»Če hočeš preživeti, moraš pripovedovati zgodbe.« Umberto Eco

V svoji knjigi sem secirala svoje življenje in mogoče sem nekatere stvari olepšala in jim dala novi pečat.

Svetlana Oletič, nedelja, 30. maj 2021 ob 09:17
Večina napisanega je čista resnica

Večina napisanega je čista resnica

Umberto Eco (saj veste kdo je to?) je rekel: »Če hočeš preživeti, moraš pripovedovati zgodbe.« Mogoče tudi jaz pišem zaradi tega...da bi preživela:) Kmalu bo izšla moja knjiga, sicer še ne vem naslova, čakam na navdih...Napisala sem knjigo o svojem življenju, v založbi so mi rekli, da je zelo berljiva in so jo izbrali, drugih, kakšnih dvesto, pa so zavrnili...To nekaj pove, ne da? Čeprav so mojo zgodbo že tudi nešteto krat zavrnili, prvič že pred tremi leti...Ampak sem vztrajala...

»Kako zelo se življenje, ki ga živimo, razlikuje od tistega, ki ga pozneje seciramo.« George Simenon

V svoji knjigi sem secirala svoje življenje in mogoče sem nekatere stvari olepšala in jim dala novi pečat. Večina napisanega je čista resnica, ampak po tolikih letih svoje življenjske dogodivščine gledaš pod drugim zornim kotom, tudi vse tvoje napake se ti ne zdijo več tako grozne, nekatere celo vzljubiš - mogoče zaradi tega, da z leti postajaš bolj sprejemljiv do lastnih in tujih napak.

»Rane življenja so neozdravljive, kar naprej jih opisujemo v upanju, da bomo o njih povedali prepričljivo zgodbo.« Elena Ferrante
Pisanje knjige je bilo svoje vrste terapija in mi je pomagalo preživeti tako dolgi drugi val korone...In ozdraviti rane z svoje mladosti.
»V primerjavi s pisateljevanjem je poklic džokeja varen.« je izjavil John Steinbeck. O tem bi tudi veljalo razmisliti. Vsekakor ni tako lahko nekaj napisati in ubesediti svojih misli, ampak, ko to narediš, imaš občutek, da si uredil vrt ali pospravil stanovanje...Nekako izpade logično vse skupaj in ti da občutek lastne vrednosti.

»Pisatelj ni nikoli na počitnicah. Pisateljevo življenje je bodisi pisanje, bodisi razmišljanje o pisanju.« Eugene Lonesco Vsak teden razmišljam o tem, kaj bom napisala v naslednjem blogu. Prvo moram dobiti idejo. Potem se moram v to poglobiti in malo raziskati temo, potem sledi pisanje.

Saj ne vem, zakaj sploh pišem in se sprašujem, ali to še kdo bere. Mogoče bi morala iti korak naprej s časom in postati vlogerka, ne blogerka...Malo me skrbi, da nisem tako spretna s slovenskimi besedami...Če pa bi delala vlog v svojem maternem jeziku, bi me tudi skrbel moj naglas in moja izgovorjava, ker sem že malo pozabila svoj jezik...

Malo me tudi skrbi, če bom lepa in da se bodo videle gubice in še nekakšne nepravilnosti...Pa še to, da nisem dvajset - trideset let mlajša...

»Nekje, na eni od strani usode zapisano, da prelepe vrtnice v življenju ves čas trepetajo pred tem, da bi prehitro ovenele. In zaradi tega strahu včasih naredijo kaj nepremišljenega.« Guillaume Musso »Skrivno življenje pisateljev« Zato mogoče vse lepe zvezdnice včasih pretiravajo z lepotnimi izboljšavami, ker je to za njih največji strah, da bodo izgubile tisto, kar jih je pripeljalo navzgor, tisto, ob čem se počutijo varne - in to je njihova lepota.

V isti knjigi sem prebrala tudi o tem, da lepoto vidijo samo tisti ljudje, ki so sami lepi. Včasih pomislim: »Saj mi ni treba biti vseskozi lepa, saj imam že določena leta in si lahko privoščim kakšen kilogram preveč, gubice na obrazu in še, in še... Ampak ne morem iz svoje kože, če ni drugo - moram biti vedno urejena.« Občutek zadovoljstva ob negovanem videzu je zame neprecenljiv. Po naravi sem estetinja, ljubiteljica mode in zame dejstvo, da se lepo uredim - je spontana zadeva in pri tem dejansko začutim radost. Vedno sem čutila naklonjenost do modne estetike, do vseh modnih dodatkov in sem na takšen način želela izraziti svoje bistvo.

Že dolgo časa sem si želela urediti obrvi po novi metodi mikrobladinga ali tako imenovanega senčenja ali powder efekta, ampak me je vedno bilo strah: kaj, če bom dobila pigment rdeče obarvanih ali še slabše - modrih obrvi...Ali bom dobila takšen strogi pogled, ki sem ga videla enkrat v eni oddaji in tega se ne bo dalo odpraviti...Obrvi naj bi bile okvir obraza in sem vedno opazila ženske z lepo urejenimi obrvmi. Pravijo, če nekaj zelo močno želiš - to enostavno moreš narediti. Ker drugače te bo ta zadeva grizla še dolgo časa in ti ne bo dala miru.. In sem naredila...Z rezultatom sem bila več kot zadovoljna. Par dni sem jih imela temnejše obarvane, potem pa so začele svetleti. Trepalnice, manikura, pedikura - so že dolgo časa stalnice na mojem urniku. Zakaj nisem tega počela že prej?.. Vedno je bilo pomanjkanje časa in denarja. In seveda otroci...V petnajstih letih roditi pet otrok - to ni hec. Med tem pa opravljati včasih po dve ali tri službe. Sedaj so otroci malo zrasli in končno imam nekaj časa zase...

Kaj pa, če ne veš pripovedovati zgodb? Saj jih vsi pripovedujejo, samo zapišejo jih le nekateri... Pripovedujejo prijateljem, sorodnikom, znancem: govorijo o svojem življenju, iščejo potrditev, da so nekaj naredili prav; iščejo tolažbo, spodbudo, iščejo rešitev problema, jamrajo, se hvalijo in uživajo v tem, da jih nekdo posluša. Ravno to je najbolj pomembno - da imaš nekoga, ki rad posluša tvoje zgodbe...

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.