Ptujski lük - od tradicije do geografske označbe
Na posvetu so predstavili tehnologije pridelave čebule, bolezni čebule in izmenjali izkušnje s pridelavo Ptujskega lüka na Ptujskem polju
Ptujski lük
Slovensko združenje za integrirano pridelavo zelenjave je organiziralo posvet z naslovom: Ptujski lük od tradicije do geografske označbe. Namen posveta je na enem mestu združiti pridelovalce, zelenjadarsko stroko in trgovce ter ustvariti nujno potreben dialog. S posvetom želijo poudariti pomen uživanja slovenskih zaščitenih kmetijskih pridelkov za kmetijstvo in gospodarstvo.
Na posvetu so predstavili tehnologije pridelave čebule, bolezni čebule
in izmenjali izkušnje s pridelavo Ptujskega lüka na Ptujskem polju.
Vprašali so se tudi, ali kupci dovolj spoštujejo slovensko zelenjavo in
kakšen je pomen shem kakovosti za proizvajalce in potrošnike. Podali pa
so tudi odgovor na vprašanje kako lahko zaščitimo slovenske kmetijske
pridelke in živila. Na posvetu so razglasili tudi rezultate ocenjevanja
kislega zelja in kisle repe, ki jih združenje tradicionalno prireja že
tretje leto zapored.
Po podatkih Statističnega urada RS se je v letu 2013 na 356 ha skupaj pridelalo 6.074 ton čebule. Od tega se je 2.147 ton čebule izvozilo, uvozili pa smo 14.878 ton čebule. Tako je bila v letu 2013 med svežo zelenjavo po deležu uvoza čebula na prvem mestu, sledijo ji paradižnik, paprika in solata. Podatki kažejo na velik potencial pri pridelavi čebule v Sloveniji.
Slovenske avtohtone sorte čebule, ki so se obdržale vse do danes so belokranjka, tera in ptujska rdeča. Ptujski lük je slovenska avtohtona sorta čebule in staro ime za čebulo, ki jo na Ptujskem polju pridelujejo že več kot 200 let. Ptujski lük je posebnega izgleda in okusa, zato je pridobil oznako zaščitena geografska označba. Ptujski lük je edinstven, saj v Sloveniji ni sorte ali hibrida, ki bi mu bil tako podoben, da bi ga lahko zamenjali. Območje pridelovanja je zgodovinsko pogojeno in obsega ravninski del Ptujskega polja, ki se razteza med reko Dravo, reko Pesnico, Ptujem in Ormožem ter obronki Slovenskih goric, kar tudi določa geografska označba.
Miša Pušenjak, specialistka za zelenjadarstvo in okrasne rastline iz KGZS Maribor, je na posvetu predstavila tehnologije pridelave čebule. Poudarila je, da lahko čebulo pridelujemo na tri načine: z direktno setvijo, preko vzgoje sadik ali iz čebulčka. Vsak način pridelave ima svoje dobre in svoje slabe strani. Pri pridelavi čebule pa se pogosto srečujemo tudi z različnimi povzročitelji bolezni, ki vplivajo na količino in kakovost pridelane čebule. Od bolezni lahko pri pridelavi težave povzročajo predvsem čebulna plesen, siva plesen čebulnih listov, siva plesen, bela gniloba čebulnic in čebulna rja. Na posvetu je prof. dr. Mario Lešnik, dekan Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru, predstavil najbolj pogoste bolezni čebule na njivi in v skladiščih v Sloveniji ter možnosti za zatiranje. Opozoril je na vpliv pridelovalne tehnike in omejitve glede razpoložljivih sredstev za zatiranje bolezni v integrirani in ekološki pridelavi.
Izkušnje s pridelavo Ptujskega lüka na Ptujskem polju je z udeleženci posveta delila tudi Anja Pignar, pridelovalka Ptujskega lüka iz Gorišnice. Lükarji so tradicijo triletne pridelave čebule ohranili vse do danes. Tako kot nekdaj, ga tudi danes pridelujejo na naravi prijazen integriran ali ekološki način. Pri pridelavi pa spoštujejo stare običaje kot so ročno sajenje, ročno obiranje in ročno pakiranje.
Predstavniki trgovske verige TUŠ so predstavili nakupne navade potrošnikov – ali slovenski kupci dovolj spoštujejo slovensko zelenjavo, kako cenijo Ptujski lük in kakšni so razlogi poleg cene, da se ne odločajo za bolj pogost nakup slovenske zelenjave.
Pomen shem kakovosti za proizvajalce in potrošnike je predstavila Vlasta Grašak iz Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Ptujski lük je pridobil oznako zaščitena geografska označba. Ta shema kakovosti zajema kmetijske pridelke in živila, ki izvirajo iz določene regije, kraja ali države. Kmetijski pridelek ali živilo ima posebno kakovost, sloves ali druge značilnosti (npr. podnebja, vetra, tradicionalnega načina pridelave). Vsaj ena od faz proizvodnje (pridelava ali predelava) mora potekati na določenem geografskem območju, po katerem je kmetijski pridelek ali živilo poimenovano, surovine pa lahko izvirajo iz drugega območja.
V Sloveniji imamo zelo pestro ponudbo lokalnih in tradicionalnih kmetijskih pridelkov in živil, zato je prav, da jih zaščitimo in s tem ohranjamo slovensko tradicijo. Kako lahko zaščitimo slovenske kmetijske pridelke in živila je na posvetu povedala Jelka Potočnik iz Inštituta KON-CERT Maribor. Z zaščito kmetijskih pridelkov in živil povečamo njihovo vrednost in tudi potrošniki jih bodo lažje prepoznali na prodajnih policah.
Na posvetu so razglasili še rezultate ocenjevanja kislega zelja in kisle repe. Združenje prireja takšno ocenjevanje že tretje leto zapored. Pri ocenjevanju kislega zelja in kisle repe je z vzorci sodelovalo 27 pridelovalcev. Kakovost kislega zelja in kisle repe se je ocenjevala po naslednjih kriterijih: čvrstost in izgled, okus, barva in vonj. Podeljenih je bilo 5 zlatih, 3 srebrne in 5 bronastih priznanj za kislo zelje in 1 zlata, 2 srebrni in 2 bronasti za kislo repo.
Po podatkih Statističnega urada RS se je v letu 2013 na 356 ha skupaj pridelalo 6.074 ton čebule. Od tega se je 2.147 ton čebule izvozilo, uvozili pa smo 14.878 ton čebule. Tako je bila v letu 2013 med svežo zelenjavo po deležu uvoza čebula na prvem mestu, sledijo ji paradižnik, paprika in solata. Podatki kažejo na velik potencial pri pridelavi čebule v Sloveniji.
Slovenske avtohtone sorte čebule, ki so se obdržale vse do danes so belokranjka, tera in ptujska rdeča. Ptujski lük je slovenska avtohtona sorta čebule in staro ime za čebulo, ki jo na Ptujskem polju pridelujejo že več kot 200 let. Ptujski lük je posebnega izgleda in okusa, zato je pridobil oznako zaščitena geografska označba. Ptujski lük je edinstven, saj v Sloveniji ni sorte ali hibrida, ki bi mu bil tako podoben, da bi ga lahko zamenjali. Območje pridelovanja je zgodovinsko pogojeno in obsega ravninski del Ptujskega polja, ki se razteza med reko Dravo, reko Pesnico, Ptujem in Ormožem ter obronki Slovenskih goric, kar tudi določa geografska označba.
Miša Pušenjak, specialistka za zelenjadarstvo in okrasne rastline iz KGZS Maribor, je na posvetu predstavila tehnologije pridelave čebule. Poudarila je, da lahko čebulo pridelujemo na tri načine: z direktno setvijo, preko vzgoje sadik ali iz čebulčka. Vsak način pridelave ima svoje dobre in svoje slabe strani. Pri pridelavi čebule pa se pogosto srečujemo tudi z različnimi povzročitelji bolezni, ki vplivajo na količino in kakovost pridelane čebule. Od bolezni lahko pri pridelavi težave povzročajo predvsem čebulna plesen, siva plesen čebulnih listov, siva plesen, bela gniloba čebulnic in čebulna rja. Na posvetu je prof. dr. Mario Lešnik, dekan Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru, predstavil najbolj pogoste bolezni čebule na njivi in v skladiščih v Sloveniji ter možnosti za zatiranje. Opozoril je na vpliv pridelovalne tehnike in omejitve glede razpoložljivih sredstev za zatiranje bolezni v integrirani in ekološki pridelavi.
Izkušnje s pridelavo Ptujskega lüka na Ptujskem polju je z udeleženci posveta delila tudi Anja Pignar, pridelovalka Ptujskega lüka iz Gorišnice. Lükarji so tradicijo triletne pridelave čebule ohranili vse do danes. Tako kot nekdaj, ga tudi danes pridelujejo na naravi prijazen integriran ali ekološki način. Pri pridelavi pa spoštujejo stare običaje kot so ročno sajenje, ročno obiranje in ročno pakiranje.
Predstavniki trgovske verige TUŠ so predstavili nakupne navade potrošnikov – ali slovenski kupci dovolj spoštujejo slovensko zelenjavo, kako cenijo Ptujski lük in kakšni so razlogi poleg cene, da se ne odločajo za bolj pogost nakup slovenske zelenjave.
Pomen shem kakovosti za proizvajalce in potrošnike je predstavila Vlasta Grašak iz Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Ptujski lük je pridobil oznako zaščitena geografska označba. Ta shema kakovosti zajema kmetijske pridelke in živila, ki izvirajo iz določene regije, kraja ali države. Kmetijski pridelek ali živilo ima posebno kakovost, sloves ali druge značilnosti (npr. podnebja, vetra, tradicionalnega načina pridelave). Vsaj ena od faz proizvodnje (pridelava ali predelava) mora potekati na določenem geografskem območju, po katerem je kmetijski pridelek ali živilo poimenovano, surovine pa lahko izvirajo iz drugega območja.
V Sloveniji imamo zelo pestro ponudbo lokalnih in tradicionalnih kmetijskih pridelkov in živil, zato je prav, da jih zaščitimo in s tem ohranjamo slovensko tradicijo. Kako lahko zaščitimo slovenske kmetijske pridelke in živila je na posvetu povedala Jelka Potočnik iz Inštituta KON-CERT Maribor. Z zaščito kmetijskih pridelkov in živil povečamo njihovo vrednost in tudi potrošniki jih bodo lažje prepoznali na prodajnih policah.
Na posvetu so razglasili še rezultate ocenjevanja kislega zelja in kisle repe. Združenje prireja takšno ocenjevanje že tretje leto zapored. Pri ocenjevanju kislega zelja in kisle repe je z vzorci sodelovalo 27 pridelovalcev. Kakovost kislega zelja in kisle repe se je ocenjevala po naslednjih kriterijih: čvrstost in izgled, okus, barva in vonj. Podeljenih je bilo 5 zlatih, 3 srebrne in 5 bronastih priznanj za kislo zelje in 1 zlata, 2 srebrni in 2 bronasti za kislo repo.
