Energija in mladosten videz

Nekateri me včasih vprašujejo, kako lahko izgledam tako mladostno pri svojih letih in kako premorem toliko energije…Ali moj dan traja 48 ur?..

Svetlana Oletič, nedelja, 20. junij 2021 ob 08:25
Energija in mladosten videz

Energija in mladosten videz

»Danes je večina znanstvenikov mnenja, da staranje ni nujna lastnost živih bitij. Zdi se, da se nekatere vrste živih bitij ne starajo. Takšen je npr. trdoživ, majhen ožigalkar z izjemno možnostjo obnavljanja. V poskusih so trdožive razrezali na majhne koščke, vsak posamezen košček pa se je nato obnovil v celovit organizem. Tudi za nekatere večje živali se zdi, da se ne starajo: opazovanje nekaterih plazilcev, npr. želv ali krokodilov, prinaša spoznanje, da njihove telesne sposobnosti z leti ne upadajo, nasprotno, so vedno močnejši.

Nekateri znanstveniki prisotnost staranja razlagajo z načinom, kako določeni organizmi razporejajo energijo. Vsak organizem ima na voljo omejeno količino energije, ki jo pridobi iz okolja in jo vloži v samooskrbo in razširjanje svojih kopij. Energijo lahko stalno vlaga v obnavljanje vseh svojih celic.« Tina Bilban

Se pravi, nam je že v zibelko bilo položeno, koliko življenjske energije dobimo in če jo znamo potem dobro pridobivati iz okolja in uspešno vlagati vase, bomo dlje časa ostali mladi. Nekaj je v genih, nekaj pa je na nas samih. Moremo najti prave vire energije, s katerimi se bomo hranili in si odmislili te negativne stvari, ki nam kradejo našo energijo.

Nekateri me včasih vprašujejo, kako lahko izgledam tako mladostno pri svojih letih in kako premorem toliko energije…Ali moj dan traja 48 ur?..

Očitno je vir moje življenjske energije – moji otroci, ker sem z vsakim otrokom postala mlajša…Šala je. Čeprav je v vsaki šali malo resnice. Zagotovo so vir moje energije med drugim moji konjički: odbojka, pisanje, snemanje…

Včasih pomislim, da bi se moje življenje zasukalo čisto v drugo smer, če bi pred 23 leti podpisala drugačno pogodbo in odšla igrat odbojko v Ljubljano, Koper, Novo mesto ali na Bled. Zagotovo ne bi delala na Osnovni šoli Mala Nedelja in živela v Kuršincih. Ampak, ko pomislim na to, da v tem primeru ne bi imela teh čudovitih otrok, ki jih imam zdaj…ne bi teh Kuršincev zamenjala za nič na svetu…

Kar se tiče odbojke je zgodba že precej dolga…Prvič sem končala z igranjem odbojke pred petindvajsetimi leti, ko mi je zdravnica ortopedinja napovedala: če ne bom nehala – me čaka invalidski voziček in nezmožnost donositi otroka. Imela sem namreč določene težave s hrbtenico. Čez leto dni po tej napovedi sem rodila dvojčice in ko sta bili stari tri mesece, sem že igrala v 1 A Slovenski ligi. Po tem sem še igrala deset let in rodila tri otroke. Toliko o zdravniških napovedih…V tem času sem najmanj trikrat nehala: ali z igranjem odbojke, ali s treniranjem mladih. Vedno so me našli. Po letu dni, ko nisem več trenirala, se mi je že tako stožilo po športnem parketu, po tekmah in treningih…Seveda sem dobila za svoje delo nekaj denarja, ki smo ga vedno rabili: zidali smo hišo, rojevala sem otroke kot po tekočem traku, radi smo potovali in sem se rada lepo oblačila ter rabila denar za manikuro, pedikuro, trepalnice in ne vem kaj še vse…Ampak nikoli ni bil denar pogoj, da tako dolgo vztrajam pri odbojki. Tudi, ko sem profesionalno igrala, ni bil. V trenutku ko igraš, ti sploh ni mar za denar: tvoje misli so osredotočene samo na dobro igro in posledično na zmago. Vedno. Denar je vedno bil samo postranska stvar. Odbojka mi je vedno dajala energijo, ta potreben adrenalin…počutila sem se živo. Tudi, ko sem bila tako jezna na sebe, ali na svojo ekipo, ali ko nisem videla napredka, ali ko nisem bila zadovoljna z igro…Sedaj že nekaj časa razmišljam, da bi končno nehala…in bi energijo črpala nekje drugje. Nisem se še odločila…

Pisanje je bilo zame svoje vrste terapija, ko sem nekako osmislila svoje življenje in mu dala drugi pečat, ter obenem vir energije. Ker vsak moj novi blog je kot novi otrok, vanj vložiš energijo in potem ga pustiš v svet, da ga drugi ocenijo…Če še vedno pišem, očitno tega ne počnem tako slabo, ker drugače bi mi že to dali vedeti: dosti je, povedala si vse, kaj si mislila, čas je, da nehaš…Saj se sama zavedam tega dejstva, da se že večkrat ponavljam in mogoče je res čas, da neham, ker so se me že ljudje nasitili…Podobno kot pri odbojki mislim: saj bom še eno leto, potem pa nič več…Mogoče je ravno ta blog moj zadnji. Ampak vedno najdem nekaj, kar se mi zdi zanimivo in to hočem deliti z vami.

Snemanje me zelo veseli, druženje z zanimivimi ljudmi me bogati in daje novo energijo, tako, da bomo s tem nadaljevali, mogoče, ko ne bo tako zelo vroče…

Sedaj bi se samo morala naučiti odmisliti vse to, kaj mi prinaša stres in slabo voljo ter se držati čim bolj vstran od ljudi, v družbi katerih mi je neprijetno. Vsekakor je to dosti lažje napisati, kot uresničiti. S tem se očitno strinjamo vsi. Marsikaterih besed ne bi smela jemati tako osebno, ter se s tem obremenjevati. V primeru, če se srečamo z vedenjem nekoga, s katerim se ne strinjamo zaradi etičnih ali katerih koli drugih razlogov, se moremo tolažiti z mislijo, da smo mi boljše osebe, če to počnemo drugače. Ker spremeniti nekoga dejansko ni v naši moči, še posebej, če nismo nadrejeni. Saj oni dejansko tudi te moči nimajo, imajo pa moč sankcij, ki včasih zaležejo. Vsekakor moramo poenostaviti naše življenje in včasih zamižati na eno oko, da bi se izognili nepotrebnemu stresu.

Mogoče nam bo ravno to pomagalo ohraniti mladosten videz, za katerega si v zadnjih časih vsi tako prizadevamo….

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.