Kipar Robert Jurak, ki je svoj poznani cikel preslic pretvoril v bambusov vrt čistih linij, kar predstavlja zanimivo kontradikcijo njegovim dosedanjim postavitvam, je skupaj z vodstvom Cleangrada spet poskrbel za velik performans: pokazal je, da je umetnik, ki je sposoben transformacije. V Jurakovem Rašomonu pred Cleangradom se zrcali točno to, kar moramo videti in vidimo točno to, kar moramo vedeti, da bi razumeli.

V svetu, kjer stvari stojijo vsevprek, kjer vsi vedo vse in kjer tiha enostavnost prehaja v kričečo kakofonijo, je človeku estetu težko stati. Še težje zanj je v takšnem svetu obsta(ja)ti.

V času, ko filozofi svarijo pred apokaliptičnimi jezdeci in v fazi razkrajanja starega sveta, ki je zastal, obstal in se s covidom naposled in povsem zarjavel ustavil pred krizo zdravja in vrednot in logičnega, se zdi, da vse in vsi pada in padamo v prostem padu proti dnu. In so obrazi ljudi temu primerno kisli in zaskrbljeni in je namesto v lépo, človeku estetu odrejeno zreti v pekel stvarstva.

Obstaja pa poleg esteta, opazovalca lepega, tudi logik. Človek brez izraza, ki sklepa na podlagi preprosto izmerljivih, de facto videnih in realno oprijemljivih dejstev in njemu, logiku, je dandanes bistveno lažje biti in precej bolj lahkotno se premika po premici novonastajajočega časa: logičen je in stvaren in takšen, da od življenja nič (več) ne pričakuje in je skoraj že kot oni, ki mu je popolnoma vseeno za vse in ki živi le zaradi tega, ker pač mora, in je zaradi tega indiferenten do vseh in vsega in je brez slehernega učinka.

Med njima, med opazovalcem lepega in formalnim razsojevalcem, je v svet vpetih nešteto in na milijone različic človekove tubiti in stvarnikova aspiracija o kar se da mnogoterem, večvrstnem človeškem svetu je stvarniku resnično uspela. A če je v starem svetu mnogolog uspeval in je mnoštvo aspektov za človečnost predstavljalo dobrodošlo alternativo, je v novem svetu z njima povsem drugače, slabše. Iz njiju se ne rojevajo več nove premišljije in uporabni razmisleki, temveč se zaradi njiju dogaja svaštvo, neti prepir in porajajo se, spet, človeštvu dobro poznani občutki večvrednosti, manjvrednosti in nevrednosti. Ki peljejo direktno v bratomor, v vojno.

Prav zato, da svet ljudi ni prepuščen sili drvenja, v kar ga sili anemičnost, brezbrižnost oz. ravnodušnost ljudi, ki nezavzeti in brez zanimanja in odnosa do stvari vidijo zvečine zgolj instantne, ne prave in realno postavljene cilje, je treba prisluhniti izviru. Pogledati je treba v prostorje človeškega bistva.

Pa so ti prostori daleč?

So, a niso in Prleki imamo po Rašomonu Roberta Juraka, postavljenega pred dvéri Cleangrada v preddverju ljutomerske poslovne cone, edinstveno priložnost videti točno tak prostor. Vrt bambusov, ki simbolično predstavljajo dolgoživost, modrost in dobro zdravje, smeh in mir in dobro srečo, je zame mir, za nekoga drugega nemir, tretji se bo sprehodil mimo in šele potem pogledal nazaj v odsevna bambusova debla, nekdo drug bo v njih videl zgolj lastno, zaradi krivin popačeno ogledalno sliko. Bo deblo bambusa za koga ostalo nevidno? Znabiti in nič ni narobe s tem.

Rašomonov učinek, ki nastane zaradi subjektivnosti in osebnega dojemanja in posledično mnogovrstnega ubesedovanja istega dogodka, je postal znan po kultnem filmu Akire Kurosave, ki je film ustvaril po krajši zgodbi Ryunosukea Akutagawe iz leta 1915. Med tem, ko rašomon v japonskem jeziku pomeni vrata, vhod oz. preddverje, rašomon šele po Kurosavovem filmu dobi pomen dojemanja iste izkušnje na vsakemu posamezniku lastni način. Gre za različni, mnogoznačni opis ene stvari, enega dogodka.

Zato Rašomon v Cleangradu. Zato umetnikova skulptura v industrijskem obratu.

Pa ne gre samo za Rašomon in ne gre zgolj za povabilo ljudem »pridite in postojte, poglejte in povejte«, temveč gre za veliko, veliko več.
Kot vemo, bi Murska Sobota morda ne bila takšna, kot je danes, če bi ne bilo arhitekta Ferija Novaka, ki je iz province izrisal mesto. A za to, da se je lahko izmojstril pri takratnem Picassu med arhitekti, pri Le Corbusieru, je moral do tja priti. Si to privoščiti in ne bi mu uspelo, ko bi ne odraščal na gradbiščih (njegov oče je bil zidar) in ko bi tam ne spoznal Jožeta Plečnika, ki je Novaku in njegovemu očetu uredil naročila bogatih zdravnikov, bankirjev, veterinarjev, mlekarjev in soboških Židov, da jim je sezidal vile. Iz tega denarja je potem mladi Feri zbral sredstva za študij v Pragi, na Dunaju in Parizu, kjer se je srečal z Le Corbuiserjem. Mecenstvo, torej, v najklasičnejši obliki!

Tod po prleškem okoli je po tem, da je rad celostno poskrbel za umetnika, slovel prvi prleški industrijalec Josip Mursa, a za obrtí, ki ljudem odstirajo poglede, so Prleki dobro in družno vedeli poskrbeti že prej in vprašanje, zakaj ravno v Ljutomeru prvi slovenski tabor, je zato nemara odveč.

Danes je sobivanje realne, pridobitniške industrije z industrijo misli, idej in projektov prej izjema, kot pravilo in zvečine, žal, k sebi obrnjene roke privatnikov, izraslih iz jader tranzicije, predstavljajo nepisano pravilo: logik naj bo človek, ne estet.

Od klica do postavitve, od ideje do realizacije

Pa se je zgodil telefonski klic in zgodil se je stik in vodstvo Cleangrada, zakonca Zupančič, sta naročila izdelek prav pri človeku, ki je rutinski posel zamenjal za nepredvidljive miselne procese. Vodstvo podjetja, ki postaja slovenski sinonim za čiste, navlake očiščene prostore, je pri umetniku, ki kot hrček rad zbira in odlaga in zlaga stvari, naročilo izdelavo skulpture, ki bi krasila njihovo novo poslovno stavbo.

Težko je iz statične, izčiščene skulpture narediti živo stvar in zagotovo je težko iz statičnosti izvesti razgibanost dojemanja, a premišljenemu umetniku, ljubitelju količin in železja, rje in odvečnosti, je skulptura, ki očiščena balasta kljub temu diha, in to s polnimi pljuči, tudi to pot uspela: postavil je sto in eno bambusovo palico iz nerjavnega jekla in postavitev, ki je komu lahko tudi uvertura v svet proizvodnje čistih prostorov, vase spušča tako ezoteriko kot gib in ki, kar je še najbolj pomembno, reflektira okolico.

Sta zakonca Zupančič prva, ki sta se odločila za tak korak, za korak od industrije do umetnosti? Nista, sta pa onkraj dvoma prva, ki sta v svet urejenosti in izmerjene natančnosti spustila nepredvidljivega drugačneža in mu pri tem dopustila ves premislek in proste roke.

Rašomon pred Cleangradom: videti to, kar želimo

Cleangrad in Jurak sta s stvaritvijo, ki ponosno nosi ime Rašomon, brez dvoma odprla pot do spoznanja tako estetu kot logiku in vsem tistim, ki so značajsko med njima. V Jurakovem Rašomonu pred Celangradom se zrcali točno to, kar moramo videti in vidimo to, kar moramo vedeti, da bi razumeli. Gre za za ultimativno zenovsko poezijo, ki se skriva med vrsticami oz. med palicami bambusa, v praznini. Čista, sublimna skulptura, izrasla iz surovega kamenja, govori o lagodni tišini in človeka sprašuje po tem, kaj ga bolj izpolnjuje: ali stvari, ki jih ima, ali stvari, ki jih nima?

Učinek Rašomona pred Cleangradom zagotovo ne bo ostal anemičen in brez smisla. Kipar Robert Jurak, ki je svoj poznani cikel preslic pretvoril v bambusov vrt minimalistično čistih linij, kar predstavlja totalno kontradikcijo njegovim dosedanjim postavitvam, je skupaj z vodstvom Cleangrada spet poskrbel za velik performans: pokazal je, da je umetnik, ki je sposoben transformacije. Mi, opazovalci in naključni mimoidoči, logiki in esteti in Cleangradove stranke ter, nenazadnje, tam zaposleni, pa smo pred tem, da spet vidimo to, kar želimo videti. O klasični utečenosti, o kateri vsi in vse vedo, je prelahko govoriti. Zato Rašomon. Zato Robert Jurak v Cleangradu.

Pri otvoritvenem performansu pred Cleangradom so Juraku pomagali: prof. Zlatko Jakovljevič (recenzija), Andrej Slavič (postavitev Rašomona), Samo Tompa, Izidor Zadravec, Jože Zadravc, oseba Ž (pomoč pri postavljanju skulpture), Marek Fakuč (zvok), Ryuzo Fukuhara (ples, gib), Simon Svetlik (svetlobna instalacija).

Dejan Karba
Foto: Marko Wolf