pogledom v svet in dogajanje okrog nje. V nenehni naglici, hitrih besed in begajočih pogledov tudi danes, ko je prestopila prag tretjega življenjskega obdobja, hiti iz dneva v dan in jemlje, kar ji je namenjeno. Vedno znova pa je pred svojimi slikarskimi platni, med barvami in čopiči ter na razstavah v galerijah. Slikanje je v njej živelo od nekdaj. Velikokrat potisnjeno v ozadje se je kopičilo v idejah in željah, dokler ji ni uspelo. Slikarska šola akademskega slikarja Mirka Rajnarja je bila njena prva stopnica na poti likovnega ustvarjanja. Kljub uspešnemu delu, tja še vedno zahaja in kot pravi, se ni mogoče nikoli vsega naučiti niti naposlušati. Svojo likovno sporočilo izraža s krajinami z olji, povečini na platnu. Brez narave noče in ji tudi ne gre. A model mora biti vendar živ, torej ga išče tam, kje je: na poljih, med drevesi, preko gričev in dolin, potokov in travnikov, v gorah in pod težkimi oblaki, pod vročim soncem in v najlepših jesenskih barvah. Takšne so tudi njene slike na tokratni razstavi.

Mlada umetnica Kristina Rožman prihaja z Dolenjske oziroma iz Bele krajine. V ljutomerski galeriji je to njena prva umetniška predstavitev, pa tudi sicer je njena ustvarjalna pot med novimi in nedavno začetimi. Kot študentka likovne umetnosti se počasi podaja na pot pedagoga in ustvarjalke, o kateri se bo v naslednjih obdobjih še slišalo, predvsem pa videlo. Kot predmet svojega likovnega ustvarjanja je izbrala kip, skulpturo, kiparjenje, modeliranje in tovrstne dejavnosti treh dimenzij. Iz njenih rok polzijo pregnetene in preoblikovane na razstavne podije in kakorkoli jih že zavije, stisne, pretakne, premodelira ali splošči, vedno znova dobijo podobo, obraz, telo ali sporočilo človeka. Kot je v primarni človeški naravi, se zdi, da tudi njene skulpture težijo k paru, k podvajanju in k presežnosti samote. Na ogled je njenih sedem kipcev v glini ter ena skulptura v kamnu.