Pri intervju z Manuelo Kuhar Makoter, ki sva ga opravili na prečudovitem Jeruzalemu v neposredni bližini tako imenovanega Babjega klanca je ona poudarila, da ravno na tem kraju najde moč in se poistoveti z močjo prleških žensk, ki so premagale Turke. Sama sem se že prej vpraševala: »Zakaj ima ta kraj tako svetopisemsko ime?« Marsikoga sem vprašala in mi nobeden ni znal točno odgovoriti. »Seveda stric Google vse ve«, sem pomislila, ampak so me opozorili, da v teh stvareh moraš biti previden. Obstajajo zgodovinske brošure in zgodovinski listi, kje so podatki dosti bolj natančni in jim lahko zaupaš. Rečeno – storjeno. Odpravila sem se v ljutomersko knjižnico in dobila vse, kar je napisal o tem naš zgodovinar Srečko Pavličič…

Obstajajo tri legende in meni osebno je najbolj všeč zadnja. »Nekoč so križarji prišli v naše kraje, prevzela jih je okolica, vinski hribi, dobro vino, prijazni ljudje in so preprosto rekli, svoj Jeruzalem smo našli in ne potrebujemo ničesar drugega.« Nikoli nisem bila pristaš hiške na hribčku in ni mi bila jasna miselnost Slovencev: »Zakaj si to tako močno želijo?« Vedno sem si predstavljala snežno zimo in kako bom z avtom komaj peljala gor…Ali se spuščala dol. Samo črni scenariji so se mi odvijali pred očmi. Posebej, ko smo živeli v bloku pri Mali Nedelji na hribu in mi je vedno bilo tako težko spraviti dvojčice dol s skiroji, kolesi ali rolerji in sem si vedno želela imeti hišo na ravni površini. Sedaj, ko sem sedela na terasi z ogledom in žarki sonca so božali moj obraz, sem končno dojela: to je to. Tako lepo mi je bilo, da se nisem hotela premakniti. Samo strmela sem. Moje telo se je počasi napolnilo s hormoni sreče in skoraj bi rekla, da sem doživela neke vrste razsvetljenje.

»Lepota teh krajev je tudi v ljudeh – Prlekih. Nasmejani so in vedno dobre volje. Najlepše dni preživljajo v goricah. In ženske – tukaj jim pravijo babe – so nekaj posebnega. Visokorasle in pogumne, krepke in delovne.«

Dogajalo se je leta 1664. Bil je avgust. Neznosna vročina. Turki so v bližnjem Monoštru ob Rabi doživeli poraz, ko so jih pregnale ženske. Prleške babe. Tako vsaj trdi legenda in ljudsko izročilo.

»254 Ženske so zgoraj, ob stari križarski kapeli čakale Turke…Ženske so gledale svojo dolino s ploščadi ob cerkvi, mehko preprogo brezkončne daljave svojega kraja. Kadar se njihov svet sploh ni zmenil za grozo…Turki so tulili: džihad, Alah in Alah. Strelci so zgornji del klanca zasuli z ognjenimi puščicami.

Ali od zgoraj je bil molk in kamenje. Molka ne moreš zadeti z nobenim strelnim orožjem. Molk od zgoraj je bil močnejši od krikov v podnožju. Ženske niso izdale skrivnosti da zgoraj ni moških…

Turki so v tolpi drli po klancu naprej in navkreber…

Ostre vile in kose so letele na glave…Naprej so padali konji. In v hipu se je na vsakega Turka obesil klobčič razjarjenih prleških žensk, ženske so klale Turke z noži, dušile z rokami, mnoge so glave razklale s sekiro na dolgem ročaju. Preostali Turki so se pognali nazaj čez greben iz teles žensk, vojakov in konjev. Mnogi so skakali in se kotalili s pobočja v dolino.«

Turki so se vrnili nazaj in poskusili drugič. »Lezli so po pobočju, prislanjali lestve k obzidju, glave pokrivali s ščiti… Ženske na zidu so segle po svojem zadnjem orožju. V črne lončene duklje, ki so tod v rabi še danes za mleko in zbiranje mezdre za maslo, so babe sipale vrelo olje pomešano s kisom. Zgoraj so duklje zaphale s coto premešano z glino…Olje je žgalo rane, jesih je pekel neznansko…«

Ampak bitke še vedno ni bilo konec.

»Ko so babe zagledale novi val janičarjev, brž so izvlekle nekaj velikih hlodov ob vhodu. V to odprtino so v klanec pognale velikega bika. Težka žival je pred seboj zmendrala nekaj vojakov. Ko pa je bil zagledal bleščico orjaka, ki je stal z jataganom v rokah in ni se zmaknil, je divja žival napadla. Vse se je zgodilo v nekaj sekundah.«

Ranjen vodja, ki ga je bik napičil na svoje rogove in ga je nosil, ni stokal. »Dal je zapoved naj se s trobentami zaustavi boj.« Tako je bitka bila končana.

»Gori v jeruzalemski cerkvi je zvonilo. Tokrat k zmagi in novemu upanju.

Pod kostanjem tam spodaj v brebrovniški grabi pa so pokopali truplo turškega poveljnika. Ob njem še konja in tiste, ki bi ga morali v boju braniti.

Pravijo, da je nekdo s Turškega prinesel zlat handžar in ga pod kostanjem na rdečezeleni preprogi zabodel v zemljo. Takrat bo Turkom odpuščeno gorje, ki so ga storili našim ljudem. A prej…prej bo morala kostanj zadeti strela…

Klanec pa, kjer so Prlečke premagale Turke, se od takrat imenuje Babji klanec.«

Babji klanec je pred menoj kar oživel. V živo sem si predstavljala turške čete in prleške ženske, ki so jih ustavile.

»Visoko nad gorami stoji cerkvica. Prlekija že spi, ko se prvi jutranji sončni žarki dotaknejo zvonika. Jeruzalem, sveto ime! Spominja na deželo, kamor so skozi naše kraje vitezi šli osvajat božji grob. Romarji pokleknejo pred oltarno podobo Žalostne matere božje. Tiho molijo in prosijo za zdravje in srečo. Po goricah pa zorijo gozdne jagode in srkajo neizmerno sončno moč, da jo bodo v vinu podarile ljudem. Že stoletja je tako.«

Viri: »Boj s Turki v Babjem klancu« Srečko Pavličič
Zgodovinski listi, leto 2000