Slovenski zborovski triumf v prestižni berlinski Koncertni hiši

Glasbena koprodukcija: Projekt za Evropo

Prlekija-on.net, torek, 27. november 2012 ob 18:431
Slovenski zborovski triumf v prestižni berlinski Koncertni hiši

Slovenski zborovski triumf v prestižni berlinski Koncertni hiši

V času radikalnih krčenj budžeta, namenjenega za kulturno-umetniško produkcijo in glasbeno poustvarjanje, se le redko pripeti, da bi kvalitetni glasbeni izvajalci iz Slovenije dobili priložnost nastopiti v kateri od pomembnejših evropskih glasbenih metropol; praviloma še redkeje se kaj takega zgodi večjim glasbenim sestavom, bodisi orkestrom ali zborom, kar lahko pripišemo predvsem velikim finančnim stroškom koncertnih gostovanj, deloma pa tudi logističnim težavam, s katerimi se pogosto srečujemo že na tako majhnem teritoriju, kot je Slovenija.

K sreči se dogajajo tudi izjeme, ki botrujejo tudi pomembnim umetniškim dogodkom, med katere lahko prištejemo tudi novembrsko gostovanje Komornega zbora Orfej iz Ljutomera v berlinski Koncertni hiši (Konzerthaus am Gendarmenmarkt), ki velja za eno od najprestižnejših berlinskih shajališč privržencev klasične glasbe.

Komorni zbor Orfej je postal del širše mednarodne koncertne koprodukcije s pomenljivim imenom Projekt za Evropo (Ein Projekt für Europa), ki ga je podprlo nemško Zvezno ministrstvo za izobraževanje in raziskovanje ter slovenska ambasada v Nemčiji s sedežem v Berlinu. V okviru projekta, ki tudi v času družbeno-ekonomske krize poudarja mednarodno umetniško sodelovanje, kolektivno demokratično identiteto in povezovalne humanistične vrednote sodobne Evrope, kakor sta jih daljnosežno uvidela nemški pesnik in dramatik Friedrich Schiller in skladatelj Ludwig van Beethoven, je bila izvedena Beethovnova Deveta simfonija v d-molu, op. 125, in sicer v sodelovanju z zborom Junges Ensemble Berlin, z že omenjenim slovenskim Komornim zborom Orfej pod vodstvom Romane Rek, z učenci in dijaki berlinskih šol Jane-Addams-Schule in Comenius-Schüler ter z orkestrom Prometheus-Ensemble Berlin.

Glasbeni dogodek ni vreden pozornosti le zaradi zgodovinskega pomena omenjene Koncertne hiše v središču Berlina, v kateri je bila tudi prva berlinska izvedba Beethovnove »Devete« 27. novembra 1826, ampak predvsem zaradi zglednega kulturno-umetniškega sodelovanja, ki je bilo obenem odlična priložnost za promocijo Slovenije, česar so se zavedali tudi slavnostni govorniki na začetku koncerta. Člani slovenskega zbora s(m)o namreč v skladu s kapacitetami nemških organizatorjev povečini uživali v domačnosti gostoljubja članov nemškega zbora Junges Ensemble Berlin, ki ga že od leta 1998 vodi zborovodja in tudi dirigent omenjenega glasbenega dogodka, Frank Markowitsch. Izjemna sugestivnost sporočila Beethovnovega monumentalnega simfoničnega dela, ki je zaradi vključitve pevskih solistov in zbora v sklepni četrti stavek Oda radosti (Ode an die Freude) na Schillerjevo besedilo postavila pod vprašaj strogo razmejitev na absolutno in programsko glasbo, obenem pa zastavila nove estetske smernice nadaljnjega razvoja simfonične forme, je v tokratni izvedbi dobila še svoj zvočno uprizoritveni pendant v dramskih recitacijah dijakov omenjenih berlinskih šol in zvočni opremi v konceptualizaciji Frauke Schmidt.

Odgovor na vprašanje, kakšno Evropo si želimo v prihodnosti, je deloma podal že niz refleksij deklamatorjev, ki so med razplastenim liričnim meditativnim tretjim stavkom simfonije (Adagio molto e cantabile) in pod okriljem prelivajoče se zvočne matrice izpostavili svoje osebne vizije našega skupnega jutri, problem osebne svobode ter pomen sprejemanja kulturnih in medosebnih razlik. Po dramskem suspenzu, ki ga je nakazala tudi zatemnitev dvorane in nato nenadna osvetlitev pred uvodnimi toni sklepnega stavka, pa se je po simbolični prevladi svetlobe nad temo zdela rešitev prihodnosti skupnega evropskega prostora tako rekoč na dlani: vokalno-instrumentalni finale, ki je že po formalni zasnovi »simfonija znotraj simfonije«, je s skupnimi močmi obeh zborov in solistov (sopranistka Annabelle Stratenwerth, altistka Franziska Markowitsch, tenorist Fritz Feilhaber in basbaritonist Simon Robinson) zazvenel v vsej zaželeni elektrificirajoči ekstazi in v prazničnem veselju, ki sta razvnela tudi vidno navdušeno občinstvo. Slednje je zlasti pihalno-trobilni sekciji širokosrčno »odpustilo« nekatere izvajalske spodrsljaje, zlasti natrgan lok kaskad v partu rogov in občasno asinhrono vstopanje glasbil v sosledju naglih sprememb izvajalskega tempa. Lahko le upamo, da bo estetskemu vtisu, ki je po trditvah nemških organizatorjev med berlinskim občinstvom pustil globoke sledi, kdaj v bližnji prihodnosti sledilo še gostovanje nemških izvajalcev v Sloveniji, saj bomo le tako lahko resnično prispevali k vzajemnemu plemenitenju mnogoterih podob evropske glasbene kulture prihodnosti.

Benjamin Virc