V Galeriji A. Trstenjaka Ljutomer na ogled razstava »Oblike notranje moči«

V ponedeljek, 6. oktobra, se je v Galeriji A. Trstenjaka Ljutomer odvilo odprtje razstave »Oblike notranje moči« umetnice mag. Katje Bednařik Sudec. Projekt je podprlo Ministrstvo za kulturo.

Razstava razpira subtilen in iskren tok umetničine ustvarjalnosti – kot popotovanje ženskega arhetipa skozi življenjske postaje, preobrazbe in notranje rasti.

Iskrena hvala umetnici mag. Katji Bednařik Sudec za čudovito razstavo, glasbenemu duetu Beročka za prijetno popestritev večera, umetnostni zgodovinarki Nini Šardi za strokovno predstavitev razstave ter Stanku Ivanušiču, županu Občine Razkrižje, za podporo in prisotnost.

Razstava je na ogled do 3. novembra 2025, vabljeni pa ste tudi na okroglo mizo, ki bo potekala 16. oktobra 2025 v Galeriji A. Trstenjaka.

Katja Bednařik Sudec

Oblike notranje moči

Ustvarjalni opus Katje Bednařik Sudec je zasnovan na presečišču klasičnega slikarstva, rokodelskih tehnik in sodobnih materialov. Njeno delo se vpisuje v širši kontekst umetniških praks, ki raziskujejo medije, pri čemer platno ni razumljeno le kot slikarska površina, temveč kot dinamično polje različnih pomenov in materialnih plasti.

Umetnica ustvarja med prostori, ustvarja umetnost kot prostor prehoda, med svetlobo in temo, med minulimi in prihodnjimi vrednotami, med tradicijo in sodobnostjo ter med telesnim in duhovnim bivanjem. Njena dela se lahko razumejo kot mejišča, kjer se prepletata spomin in pričakovanje in kjer se ponovno odkrivajo izgubljene, pozabljene ali na novo pridobljene identitete skozi cikličnost življenja.

V primerjavi s preteklimi obdobji, kjer je bila ženska večinoma objekt upodobitve, bodisi kot idealizirana mati, ljubimka ali boginja, ženska pri Katji Bednařik Sudec postane subjekt, ki piše svojo lastno zgodbo in izkušnje, in sicer skozi material, delovanje, simbol in osebni spomin. Njeno delo se vpisuje v linijo sodobnih umetnic, ki se ukvarjajo z vprašanjem intime, telesa, ženskosti, skozi meditacijo, refleksijo in dialog.

Umetniško jedro Katje Bednařik Sudec je najbolj izrazito tam, kjer se platno ne konča pri barvi in potezi čopiča, temveč se razpira v prostor materiala, dotika in spomina. Umetnica v svojih slikah pogosto posega po tehnikah, ki so zgodovinsko povezane z ženskim ročnim delom, kot so tkanje, vezenje, izdelava čipk in šivanje. Tako npr. idrijska čipka, ki jo ujame v slikarsko površino, ni le dekorativni motiv, temveč nosilec spomina in kontinuitete. Čipka nosi telesno gesto, ki govori o potrpežljivosti, intimi, pa tudi o marginalizirani tradiciji ženskega ustvarjanja. Tkanje in tapiserija ustvarjata kontrapunkt ekspresivni potezi čopiča. Mehki, ritmični vzorci, ki nastajajo iz niti, v dialogu z barvnimi nanosi odpirajo vprašanje odnosa med redom in kaosom ali morda med moškim in ženskim principom. Pomemben kontrast prinaša uporaba epoksi smole, industrijskega materiala, ki ujame v prozorno plast krhkost, torej čipko, nit ali tkanino. V tej kombinaciji se tradicija in sodobnost znajdeta dobesedno v istem telesu slike. Krhko in organsko se zapiše v trajni umetni ovoj, kar evocira občutek sodobnega sveta, v katerem se dediščina pogosto znajde ujeta, ali morda zaščitena. Slikarsko površino dopolnjuje tudi z uporabo fotografij, ki jih aplicira na platno. Fotografija deluje kot most, oz. dokument realnosti, ki stopi v dialog z barvo, risbo ali ornamentom. V berlinskih uprizoritvah pravljičnih likov se osebni spomin prepleta z arhetipsko simboliko, realnost s fantastičnim, dokler ne vznikne večplasten prizor, kjer vse razsežnosti postanejo enovita celota.

Umetnica pogosto posega tudi po prosojnih tkaninah, ki morda nekaj zakrijejo, a hkrati tudi razkrijejo. S tem ustvari plast intimnosti, kjer je oko povabljeno k počasnemu odkrivanju v notranjosti prosojnosti. V tej igri zakrivanja in razkrivanja se material preobrazi v metaforo vidnosti, skrivnosti in intime. Umetničina dela so prežeta s plastmi, ki so lahko materialne, intimne ali simbolne. Čipka, smola, nit, poteza čopiča, risba, prosojna tkanina, tapiserija, fotografija. Vsak element nosi svojo zgodbo, svoj spomin, svoj jezik. Ko beremo njena dela, postane jasno, da umetnica ne ustvarja le podob, temveč vizualne opomnike bistvenih razsežnosti človeškega bivanja. Njena dela so meditativna, skrivnostna in pravljična. Pripovedujejo skozi atmosfero materiala, barve, simbolike, svetlobe in tišine.

Na razstavi se pred gledalcem razprostre subtilni tok umetničine ustvarjalnosti, ki ga je morda mogoče razumeti kot prehajanje ženskega arhetipa skozi življenjska postajališča in preobrazbe. Ob začetnem mejniku razstavljenih del se pojavijo podobe mlade ženske, dekleta, na pragu odraslosti, ki nosi v sebi dvojnost otroške nedolžnosti in radovednega odraščajočega pogleda v svet. Njihove figure so prežete z arhetipskimi motivi Rdeče kapice ter Zlatolaske in treh medvedkov, dveh zgodb, v katerih se mlado dekle že ozira onkraj znanega, a se hkrati še uči iz lastne naivnosti, zapletov ter mladostnih preizkušenj in izkušenj. V tem subtilnem prepletanju strahu in radovednosti, previdnosti in drznosti se razodeva arhetipska pot deklice, ki se dviga k zrelosti in notranji moči. V umetnosti te figure ne nastopajo več kot zgolj pravljične junakinje, temveč kot vizualne prispodobe transformacije in odkrivanja sveta.

Pred prehodom in na presečišču drugega mejnika se naracija premakne k motivu volka, simbolu zunanjega sveta, odraslosti, nevarnosti, a morda tudi skrivne privlačnosti in romantične zaljubljenosti. Tu se razpre dvojna narava življenja, napetost med grožnjo in željo, med strahom in očaranostjo, ki spremlja prehod deklištva v začetne faze zrelosti. Simbol volka je ambivalenten arhetip, kjer v negativni plati lahko predstavlja nevarnost, plenilski nagon in zlo, v pozitivni plati pa zaščito, moč, rodovitnost, instinkt, duhovnega vodnika, učitelja ali zaščitnika.

Pri tretjem mejniku se umetničina pripoved nadaljuje skozi arhetip matere in se osredotoča na materinstvo, skrb in odgovornost. Povezava med materjo in otrokom simbolizira odraslost in izkušnjo, ki prinaša nove vpoglede v življenje. Materinstvo v njenih delih ni idealizirano v klasičnem smislu, temveč je bolj intimno, osebno in ranljivo. Podobe in materiali tkanine, mehkoba tekstur, organski motivi, kot so npr. cvetlice, nakazujejo občutje skrbi, topline, a tudi krhkosti. Poudarjena je dvojnost materinstva, ki po eni strani prikazuje ljubezen in zaščito, po drugi strani pa tudi napetost, odgovornost in izgubo lastne identitete. Pripovedna naracija se obrne tudi k izgubi starša, kar umetnica odraža v delu Dotik spomina. Delo je poklon staršu, hkrati pa čutni opomnik spomina, časa in intimne refleksije ter kontemplacije, ki meji med osebno bolečino in univerzalno tematiko življenjskega cikla.

Pri četrtem mejniku se prepletata ranljivost in notranja moč. Srečanje z boleznijo, krhkostjo in ranljivostjo. Prelom telesa ali bolečine postane prostor transformacije. Iz teh izkušenj se rojeva bojevniška moč, zaupanje vase in sposobnost notranjega preporoda. Tukaj srečamo tudi arhetip Meduze. Meduza v grški mitologiji ni zgolj strašljivo bitje, temveč tudi tragičen lik, ki združuje nedolžnost in nepravično kazen. Sprva smrtnica izjemne lepote postane žrtev okoliščin, Posejdonovega napada in Atene, ki jo kaznuje za dejanje, nad katerim nima nadzora. Preobrazba v gorgono z lasmi iz kač in s pogledom, ki spreminja ljudi v kamen, je simbol krivice, ki se dotika ranljivega in nemočnega. Mit o Meduzi prav tako lahko odraža notranje konflikte med močjo in ranljivostjo, med strahom in nemočjo, ter nas uči, da prehod skozi travmo, težavno obdobje ali nepravičnost vodi v transformacijo. Meduza, tragična in mogočna hkrati, ostaja tako trajni umetnostni in mitološki simbol, ki opominja na krhkost nedolžnosti in neizbežnost srečanja z neobvladljivimi silami, ki oblikujejo našo identiteto in notranjo moč.

Na zadnjem mejniku se izkušnje zlijejo v svetlobno polje, kjer se življenje razodeva kot polno, močno in izkušeno. V delih Preporod, smo lahko priče razsežnosti sreče in sposobnost dovoliti si radost, ki se kaže v lahkotnosti prosojnih tkanin, v igrivosti ornamenta in v svetlobnosti barvnih nanosov in cvetja. Tudi tam, kjer je bila morda prej prisotna bolečina, se odpre prostor lepote in kontemplacije kot vizualni dokaz, da ranljivost in radost nista nasprotji, temveč dva obraza iste izkušnje. Tu se ženska pokaže kot bitje, obogateno in poglobljeno prek lastnih izkušenj prehojene poti, kot močnejše, a hkrati nežnejše bitje, arhetip, ki živi in diha skozi različna poglavja življenja.

Linija, ki teče skozi razstavljena dela, je zato več kot rdeča nit. Je pripoved o univerzalnem ženskem popotovanju, ki se ciklično prenavlja in v svoji preobrazbi najde smisel, sidrišče in mir. Namesto da bi sledila kanonskim zahtevam po slikarski avtonomiji, vztraja pri vključevanju rokodelskih elementov, ki tradicionalno veljajo za marginalizirane. Njena umetnost je utelešen izraz zvestobe sebi in poguma, da govori in deluje v jeziku, ki ga sama začuti in sliši kot avtentičnega. Iz njenih del vejejo univerzalne življenjske resnice, katerih umetnica materializira skozi svojo lastno umetnost. Njeno platno ni le prostor barve, temveč tkivo, v katerem so prepleteni spomin, intima, tradicija in sodobnost, prostor, kjer umetnost postane orodje refleksije o tem, kaj pomeni živeti in živeti polno.

Nina Šardi, umetnostna zgodovinarka in kuratorka