Ko slika ženska
Razstava del Tatjane Mijatović v Monoštru
Tatjana Mijatović in Laszlo Nemes
Predsednica Likovnega društva Gornja Radgona, Tatjana Mijatović iz Radenec, od letošnjega Dneva žena (8. marca) naprej razstavlja svoja likovna dela na samostojni razstavi v prostorih Slovenskega kulturnega in informativnega centra (Slovenskega doma) v hotelu Lipa
v Monoštru na Madžarskem.
Razstavo so organizatorji ob Svetovnem dnevu žena poimenovali »Ko slika
ženska«, zatorej je vse v uvodu otvoritvene slovesnosti pozdravil
predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem Jože Hirnök. Zapel je Mešani pevski zbor Avgust Pavel iz Gornjega Senika pod vodstvom Cirila Kozarja, na kitaro pa je zaigral (s svojim prvim nastopom pred javnostjo) 9-letni Filip Ratej iz Radenec, ki obiskuje glasbeno šolo Maestro pri glasbenem učitelju Simonu Budna.
O delu in slikah Tatjane Mijatović pa je govoril akademski slikar Laszlo Nemes iz Zalaegerszega v madžarskem jeziku, v slovenščino pa je besedilo prevedla Nikoletta Vajda: »V svetu umetnosti zmeraj dobiva posebno pozornost in zanimanje ustvarjalni, idejni in filozofski svet ženske. Lahko bi našteli številne primere, kako so ženske spremljale in interpretirale posebno bistvo umetnosti, mislim, da ne naključno. Kot vemo, miselni svet človeka določa biološka struktura, kakšen odnos imajo naši možgani do zemeljskega obstoja in izzivov našega okolja. Za obstoj ravnotežja med racionalnostjo in intuicijo ali ravno nasprotno za neobstoj le-tega obstajajo opazovanja že od antike naprej. Kot vemo, je naša leva možganska polobla izhodiščna točka racionalnosti, v drugi polobli pa je svet domišljije in nagonov. Ženske doživljajo in uporabljajo ta dar narave na popolnoma drugačen način, se pravi doživitev in zrcaljenje posebnih čustev in podoživljanje podzavestnega čudovitega in skrivnostnega sveta pri ustvarjanju.
Sedaj imamo možnost, da vse to tudi mi doživimo z ogledom razstavljenih slik. Oblike in barve, ki nam jih Tatjana Mijatović predstavlja, upravičujejo mišljenje, da ženska zmeraj pomeni za nas čustveno transcendenco.
Prosim, sprejmite malo pristransko interpretacijo teh stvaritev, saj že kar nekaj let spremljam ustvarjalno pot slikarke, njeno vztrajno in ambiciozno prizadevanje, da bo našla notranji svet, ki ga nam pravzaprav tako ali tako predstavlja s pomočjo nagonov in skrivnostnih slutenj podzavesti. Tako se Tatjana Mijatović samouresničuje. Te stvaritve predstavljajo njen individualni in dobro zasnovan svet. Za vse to pa najde sredstva, s pomočjo katerih se vidno in iskreno razkriva pred nami. Zakaj tako menim ? Na teh stvaritvah kot barve, oblike, kompozicije, ni naslikana stvarnost, ravno nasprotno, na njih so naslikana čustva. Tipični ženski svet, kjer je tematika le izgovor: množica detajlov pokrajine, živih bitij, človeške prisotnosti, rib in predvsem motivov.
Kot vemo, človeška zgodovina je že od antičnih časov naprej polna z različnimi znaki. Ti znaki pomenijo množico preprostih in najbolj kompleksnih motivov.
Strukturni motivi Tatjane Mijatović niso bili pripravljeni s simbolično vsebino, ravno nasprotno, nosijo v sebi okrasne znake ženskega stilnega sveta.
Poglobljeno proučuje oblikovni svet naravnih reliefov in vegetacijskih motivov, ampak se ne more odreči posebnim slikarskim rešitvam: okrašuje in sintetizira. Pike, linije in pege predstavljajo enoto na teh stvaritvah. To dela s potrpežljivostjo in podoživljanjem, s tem opominja na neverjetno znanje velikih mojstrov secesije. Mislim, da se ne motim, da na določenih stvaritvah pogumno naslika erotične želje ali izpolnjevanja, ki jih upam, da smo vsi doživeli. Vse to reši z odločnim podoživljanjem, pred nami se odpira bohotna barvna kompozicija, polna čustev in tako izsiljuje iz gledalcev veselje odkrivanja.
Predstavljeno razstavno gradivo slikarke pomeni za to regijo in tudi za mesto Monošter posebno zanimivost, nov barvni, slogovni in idejni svet. Prosim, sprejmite z veseljem vizualni svet Tatjane Mijatović.«
V drugem delu otvoritvene slovesnosti 8. marca v Slovenskem domu v Monoštru pa je bila predstavljena še razstava »Življenjske zgodbe«, okraskov iz koruznega ličja, ki jih je izdelala Ibolya Sass Barabas iz Doljnega Senika v Porabju na Madžarskem. Ogled obeh razstav bo možen do konca meseca marca.
O delu in slikah Tatjane Mijatović pa je govoril akademski slikar Laszlo Nemes iz Zalaegerszega v madžarskem jeziku, v slovenščino pa je besedilo prevedla Nikoletta Vajda: »V svetu umetnosti zmeraj dobiva posebno pozornost in zanimanje ustvarjalni, idejni in filozofski svet ženske. Lahko bi našteli številne primere, kako so ženske spremljale in interpretirale posebno bistvo umetnosti, mislim, da ne naključno. Kot vemo, miselni svet človeka določa biološka struktura, kakšen odnos imajo naši možgani do zemeljskega obstoja in izzivov našega okolja. Za obstoj ravnotežja med racionalnostjo in intuicijo ali ravno nasprotno za neobstoj le-tega obstajajo opazovanja že od antike naprej. Kot vemo, je naša leva možganska polobla izhodiščna točka racionalnosti, v drugi polobli pa je svet domišljije in nagonov. Ženske doživljajo in uporabljajo ta dar narave na popolnoma drugačen način, se pravi doživitev in zrcaljenje posebnih čustev in podoživljanje podzavestnega čudovitega in skrivnostnega sveta pri ustvarjanju.
Sedaj imamo možnost, da vse to tudi mi doživimo z ogledom razstavljenih slik. Oblike in barve, ki nam jih Tatjana Mijatović predstavlja, upravičujejo mišljenje, da ženska zmeraj pomeni za nas čustveno transcendenco.
Prosim, sprejmite malo pristransko interpretacijo teh stvaritev, saj že kar nekaj let spremljam ustvarjalno pot slikarke, njeno vztrajno in ambiciozno prizadevanje, da bo našla notranji svet, ki ga nam pravzaprav tako ali tako predstavlja s pomočjo nagonov in skrivnostnih slutenj podzavesti. Tako se Tatjana Mijatović samouresničuje. Te stvaritve predstavljajo njen individualni in dobro zasnovan svet. Za vse to pa najde sredstva, s pomočjo katerih se vidno in iskreno razkriva pred nami. Zakaj tako menim ? Na teh stvaritvah kot barve, oblike, kompozicije, ni naslikana stvarnost, ravno nasprotno, na njih so naslikana čustva. Tipični ženski svet, kjer je tematika le izgovor: množica detajlov pokrajine, živih bitij, človeške prisotnosti, rib in predvsem motivov.
Kot vemo, človeška zgodovina je že od antičnih časov naprej polna z različnimi znaki. Ti znaki pomenijo množico preprostih in najbolj kompleksnih motivov.
Strukturni motivi Tatjane Mijatović niso bili pripravljeni s simbolično vsebino, ravno nasprotno, nosijo v sebi okrasne znake ženskega stilnega sveta.
Poglobljeno proučuje oblikovni svet naravnih reliefov in vegetacijskih motivov, ampak se ne more odreči posebnim slikarskim rešitvam: okrašuje in sintetizira. Pike, linije in pege predstavljajo enoto na teh stvaritvah. To dela s potrpežljivostjo in podoživljanjem, s tem opominja na neverjetno znanje velikih mojstrov secesije. Mislim, da se ne motim, da na določenih stvaritvah pogumno naslika erotične želje ali izpolnjevanja, ki jih upam, da smo vsi doživeli. Vse to reši z odločnim podoživljanjem, pred nami se odpira bohotna barvna kompozicija, polna čustev in tako izsiljuje iz gledalcev veselje odkrivanja.
Predstavljeno razstavno gradivo slikarke pomeni za to regijo in tudi za mesto Monošter posebno zanimivost, nov barvni, slogovni in idejni svet. Prosim, sprejmite z veseljem vizualni svet Tatjane Mijatović.«
V drugem delu otvoritvene slovesnosti 8. marca v Slovenskem domu v Monoštru pa je bila predstavljena še razstava »Življenjske zgodbe«, okraskov iz koruznega ličja, ki jih je izdelala Ibolya Sass Barabas iz Doljnega Senika v Porabju na Madžarskem. Ogled obeh razstav bo možen do konca meseca marca.
