Zlata maša salezijanca Antona Rozmariča
Po svojih močeh neguje in krepi slovenski jezik in vero med avstrijskimi koroškimi Slovenci
Zlata maša Antona Rozmariča
S pritrkovanjem veržejskih pritrkovalcev v zvoniku župnijske cerkev sv. Mihaela so v nedeljo, 28. septembra, veržejsko cerkev napolnili do zadnjega kotička verniki domače župnije in od drugod, kajti ta dan je bilo za župnijo še posebno slovesno, saj je med svoje rojake prišel zlatomašnik salezijanec Anton Rozmarič, ki je daroval in obhajal svojo zlato sveto mašo.
Pri somaševanju so bili še duhovnika iz Veržeja Srečko Fras in Jože
Cimerman ter domači župnik Jože Brečko in duhovni pomočnik Mirko
Rakovnik. Bogoslužno slovesnost zlate maše so popestrili s cerkvenimi
pesmimi priložnostni pevski zbor, kjer so pod vodstvom nečakinje Tatjane
Rozmarič Poštrak zapeli njegovi sorodniki, nečaki, nečakinje, pranečaki,
pranečakinje, kar je dalo zlati maši posebno težo in ton praznovanja.
Pridigo je imel zlatomašnik Anton Rozmarič, ki se je ozrl na Boga, da mu je dal moč in voljo, da je postal duhovnik in prav Bogu gre zahvala, da se je učakal zlate maše. Ob koncu svete maše so se mu domačini zahvalili za vse, kar je dobrega storil za veržejsko župnijo in mu v spomin podarili šopek rož. Sicer pa je zlatomašnik novo mašo imel leta 1964 v Veržeju. Že kot mlad fant je odšel na šolanje na Reko na Hrvaško, nato je za nekaj časa moral oditi v Zadar, od koder se je potem spet vrnil na Reko, kjer je bil vzgojitelj novinciatov.
Po vojaškem roku je odšel v Ljubljano, kjer je študiral teologijo. Njegovo prvo duhovniško poslanstvo je bilo Janjevo pri Prištini na Kosovem, kjer je bil med hrvaškimi verniki. Nato je bil nekaj let kaplan v župniji Moste v Ljubljani in drugod, nekaj let župnik na Rakovniku, pa v župniji Šentrupert in Dokležovje. Sedaj je že 25 let na avstrijskem Koroškem, kot upokojeni duhovnik v župniji Šentvid pri Podjuni.
Po svojih močeh neguje in krepi slovenski jezik in vero med avstrijskimi koroškimi Slovenci, pri čemer med tednom mašuje v podružničnih cerkvah, ob nedeljah pa po dekaniji in drugod, kjer ga potrebujejo. Čeprav je celo življenje bil kot duhovnik na raznih koncih Hrvaške, Kosova in Slovenije in sedaj na avstrijskem Koroškem, se rad vrača v rodno Prlekijo v domačo rodno vas Veržej. Kot salezijanec večkrat obišče tudi Salezijance v Marijanišču v Veržeju in z njimi pokramlja, skupaj pa tudi obujajo njegova mladostna leta v Veržeju, saj je še kot mlad fant rad zahajal v Marijanišče v Veržeju, kjer se je družil s takratnimi Salezijanci in prav tukaj je pred 50 leti dobil navdih, da je postal duhovnik in Salezijanec.
Pridigo je imel zlatomašnik Anton Rozmarič, ki se je ozrl na Boga, da mu je dal moč in voljo, da je postal duhovnik in prav Bogu gre zahvala, da se je učakal zlate maše. Ob koncu svete maše so se mu domačini zahvalili za vse, kar je dobrega storil za veržejsko župnijo in mu v spomin podarili šopek rož. Sicer pa je zlatomašnik novo mašo imel leta 1964 v Veržeju. Že kot mlad fant je odšel na šolanje na Reko na Hrvaško, nato je za nekaj časa moral oditi v Zadar, od koder se je potem spet vrnil na Reko, kjer je bil vzgojitelj novinciatov.
Po vojaškem roku je odšel v Ljubljano, kjer je študiral teologijo. Njegovo prvo duhovniško poslanstvo je bilo Janjevo pri Prištini na Kosovem, kjer je bil med hrvaškimi verniki. Nato je bil nekaj let kaplan v župniji Moste v Ljubljani in drugod, nekaj let župnik na Rakovniku, pa v župniji Šentrupert in Dokležovje. Sedaj je že 25 let na avstrijskem Koroškem, kot upokojeni duhovnik v župniji Šentvid pri Podjuni.
Po svojih močeh neguje in krepi slovenski jezik in vero med avstrijskimi koroškimi Slovenci, pri čemer med tednom mašuje v podružničnih cerkvah, ob nedeljah pa po dekaniji in drugod, kjer ga potrebujejo. Čeprav je celo življenje bil kot duhovnik na raznih koncih Hrvaške, Kosova in Slovenije in sedaj na avstrijskem Koroškem, se rad vrača v rodno Prlekijo v domačo rodno vas Veržej. Kot salezijanec večkrat obišče tudi Salezijance v Marijanišču v Veržeju in z njimi pokramlja, skupaj pa tudi obujajo njegova mladostna leta v Veržeju, saj je še kot mlad fant rad zahajal v Marijanišče v Veržeju, kjer se je družil s takratnimi Salezijanci in prav tukaj je pred 50 leti dobil navdih, da je postal duhovnik in Salezijanec.
