Po novem letu smo se sredinčki podali na lov na medveda. Najprej smo spoznali zgodbo Lov na medveda avtorjev M. Rosen in H. Oxenbury. Nato smo jo tudi gibalno uprizorili.

Otroci so se v zgodbo zelo vživeli, zato smo cel mesec namenili medvedu. Spoznali smo, kakšen je medved, kaj je, kje živi, kako se obnaša... V sklopu tematike medveda smo se naučili pesmici Medvedek pleše (J. Bitenc) in Medvedek (A. Špan). Dele medveda smo spoznavali in jih preštevali s pomočjo velike kartonske sestavljanke. Naš kartonski medved ni imel imena, zato so mu ga dali otroci in ga poimenovali medved Janko. Ker medved potrebuje tudi mesto, kjer prezimi zimo, smo mu izdelali brlog. Brlog so otroci medvedu naredili tudi v gozdu na Šafarskem, le da je ta bil iz vej in listja. En dan pa so nas v skupini presenetile medvedove stopinje. Otroci so jih raziskovali in sklenili smo, da se bomo spet podali na lov, saj je očitno medved nekje blizu. Otroci so podali ideje, kaj bi potrebovali za lov in na koncu smo prišli do izdelave daljnogleda. Vsak si je naredil svoj daljnogled. Naslednji dan smo se podali na raziskovanje gozda z daljnogledi. Po njihovih besedah so skozi daljnogled medveda videli in opazili njegove stopinje tudi na njivi zraven gozda. Na koncu projekta smo izdelali tudi načrt lova (po knjigi). Na lov smo povabili tudi starše in ostale vrteške otroke. Mogoče bo pa kdo medveda ujel!

Ker je medved velika žival, smo skupaj poiskali eno, ki je njegovo nasprotje, torej majhna in jo lahko opazimo v našem okolju. Izbrali smo si zajca. Priložnost smo imeli, da smo si ogledali živega domačega zajčka. Poimenovali smo ga Stanko. O zajčku smo se prav tako naučili kakšen je, kaj je, kje živi... Naučili smo se tudi rajalno pesmico Zajček tačico mi daj (ljudska).

Da smo naredili povezavo obeh tem, smo oba narisali, ju primerjali, klasificirali stvari na ščipalkah (kaj sodi h kateremu) in urejali ter nadaljevali zaporedja z zajci in medvedi.

Rezultat mesečnega projekta pa je knjiga, ki je nastajala kar nekaj časa. Gre za pravljico o medvedu Janku in zajcu Stanku.

Kako smo sploh prišli do ideje, da bi ustvarili knjigo? Otroci imajo zelo radi pravljice in le-te so prisotne v njihovem vsakdanu (v jutranjem krogu, pred kosilom, pri počitku). Skupaj smo iskali nekaj, s čimer bi lahko našo temo projekta povezali v eno končno celoto oz. kako bi lahko medveda in zajca povezali in kaj bi naredili/ustvarili, da bi drugim predstavili, kaj smo cel mesec počeli. In prišli smo do pravljice. In počasi smo se lotili dela.

Najprej smo morali zbrati ideje, kaj se bo sploh v pravljici dogajalo. Otroci sprva niso vedeli, kako začeti, zato sva jim vzgojiteljici s podvprašanji pomagali. Tako smo kar hitro ustvarili idejni osnutek dogajanja. Najprej so podali ideje, vzgojiteljici pa sva jih sproti zapisovali. Ko smo imeli ideje na papirju, smo morali vse to še povezati v celoto. Nato smo morali določiti, kdaj se bo kaj dogajalo, kje, komu se bo kaj zgodilo, kdo kam pride, zakaj je bilo tako itn. Ogrodje pravljice je bilo zapisano.

Besedilo imamo, kaj pa še rabimo? Ja, ilustracije seveda. Otroci so knjigo ilustrirali sami, od najmlajšega do najstarejšega, vsak je prispeval nekaj svoje umetniške žilice. Ilustracije sva nato z vzgojiteljico opremili še z urejenim besedilom in nastala je naša čisto prva pravljica Medved Janko in zajec Stanko.

Zapisali: vzgojiteljici Veronika Koščak in Zinka Bogdan