Dr. Miran Puconja

PRISPEVEK K PRLEŠKIM VREDNOTAM

Prleška bit

(predavanje v Svetinjah)

Rečeno mi je bilo, naj bo predavanje tudi filozofsko. Tako se bom držal z eno roko vsaj rahlo filozofije, z drugo pa se dotikal zemlje; ostal bom torej na zemlji, tako da bom imel, tudi ko bom nad njo, krepko šako pesti v rokah. V tem je ta poanta. To, da bi motrili živo življenje skozi neko abstrakcijo, kakor je počenjala to stara filozofija, recimo po hegeljansko, bi bil sam sebi namen. Za to sploh ne gre.

Torej poglejte smo v Sloveniji, se pravi v državni skupnosti, ki smo si jo tako ali drugače izborili; smo torej na ta način tu, smo pa tudi v širšem družbeno - kulturnem ali pa meddržavnem prostoru, v osrčju Srednje Evrope. In osebno imam težnjo, torej globoko v duši nosim vizijo, da se držimo svoje srednjeevropskosti in njenega duhovnega izročila. Smo torej tako geografska kot zgodovinska pa tudi miselno - kulturna izpeljanka tega prostora.

Sodimo v panonski bazen, se pravi areal širokih razsežnosti, gospodarsko in zgodovinsko gledano pa tudi v dunajsko makroregijo, naslonjeno na kulturne temelje iz dobe Karla Velikega. Na ta germanski zgodovinski lok, na njegovo tetivo je bila postavljena slovanska puščica, uperjena v smeri tisočletnega gospodarskega napredka teh območij. In prav ti faktorji so določila tudi sedanjosti. Tu ciljam na gospodarsko substanco v tem bazenu, ki pomeni temelj evropeizacije Slovanov. Na poevropljeni kulturi Slovanov so se kasneje evropeizirali Madžari, Romuni, pa tudi prihajajoči turkmenski mešanci iz Male Azije, ki so naselili današnjo Bolgarijo in iz česar je nastal današnji poslovanjeni bolgarski narod. Gre za neko širšo makroregijo, ki pa je edini pravi dom našega prleškega mikrokozmosa.

Po tem preletu torej že pristajamo v medrečju Mure in Drave, torej v Prlekiji. Ne vem, če je to najprimernejše poimenovanje. Saj je oznaka zgolj jezikovna na osnovi prislova »prle«, ki danes skoraj ni več v rabi. Predvsem je to področje otok med dvema rekama, še bolje rečeno polotok, ki se konča pri Legradu na Hrvaškem, kjer se reki združita. V stari hrvaški kajkavščini beseda Medžimurje namreč pomeni otok. Ta enotni otok danes presekava državna meja, ki pa je predvsem politična. Je geografski pojem Luttenwerde (v pomenu otok fevdnika Lutta), kar utegne izhajati iz starejše oblike tega imena, namreč Lotmara, dejansko prvotna izvirna iztočnica trga »Lotmerk«? Je termin Luttenwerde, ki še v visokem srednjem veku tako poimenuje celotno spodnje Mursko polje in del vzhodnih Slovenskih goric razumljen v smislu nadaljevanja tega otoka, ali pa gre le za poimenovanje samo dela celotnega »otoka« med Muro in Dravo (Medmurja)? Zaradi sorodnosti obeh narečij, kulturnega izročila, zlasti pa delovne vneme skupaj z Medžimurci sodimo v skupni kulturni prostor.

Vsekakor je ta naš, reliefno gledano, »medmurski svet«, kot geografski prostor med dvema velikima vodama, neko nadaljevanje morda celo nadgradnja širših podonavskih bivanjskih razsežnosti. Ves čas, zlasti od srednjega veka dalje, smo bili v samem vrhu gospodarskega razvoja avstrijske in kasneje avstro - ogrske monarhije in torej v precejšnji prednosti pred nekaterimi področji, ki so danes morda razvitejša od nas.

Živimo torej v tem prostoru, ki nas tako ali drugače skupaj določa; najprej s svojo preteklostjo, potem tudi s sedanjostjo. Določeni smo z iz tega sveta izhajajočimi bivanjskimi določili. V tem je naša specifična bit. Srednjeevropski mislec, sicer nemškega porekla, Martin Heidegger bi rekel: »Prigovarja nam rekanje naše biti, njeno šepetanje. Tako se javlja naša tu - bit.« S tem moramo razumeti odzivnost na časovno in prostorsko pogojene osebne in družbene izzive. Omenjeni filozof je v dvajsetih letih 20. stoletja izdal svoje glavno delo Bitje in čas, kar mu je prineslo svetovno slavo. Že z osemindvajsetimi leti so ga postavili za rektorja slavne freiburške univerze. A že po enem letu se je odpovedal prestižni rektorski vlogi in se naselil v vasici pod Schwarzwaldom. Povedano v heidergejanskem jeziku, mu je bilo tu dano globlje prisluhniti »govorici biti« v vsej njeni predplatonski razsežnosti.

Zato pa je moral med kmete, ki imajo po njegovem prepričanju edini v svojem celovitem kozmičnem prebivanju ključ do dogodja celovitega bitja. In prav iz tega vzroka je takrat utemeljeval zakaj ostaja v provinci. Temeljni Heideggerjev postulat (zahteva) v zvezi s tem vprašanjem namreč je, da je človek pastir biti. Samo v kmečki družbeni sferi je Heidegger videl, edino pravšnje pastirstvo biti. Samo kmet nosi v sebi tipalke, če se izrazimo po filozofsko, do ontološkega ravnotežja. Zato pa je samo kmet le še tisti, ki mu lahko edinemu zaupamo pastirstvo biti in v njegovi sferi možnost njenega pre - bivanja. Zato je tudi zemlja kot kraj prebivanja biti njen pravi in edini dom. Kmetov samoohranitveni boj za eksistenco je izražen tudi v vsakodnevnem bdenju in skrbi za ohranitev biti. Samo kmetje so tisti, ki še edini vedo za bit, za zagonetko njenega obstoja, za njen zadnji smisel in so tudi njeni poslednji varuhi.

Zdaj pa se spustimo še malo nižje nad naše gorice in murske zatoke vzdolž prostrane ravnice, da začutimo našo prleško »medmursko« bit. Kdo je kmet? Tisti, ki živi na zemlji in jo obdeluje ter se na ta način vključuje v naravni krogotok preživetja. Kmet preprosto seme poseje, raste z njegovo rastjo, se pravi organsko; torej z rastjo semena rasteta tudi njegovo telo in duša. Na prvinski ravni v ta proces vključi še žival. V medsebojni interakciji poteka igra psihofizične harmonije med človekom in naravo, kristalizirana v njemu lastni nazorski perspektivi. Ve se, da bo pogled na svet nekoga, ki je v stiku z zemljo, ki diha s kozmosom, ki misli, čuti in dela neposredno, ki se zaveda, da je del narave ter z njo in iz nje živi, da bo torej njegova nazorska perspektiva zelo telurično zasnovana. Od tod naravna kmečka logika zdrave pameti. Zelo opazna je v ustvarjalni strukturi naših intelektualcev. Poglejmo samo Miklošiča, ki ob prirojeni nadarjenosti izkazuje še obilico discipliniranosti, vztrajnosti in delavnosti. Drugod, kot recimo pri Kocbeku, Kuntnerju, Vrazu pa tudi Kranjcu iz sosednjega Prekmurja se prav tako ne da zatajiti podobne telurične prežetosti, ki sega v mladostna, otroška doživetja.

Že prej smo ugotavljali, da nismo samo to, kar izkazujemo, da ni v nas le ta sedanji trenutek (sinhronija), ampak je v nas predvsem preteklost, vezana na sedanjost (diahronija). Svoje vzgibe črpamo iz preteklosti; kaj pa je drugega sedanjost, kot v naslednjem trenutku že člen v preteklosti. V to časovnost pa ni postavljena le naša mentalna narava, temveč tudi telesna., se pravi organska, ki pa je utemeljena v anorganski naravi. V nas ne utripa le živa narava, torej življenje, katerega del smo, preko elementov smo vključeni v krogotok kozmične celote. Filozof Bergson bi rekel: Človeška intuicija preko razuma sega v instinkt. Poganja pa jo življenjska sila-elan vital.

Smo torej pri celoti, kakšna se odziva v posamezniku in smo pri posamezniku manifestirajočem se skozi celoto. Prvinsko življenje je manifestacija celote, ki se na družbeni ravni najbolj reflektira v družini. Določajo jo naravni zakoni boja za obstanek, odnosi med ljudmi in odnos le - teh do okolja, narave, sorodstva, širše skupnosti, države, pa tudi drugače živečih in mislečih vse do moralnih in etičnih odnosov in miselno - filozofskih vzgibov.

Če smo pri celoti, kakršno imam v mislih v tem kontekstu, torej nikakor ne moremo mimo njene praparadigme - družine; zlasti če tu predpostavljamo kmečko družino. Izkazuje se nam kot celota, kot univerzum zase. Rečeno v jeziku našega filozofa Franceta Vebra, je v tovrstni družini v ospredju generično - animalično poslanstvo, torej skrb za nataliteto in ga nuja preživetja spravlja v naravno korelacijo z racionalnimi, se pravi civilizacijskimi formami preživetja. Vsak član družine se zaveda, da je njegova aktivnost tudi pogoj obstoja celotne družine. Pri tem je hkrati močna težnja, da se vse to tudi ohrani. Bivanjski prostor kmečke družine je dom v širšem kontekstu domovina, ki se od kapitalistične ere naprej manifestira tudi kot privatna lastnina.

Lastništvo je vendarle nek temelj, pa naj gre za privatno, državno ali družbeno lastnino. V mislih imamo ne le ožji dom, ampak tudi dom razširjen na ostale nepremičnine. Predvsem na kmetiji je lastništvo tisti temelj, na katerem stoji življenje družine in posameznika. Še več kot to, lastništvo prehaja na potomce, ki so nadaljevalci življenja družine. Oni so tisti, ki črpajo iz truda in rezultatov iz svojih rodovnih predhodnikov. Nekdo, ki ustvarja, ki dela, želi, da se rezultati njegovega truda ohranijo in po naravni logiki, jih prenaša na potomce. Pri tem se zaveda, da potomcem ne bo zaupal le ustvarjenih materialnih dobrin, temveč tudi družbene in duhovne vrednote. Zato pa ji mora moralno in vzgojno tako usmerjati, da bodo vredni prevzemniki in nasledniki. Ciljna kopija izročevalcev, v našem primeru kmetij, se bodo ob neustrezni etični drži prevzemnikov lahko tudi zlomila. Zato morajo starši pri otrocih - bodočih prevzemnikih - vzgoji posvečati posebno pozornost, sicer utegne ves njihov trud biti zaman. Ne gre le zanje in njihov trud, gre za celo verigo rodov, ki so vključeni v tak krogotok, gre pa tudi za nadaljevanje obstoja te verige. Heidergejansko bi rekli: Ohraniti je treba bit rodu, družine. V tem kontekstu moramo tudi razumeti prej omenjeno Heideggerjevo pastirstvo nad bitjo, ki je tudi po generični plati utemeljeno prvenstveno v kmečkem načinu življenja. Osebno bi dodal, da v tem poteka neka samoohranitvena kontrola, poseben samovarovalni krogotok, ki predpostavlja eksponenco etike one vrste, ki sama sebe, torej biti na kateri stoji, nikoli ne more izničiti.

Tu smo že trčili ob vprašanje tako imenovanega avtonomnega in heteronomnega dela. Heteronomno je moderno industrijsko delo, razvojno že rezultat stopnjevane delitve dela. S stališča ekonomije se splošnega napredka v tem načinu dela ne da zanikati. Vodi pa v enostranskost delovnih postopkov in s tem v odmik od univerzalnosti, kot jo izkazuje prvinsko, v kmečkem načinu življenja izstopajoče avtonomno delo, v katerem so, kot smo ugotavljali, temeljna etična načela vkomponirana v samo strukturo tega načina dela. Idealno bi bilo, če bi se dalo to področje moderne industrijske proizvodnje, torej v območjih heteronomnega dela precepiti na nivo visoke etike, ki je pritiklina primarnega, avtonomnega načina ustvarjanja. Gre za etični princip, ki bi nadgrajeval in navdihoval novo tehnologijo , hkrati pa blažil ohlajene medčloveške odnose, kot jih enostransko narekuje monopol nad kapitalom. Mislim, da se razumemo!

Če se zopet spustimo še malo bližje zemlji, ugotavljamo, da tudi sodoben kmet ni več varuh narave kot je recimo bil v svoji primarni, elementarni fazi, v dobi pred tehnizacijo kmetijstva. Ekstenzivno kmetovanje v avtonomni fazi ustvarjanja je namreč vključevalo spontano, prvinsko ekologijo. Pretežno ročna opravila ob vključitvi živalske vlečne sile (konj, krava), ki jih je skupaj opravljala cela družina in ki se je ob zahtevnih poljedelskih opravilih razširila na dninarsko delovno silo, ali ob posebnih priložnostih, kot je kožuhanje, celo na vso sosesko, je zahtevala posebno vlogo hišnega gospodarja. V mislih imamo avtoriteto trdnega gospodarja, gazde. Gazda je bil lider v ožjem pomenu besede pa tudi varuh temeljnih vrednot, kot sta pravičnost in poštenost. Obe vrednosti sta organsko rasli iz neposrednega delovnega procesa in bili utemeljeni v prepričanju, da so vsi za preživetje nujni koraki rezultat trdega dela v vsakdanjem spopadu s težavami in krutostjo narave. Zato so pravičnost, poštenost in avtoriteta bile vrednote, ki jih je uravnoteževal sam boj za preživetje. In zanimivo, kult političnih liderjev kot zelo spoštovanih osebnosti je v naši prleški vrednotenjski miselnosti rasel kot prenos teh eksistenčno - socialnih razmerij na državne voditelje, bodisi cesarje, kralje ali predsednike. Nedvomno je bil ta konzervativni, nekoliko celo servilni element, vraščen v Prlekih pa naj je šlo za cesarja Franca Jožefa, ali za Josipa Broza Tita, ali kako drugo pomembno voditeljsko avtoriteto.

Prlek je bil zmeraj družaben, torej zelo socialni človek. Grozeče nevarnosti elementarnih nesreč so ljudi združevale in stopnjevale medsebojne vezi pa tudi sorodstveno čvrstost. Torej je množičnost ena temeljnih socialnih lastnosti pa ne le Prlekov, ampak Slovanov nasploh. Zato ni čudno, da je prleštvu zelo blizu manifestativnost. Manifestativnost je vsekakor odraz družbenega človeka in ima korenine v bizantinski kulturi. V 19. stoletju je bila zelo opazna pri naših hrvaških sosedih. Prek ilirskega gibanja zlasti na sosednjem varaždinskem pa tudi krapinskem in zagrebškem območju je dosegla naš severovzhod. V Sloveniji namreč nikjer niso tako manifestativni kot v Prlekiji. Spomnimo se samo novomašnih premicij, bésed, manifestacij ob cerkvenih obredih, romanj, zlasti pa prvega slovenskega tabora v Ljutomeru. Tu so prav s stopnjevano manifestativnostjo množice uresničevale skupne cilje. Ob trezni racionalnosti je bil namreč potreben stopnjevani čustveni naboj.

Govorili smo že o konservativnosti. Kaj je konservativnost? Nič drugega kot ohranjanje sistema vrednot, ki so notranja protiutež agresivnemu napredkarstvu. Konservativnost je vsidrana v sami biti Prleka in njegovi vrojenosti v zemljo; vse, kar si je pridobil in ustvaril, tudi vrednote, vse to hoče ohraniti. To pa ne pomeni, da Prleki nismo hkrati tudi napredni.

Prleki smo pravi Panonci. Tu je težko diferencirati ustvarjalno strukturo doživetij izoblikovanih v slovenjegoriški pokrajini od one, ki jo je izoblikovala ravnica. Oba reliefa sta si tako blizu, da prehajata eden v drugega. Ravnico sta izoblikovali obe glavni reki in tu je že vprašanje pokrajinskega določila teh dveh, za naše razmere dovolj mogočnih vodnih tokov. Nedvomno nas pokrajina razpeta med goricami in obmursko oziroma obdravsko ravnico pokrajinsko determinira. Ravninsko odprt pogled z goric nas vleče naprej v novi svet, v neznano, drugačno, naprednejše, katerega konkretni vidik je bilo v vseh stoletjih trajajoče širokopotezno trgovanje z domačimi pridelki, potekajoče tako rekoč na vse strani neba.

Slovenjegoriški griči posejani z zidanicami, viničarijami, v današnjem času tudi z vikendi; vmesni izstopajoči topoli (palme), monumentalen pogled čez Podravje proti Pohorju, Boču, Donački gori, Maclju in Ivanjščici in na drugi strani odprtost čez mursko ravnico v smeri Madžarske proti Blatnemu jezeru so simboli, ki izzivajo asociacijo pogleda na Panonsko morje. Gre za klaviaturo zelo večplastnih občutij, ki vizualno in s tem celovito mentalno težnjo razširjajo v neskončnost. Po eni strani nekak lirizem, ki izključuje poglobitev čustev, zlasti elementarnih, po drugi strani pa, zaradi odprtosti pokrajine, težnja po vsegazajetju in doseganju konca pojavnosti.

Horizontalna vizualna perspektiva nas vodi v površinsko predmetnost, v fenomene in v njihovo analizo, torej v znanost, ali v drugi smeri v miselno refleksijo, ki ugotavlja razmerja med njimi, zlasti pa utemeljuje njihov izvor ter smisel njihovega obstoja, se pravi v filozofijo. Zato imamo Prleki relativno malo umetnikov (pesnikov), zelo veliko število pa znanstvenikov in filozofov.

Ne ustvarja pa samo posameznik »po nareku pokrajine«, soustvarjalni faktor je tudi čas s svojimi kulturnimi in ekonomsko - socialnimi komponentami, ki določajo splošen razvoj pa tudi vlogo kulturnikov, umetniških, gospodarskih in političnih osebnosti v nekem časovnem obdobju.

Vse od srednjega veka pa do pojava nacionalizmov v začetku 19. stoletja so v prleških trgih, kjer je poleg slovanskega živelo tudi nemško ali ponemčeno prebivalstvo, po večini vsi govorili in razumeli oba jezika, torej nemščino in prleško slovenščino. Rastoči slovenski kapital po zemljiški obvezi leta 1848 je domačim ljudem vcepljal samozavest pa tudi zavest pripadnosti maternemu slovenskemu jeziku. Slovence se še niso imenovali, ker narod še ni bil izoblikovan; zavest je bila Štajerska, svoj jezik pa so vedno imenovali slovenski. Torej je bil jezik dolgo časa edini ekvivalent ljudstva, ki je postajalo narod, torej slovenski narod. In ta nastajajoči narod je nemškemu kapitalu in jeziku-nekoč sem poudaril, da je jezik šifra kapitala, lahko konkuriral le s slovenskim kapitalom in jezikom. Jezik bo torej veljal toliko kot kapital. Zato je 19. stoletju prleški kulturni prostor obsijan s kulturnimi prizadevanji in ta spirala se vleče od svetourbanskih akademikov, prek Vraza (ilirizem) in doseže vrhunec pri Miklošiču ter Murku, ki sta dajala lesk pomembnim evropskim filološkim središčem.

V prvih desetletjih 20. stoletja, ko se slovenska kultura še bolj individualizira, opazimo v ustvarjalni psihologiji našega rojaka Edvarda Kocbeka novo, ne le vertikalno, temveč tudi kozmično nazorsko perspektivo. Izstopa stopnjevano konjunkcijsko ustvarjalno načelo (po načelu in in). Narekujejo ga Kocbekova otroška doživetja (pokrajinski determinizem) njegovega zgodnjega prleškega življenjskega obdobja. Metaforika Kocbekove pesniške zbirke Zemlja iz leta 1934 prinaša svetojurjevško pesniško predmetnost, prestrukturirano v novo umetniško posvečujočo vlogo, segajočo vse do eshatoloških razsežnosti. Bivanje na zemlji in z zemljo se mu izkazuje kot obči kozmični blagoslov. Pesnikova doživetja iz otroške dobe, spočeta v rojstni pokrajini, so postala navdihovalec radostnih občutij. V prvih letih po 2. svetovni vojni je ob vsej nemožnosti objavljanja prišlo do Kocbekovega nasilnega eksistenčnega padca v temo neme globeli, kakršna mu je bila vsiljena po ideološkem konfliktu z aktualno oblastjo v zgodnjih petdesetih letih 20. stoletja. To bo razcefralo dotedanjo ustvarjalno harmonijo, eksistenčno pa ga potisnilo v prepad disharmočnih razglasij, optimizem kozmičnega svetlobnega spektra pa sprevrglo v rapidno, strmo padajočo in depresivno naravnano dramatično vertikalo.

Tako je Kocbek dolgo povojno življenjsko obdobje doživljal »determinizem« umetne globeli nenaravne soteske, kot je v naravnem mladostnem okolju, v zaprti gorenjski »soteski« izoblikovala Prešernovo mladostno psiho in se mu v kasnejših življenjskih krizah javljala kot nepremostljiva jetnišnica lastnih življenjskih razglasij. Mladostno okolje prvih let našega življenja je prav gotovo vir mnogih življenjskih ravnanj, kar velja še posebej za ustvarjalce. Poudariti moramo, da se v tej življenjski dobi v nas izoblikujejo pravzorci (praliki), ki nam narekujejo specifično odzivnost na vsakovrstne življenjske izzive.

Prleki, ki smo danes tu v Svetinjah, smo sicer lahko razkropljeni po celem svetu. Lahko smo v Moskvi, Parizu, New Yorku ali v Ljubljani ali pa celo doma na njivi, ali kjerkoli drugje, a vedeti moramo, da nas je določila (determinirala) in za vedno zaznamovala ta naša prleška pokrajina. Kamorkoli nas je zapeljala usoda, kjerkoli živimo in delamo, pa četudi v tujini kot pravimo, Zobamo zvezde z neba, doma smo tu. Prlekija je naš edini in pravi dom.

Fizikalno povedano Prleki miselno osciliramo, osciliramo pa le v smeri horizontalnega, v vertikali namreč mejo postavljene orbite prebijamo. V vsakem Prleku je namreč nekaj Miklošiča, Vraza, Kocbeka, Grmiča, Trstenjaka in še cela desetina naših vidnih osebnosti. Mar v svojem prvinskem čutenju ne tipamo tako kot starogrški filozofi za prvinami kot so voda, ogenj, zemlja in zrak? Mar nas ne prešinja pridih sofistične skepse ter agnostične zadržanosti, ob tem pa še zdrav prleški humanizem? In mar iz teh koordinat organsko ne rase tudi naše (bogo)iskateljstvo? »Sem, ki sem« je del naše celovite kozmične naravnanosti.