Mesec po volitvah. Kako naprej?
Zgodile so se volitve in dobili smo zmagovalca. Sicer relativnega, a v proporcionalnem sistemu je naslov absolutnega zmagovalca težko dosegljiv. Pozitivna Slovenija je zmagovalka in po takšnem političnem vrstnem redu je predsednik Türk upravičeno podelil priložnost za sestavo vlade Zoranu Jankoviću. Vse ostalo bi bile nepotrebne mahinacije in ignoriranje volje volivcev.
Sredi decembra smo bili priča taktiziranju Gregorja Viranta, ki je prav
populistično začel promovirati alternative, saj je zatrjeval, da ne bi
bil rad spojen ne z Jankovičem, še manj pa z Janšo. Nikakor. Govoril je o
tehnični vladi, ki v politološkem jeziku pomeni prehodno vlado le do
izteka mandata, kar bi prišlo v poštev pred razpisom predčasnih volitev,
ne pa danes (tako bi se lahko izognili za zdaj že trimesečnemu
političnemu krču in predčasnih volitev sploh ne bi bilo). Pozneje pa,
glej ga zlomka, začne govoriti o vladi narodnostne enotnosti, ki pa v
istem jeziku pomeni široko koalicijo večih strank v večstrankarskem
sistemu ali obeh strank v dvostrankarskem sistemu, kar pa po navadi
pride v poštev le v času vojn ali kriz najhujše vrste. Ker v slednji
(še) nismo, je predlog nesmiseln.
A kljub vsemu. Trenutno je politično vodilo prevzel ravno on. In četudi so vedno bolj glasna namigovanja, da Virant nerazumno prehiteva in to celo brez širšega soglasja v lastni stranki ter tudi v strankah t.i. trojčka GRK, vse kaže, da bo ravno njegova stranka tista, ki bo odločila, kdo bo novi mandatar od leta 2011 do 2015. Ker imamo dve precej močni stranki, ki niti ne spregovorita besede, kaj šele, da bi lahko omenjali široko koalicijo dveh največjih strank, je vse odvisno od omenjenega trojčka, v katerem pa je manj enotnosti, kot ta trenutek prikazujejo. Že družinski zakon jih razdeljuje. Še več, glede na njihove zahteve po reformah je vedno bolj jasno, da so izgubili kompas, če so ga sploh kdaj imeli. Govorijo namreč o zagonu gospodarstva, povečanju konkurenčnosti, ne preveč velikemu varčevanju na račun zdravstva in pokojnin, hkrati pa zavračajo zadolževanje ali dvig DDV-ja. In kje neki namerava gospod Virant za svoje reforme vzeti denar?
Zato pa nam ostane le relativni zmagovalec gospod Janković. A tudi tukaj ni vse rožnato. Niti najmanj. A vseeno kaže, da je boljša alternativa, kot Janez Janša, ki je s svojo držo po volitvah iskreno pokazal svoj pravi obraz. Zgodba o gospodu Majerju in obsodba »trenirkašev« glede zmage Jankovića je le dodaten dokaz, kakšne metode ima Janez Janša najraje. Razveseljuje le dejstvo, da so vsaj nekateri vidni člani stranke SDS tako pisanje obsodili in se nekako od njega distancirali. Si res želimo mandatarja, ki deli Slovenijo na Slovence in »južnjake« in ki slednje obsoja za lasten poraz, ter tako še dodatno polarizira Slovenijo, ki je že tako izrazito ideološko razdeljena? Skrajni čas je, da desnica dobi stranko, ki bo primerljiva z evropskimi in ki se ne bo ukvarjala zgolj z ideološkimi temami.
Četudi je Janković včeraj uradno dobil priložnost za sestavo koalicije, to še vedno ne pomeni, da mu bo uspelo. Politično taktiziranje parlamentarnih strank lahko traja še kar nekaj časa. Protagonisti zavlačevanja pa so in bodo ostali v stranki Liste Gregorja Viranta. Zakaj? Ker so v položaju, ko je politična matematika na njihovi strani, ko glede na prepričanje večine strank, koalicije brez Virantove stranke ni mogoče sestaviti. Žal pa med hazarderskim prerivanjem naših političnih predstavnikov k čim večjemu kosu »podarjene države na volilnem pladnju« nobeden ne more ali noče videti, da se zunaj in znotraj slovenskih meja dogajajo hitre gospodarske spremembe, na katere se niti ne odzivamo, niti nanje ne odgovarjamo. Očitno se nam bliža še ena recesija, oblastniki pa se zadovoljijo že z intervencijskim zakonom, pri katerem smo privarčevali le 70 od napovedanih 250 milijonov EUR. A v proračunu nam manjka veliko več. Kje je torej sedaj tista retorika o delovanju stranke v dobro Slovenije, s katero sta gospod Virant ter tudi gospod Žerjav pridobivala volivce?
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
A kljub vsemu. Trenutno je politično vodilo prevzel ravno on. In četudi so vedno bolj glasna namigovanja, da Virant nerazumno prehiteva in to celo brez širšega soglasja v lastni stranki ter tudi v strankah t.i. trojčka GRK, vse kaže, da bo ravno njegova stranka tista, ki bo odločila, kdo bo novi mandatar od leta 2011 do 2015. Ker imamo dve precej močni stranki, ki niti ne spregovorita besede, kaj šele, da bi lahko omenjali široko koalicijo dveh največjih strank, je vse odvisno od omenjenega trojčka, v katerem pa je manj enotnosti, kot ta trenutek prikazujejo. Že družinski zakon jih razdeljuje. Še več, glede na njihove zahteve po reformah je vedno bolj jasno, da so izgubili kompas, če so ga sploh kdaj imeli. Govorijo namreč o zagonu gospodarstva, povečanju konkurenčnosti, ne preveč velikemu varčevanju na račun zdravstva in pokojnin, hkrati pa zavračajo zadolževanje ali dvig DDV-ja. In kje neki namerava gospod Virant za svoje reforme vzeti denar?
Zato pa nam ostane le relativni zmagovalec gospod Janković. A tudi tukaj ni vse rožnato. Niti najmanj. A vseeno kaže, da je boljša alternativa, kot Janez Janša, ki je s svojo držo po volitvah iskreno pokazal svoj pravi obraz. Zgodba o gospodu Majerju in obsodba »trenirkašev« glede zmage Jankovića je le dodaten dokaz, kakšne metode ima Janez Janša najraje. Razveseljuje le dejstvo, da so vsaj nekateri vidni člani stranke SDS tako pisanje obsodili in se nekako od njega distancirali. Si res želimo mandatarja, ki deli Slovenijo na Slovence in »južnjake« in ki slednje obsoja za lasten poraz, ter tako še dodatno polarizira Slovenijo, ki je že tako izrazito ideološko razdeljena? Skrajni čas je, da desnica dobi stranko, ki bo primerljiva z evropskimi in ki se ne bo ukvarjala zgolj z ideološkimi temami.
Četudi je Janković včeraj uradno dobil priložnost za sestavo koalicije, to še vedno ne pomeni, da mu bo uspelo. Politično taktiziranje parlamentarnih strank lahko traja še kar nekaj časa. Protagonisti zavlačevanja pa so in bodo ostali v stranki Liste Gregorja Viranta. Zakaj? Ker so v položaju, ko je politična matematika na njihovi strani, ko glede na prepričanje večine strank, koalicije brez Virantove stranke ni mogoče sestaviti. Žal pa med hazarderskim prerivanjem naših političnih predstavnikov k čim večjemu kosu »podarjene države na volilnem pladnju« nobeden ne more ali noče videti, da se zunaj in znotraj slovenskih meja dogajajo hitre gospodarske spremembe, na katere se niti ne odzivamo, niti nanje ne odgovarjamo. Očitno se nam bliža še ena recesija, oblastniki pa se zadovoljijo že z intervencijskim zakonom, pri katerem smo privarčevali le 70 od napovedanih 250 milijonov EUR. A v proračunu nam manjka veliko več. Kje je torej sedaj tista retorika o delovanju stranke v dobro Slovenije, s katero sta gospod Virant ter tudi gospod Žerjav pridobivala volivce?
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
