Zadnja premiera na starih odrskih deskah

Ljubiteljsko dramsko društvo Sveti Jurij ob Ščavnici je v petek premierno nastopilo s komedijo Branislava Nušića Žalujoči ostali. Včerajšnja ponovitev predstave ob materinskem dnevu je bila dobrodelne narave, saj je društvo zbrane prostovoljne prispevke namenilo za Karitas.

»Žalujoči ostali« so se v režiji Romana Mariča (Pepeka z brega) predstavili v domačem prleškem narečju, slišati je bilo mogoče veliko starinskih prleških besed, ki so do danes že in še izginjajo iz rabe. Roman Marič je tudi avtor prevoda dramskega besedila iz srbskega jezika in avtor priredbe. Besedilo enega največjih srbskih komediografov, ki še vedno ni uradno prevedeno v slovenski knjižni jezik, mu je uspelo odlično prestaviti iz srbskega pravoslavnega kulturnega konteksta prve polovice prejšnjega stoletja v slovensko oz. ožje prleško okolje v približno tisti čas, ko je delo nastalo.

S petkovo premiero in ponovitvijo predstave ob materinskem dnevu je jurjovško Ljubiteljsko dramsko društvo zaključilo delovanje v stari dvorani. Ko so se po koncu tretjega dejanja zagrnile zavese, so se zagrnile zadnjič, »igralci so se v tej dvorani zadnjič priklonili svojim gledalcem«, je povedala predsednica društva Sonja Karlo, ki se je po predstavi tudi zahvalila režiserju Romanu Mariču, »da se jim je uspelo skupaj z njim tako dobro posloviti od prostorov stare kinodvorane.«

V 65-ih letih se je na tem odru zvrstilo več kot 40 premier domačega društva. Ponovitev in gostovanj je bilo v vseh teh letih vsaj petkrat toliko. Dvorana, čeprav v ne najboljšem stanju, je bila domača generacijam ljubiteljskih igralcev, tudi tem, ki so se v njej kot »Žalujoči ostali včeraj zadnjič priklonili svojemu občinstvu.«

Žalujoče ostale je v srbskem jeziku leta 2011 kot gostujočo predstavo v Kopru uprizorilo Narodno gledališče iz Niša, v slovenskem jeziku pa so jih prav tako lani do sedaj edini predstavili Gledališko društvo Kontrada Kanal iz Kanala ob Soči. Ljubiteljsko dramsko društvo Sveti Jurij ob Ščavnici se s ponosom pridružuje repertoarju uprizoritev te Nušičeve komedije v Sloveniji.

Žalujoči ostali je ena redkih Nušičevih komedij, ki ni politično obarvana. Besedilo je avtor napisal leta 1934, štiri leta pred smrtjo. V tem času so pri nas dramska dela ustvarjali Bratko Kreft (njegova komedija Kreature je iz istega leta kot Žalujoči ostali), Ferdo Kozak in Ivan Potrč. Slovenci smo v tistem obdobju živeli v Kraljevini Jugoslaviji, leta 1929 uvedena šestojanuarska diktatura ni uredila političnih razmer, v katerih so prevladovali nacionalni boji in politična ter finančna korupcija. Velikosrbski politiki so diktaturo izrabili za utrditev svoje hegemonije, kar vse se zrcali v Nušičevih politično obarvanih dramskih tekstih, ki so prav zaradi vseprisotne korupcije aktualni še danes in jih igrajo tako profesionalna gledališča kot amaterske skupine.

S čim pa Žalujoči ostali nagovarjajo gledalce, da je tekst skoraj osemdeset let po nastanku še vedno vreden uprizoritve in predstava ogleda. Dramsko besedilo nam na še vedno aktualen način prikaže, da človeška pokvarjenost ob delitvi dediščine ne pozna meja. Ambicije posameznikov podedovati nasledstvo, denar in imetje so stalna tema književnosti, Žalujoči ostali privlečejo na dan vse še tako daljne sorodstvene vezi, vsi vedo povedati o pokojniku samo dobro in vsi upajo na delež pri dediščini. Ko pa jim dediščina spolzi med prsti, izgine tudi njihovo spoštovanje do pokojnika ...

Branislav Nušić je tudi utemeljitelj moderne srbske retorike, nekaj njegovih citatov:

»Vsaka ženska je igralka, čim manj se to opazi, tem večja igralka je.«

»V drugi ljubezni se človek počuti kot bi ponavljal razred. Vse stvari so mu nekam znane, a nikoli ni prepričan, ali bo opravil izpit.«

»Na odru suflerji pogosto rešujejo situacije, v resničnem življenju pa jih otežujejo.«