Marsikateri imajo dr. Vesno Vuk Godino, antropologinjo, doktorico socioloških znanosti za strašno feministko, jezno žensko, ki vedno hoče nekaj povedati…Ki je tako kontroverzna in ne tipična za Slovenko. Ki se ne boji nikogar in brez dlake na jeziku zna zagovarjati svoje stališče. Poznam kar nekaj študentk, ki so s težavo opravile pri njej izpit iz antropologije in jim je očitala, da nimajo svojega mnenja. Ali ga ne upajo povedati na glas. Za njo je to bistveno.

Meni pa je zelo všeč, čeprav nisem nikoli imela sebe za feministko – saj ona tudi to ni – ker mi vedno zdi zelo zanimiva. Če vidim kje njen članek, ga takoj preberem in me vedno osupne s svojimi izjavami, razoroži s svojo logiko. »Zgrozim se, ko slišim posameznike reči, da že ne bodo dovolili vladi, da jim natakne nagobčnik, a večina jih v življenju ni naredila niti ene stvari, s katero bi se javno izpostavili. Zdaj imajo težave z »nagobčniki«, a niso niti enkrat ničesar podpisali, ničesar glasno izrekli, ves čas so se vedli v skladu s politično kulturo nevednosti.« Po tem sem razmišljala: a sem se jaz kdaj javno izpostavila in sem odkrito izrazila svoje mnenje? Sem, zagotovo. Včasih v pisni obliki, včasih v besedni. Ko nisem bila istega mnenja z nekom in sem izrazila svoje mnenje z besedami, potem sem utrpela na sebi določene posledice: užaljen odziv, ki so mu sledila ignoranca in izogibanje. Večkrat sem nato pomislila, a ne bi bilo bolje biti tiho in enostavno prezreti zadevo, in bi bili vsi srečni in zadovoljni? Ampak ne. Do določene meje sem se naučila zadržati, ampak samo do določene meje…

Občudujem ljudi, ki so nekaj dosegli v življenju…Ki upajo povedati svoje mnenje na glas…Jih zelo spoštujem in cenim. Od njih dobivam posebno energijo in navdih. Zato pa to hočem deliti z drugimi. Po intervjuju z Miranom Puconjem mi je nekdo napisal: »Res lepo, da si se tako angažirala v javnem življenju in skrbiš za javni diskurz, napredek in kaj vem, kaj še, ko smo drugi preleni ali premalo pogumni ali brez navdiha in zanosa.« Tega mi res ne manjka: poguma in zanosa. Saj vem, da se nekateri mogoče zgražajo nad mojo pomanjkljivo slovenščino in naglasom, ki se ga bom tako ali tako težko znebila…Saj vem, da nisem šolana novinarka in mogoče ne obvladam osnovnih veščin in zakonitosti pri izvajanju dialoga, oziroma intervjuja. Znam pa ljudi prepričati, da odkrito spregovorijo o nekaterih stvareh, ki se jim zdijo pomembne v njihovem življenju, katere so jih zaznamovale in iz jih naredili prave osebnosti. In teh ni tako malo. Mogoče pa se bo kdo od vas, ki bo gledal ta intervju, spomnil tega človeka z dobrimi besedami in tako poslal pozitivno energijo naprej. Med nami vsemi je prisotna energija, ki lahko dela čudeže. Znanost je napredovala tako daleč, da s pomočjo mobilnih telefonov lahko pošiljamo valove skoraj vsakomur na različne konce sveta. Med vsemi nami v tem univerzumu potujejo valovi, ki lahko premikajo marsikaj. Dr. Wayn Dyer nas uči da je vsak človek veliko več kot fizično telo, da je naše bistvo mišljenje, da vso vesoljno materijo prevzema ista inteligenca. Da misel premika in spreminja celice. Govorimo vseskozi o dobrih mislih in pozitivnem razmišljanju…

Mogoče mi je bilo res to namenjeno. Verjamem, da se vse zgodi z določenim razlogom. Bežno sem spoznala nekoga in mu naredila uslugo…Z moje strani je bila to takšna malenkost, njemu pa je pomenila dosti. Hotel se mi je zahvaliti in mi je dal svojo vizitko. Rekel je, da ima foto studijo in mi lahko naredi fotošuting. Za neposvečene, ki še vedno obstajajo, je to slikanje z izkušenim fotografom.

To se je zgodilo že nekdaj v oktobru, potem je prišel drugi val epidemije in sem na to nekako pozabila. Ko sem pred kratkim iskala drobiž v denarnici, sem našla njegovo vizitko. Takoj sem ga poklicala, ker sem vedela – če bom dolgo odlašala – mi bo postalo nerodno in ne bom mogla tega narediti. Dogovorila sva za fotošuting v naravi že zaradi ukrepov in boljše svetlobe. Čakali smo na bolj ugodno vreme, a ni bilo ni od nikoder. Končno. Toplo in sočno. Po dolgem času je bilo vreme primerno za slikanje. S seboj sem pripeljala svojo hčerko, ki se je ravno prijavila na avdicijo za film in je potrebovala slike. Lokacija je bila izbrana pri Zdravilišču Radenci in tam smo našli kar nekaj zanimivih stopnic, dizajnerskih klopic in starinskih vrat. Slikanje je potekalo kot po maslu, čeprav nam ga je včasih zagodel veter, ki se kar ni hotel umiriti in nama je kuštral lase. Na enem hribčku so se zbrali otroci in so naju opazovali. Ni naju to motilo. V eni uri je nastalo kar nekaj slik v različnih pozah. Odmislila sem to, da mi je bilo mogoče na začetku malce nerodno; odmislila sem to, da se bom kmalu približala k okrogli obletnici…Poskušala sem uživati in biti karseda sproščena. In mislim, da mi je to uspelo.

Pravijo, da bi vsaka ženska vsaj enkrat v življenju morala dati izkušnjo fotošutinga. Da pridobi na samozavesti in vidi, da je lepa ne glede na majhne gubice na obrazu in mogoče kakšen kilogram preveč. Če imate seznam stvari, ki bi jih radi storili pred svojim petdesetim letom – mora tam zagotovo biti ravno to: fotošuting.