Razstava del Tatjane Mijatović v Ljubljani

»Aleo iacta est --- Jaz bom slikarka«

Filip Matko, sreda, 16. november 2011 ob 16:041
Ljubica Jelušič in Tatjana Mijatović

Ljubica Jelušič in Tatjana Mijatović

»Pisati o Tatjani Mijatović je lahko, pa tudi ni. Lahko jo je hvaliti kot odlično žensko, mater in prijateljico, nekoliko zahtevnejše pa je govoriti o njej kot slikarki in recenzirati njeno likovno ustvarjanje. Kot pri večini avtodidaktov daje vzgib ali potrebo po likovnem izražanju stanje osebne psihe. Velik pomen ima samopotrjevanje, ki je umik iz »stvarnosti«, kar pa ni pravilo. Ta dela so običajno polna energije, ki se izraža v pestrosti motivov in barv. Za nekatere je značilna tudi hitrost ustvarjanja in nizanje razstav. Kakor, da bi se jim mudilo, ker so že veliko zamudili. In v tem nekateri pregorijo. Glede na kratko prehojeno pot intenzivnega slikanja (5-6 let) ima Tatjana Mijatović kar obsežno zbirko slik in že nekaj razstav. Če se ne bi odločila za nekoliko zamudnejšo – zahtevnejšo tehniko slikanja, bi bila bera še večja…«, je zapisal akademski kipar Radivoj Vojko Štuhec iz Maribora v recenzijo del Tatjane Mijatović iz Radenec, ki od 15. novembra razstavlja svoje slike v avli pred Perryjevo sobo Ministrstva za obrambo Republike Slovenije v Ljubljani.

Kot vemo je Tatjana Mijatović pred leti pričela obiskovati likovno delavnico akademske slikarke in magistre kiparstva Saše Bezjak, se po treh sezonah popolnoma osamosvojila ter pričela razstavljati. Letos aprila je prevzela kot predsednica uspešno vodenje Likovnega društva Gornja Radgona, kot prostovoljka Društva upokojencev Radenci pa skrbi za vsestransko pester program razstaviščne avle DOSOR-ja, Doma starejših občanov v Radencih. Živi in ustvarja na svojem domu v Radencih.

O avtorici slik pravi kipar R.V.Štuhec: »…V slikah vidim predvsem dva motiva. Prvi je teritorij, drugi je akvatorij. Prvega zaobjema atmosferičnost in vibracije zajete v pejsažih, drugi pa posega v morske – vodne globine, ki s svojo modrino in floro deluje spokojno. Pri uporabi predmetnosti je avtorica precej skopa. Vse sloni na abstrakciji. Tako človeške figure kot živalske (ribe). Uporablja različne tehnike. Akrilne barve nanaša s čopičem, včasih tudi pastozno. Poizkuša se tudi v mešanju barve s peskom. V zadnjem  času (leto 2011) se ukvarja predvsem z (poimenoval sem ga) »makropointilizmom« - sliko gradi z večjimi barvnimi pikami, ki pa še niso ploskve…Največje bogastvo slik Tatjane Mijatović je kolorit. Že sam izbor barvne palete, brez modelacije in aplikacij pokaže njen namen. To se še posebno odraža v ciklusu, ki ga poimenujem »afrolook«. Uporaba močnih – živih barv kot so: rdeča, oranžna, rumena, zelena in črna manj pa modra, brez pretiranega mešanja in niansiranja, doseže tisto impresijo, ki gledalca prestavi v afriški svet…«

Vendarle je razstavo del Tatjane Mijatović moč videti v Sloveniji, v Ljubljani, do konca tega meseca. Ob odprtju je spregovorila ter avtorici čestitala ministrica dr. Ljubica Jelušič ter ji predala darilo v Perryjevi sobi Ministrstva za obrambo RS, kjer je v kulturnem delu odprtja razstave nastopil Trobilni kvintet orkestra Slovenske vojske, program pa je povezovala Cvetka Šeško. Čestitke ob tokratni razstavi, ki je za slikarko že osma po vrsti, je ob srečanju s Tatjano Mijatović izrekel tudi načelnik Generalštaba Slovenske vojske Alojz Šteiner.