Romeo in Julija po prleško sta prepričala žirijo v Turnišču
Za literarno delo je bila nagrajena tudi devetošolka Katja Lukačič
Prizor iz nagrajenega videa, ki so ga odigrali na proslavi ob kulturnem prazniku
Učenci OŠ Mala Nedelja so se zelo uspešno predstavljali na Literarnem - likovnem - multimedijskem - ustvarjalnem natečaju, ki je potekal v organizaciji Kulturnega društva Štefan Raj Turnišče, Občine Turnišče, ZKD Lendava in OI JSKD Lendava.
Najboljši dosežki s področja literarne, likovne in filmsko - multimedijske ustvarjalnosti v razpisanih kategorijah, so bili
nagrajeni. Malonedeljski učenci z mentorjem, učiteljem Robertom
Langom, so se razveselili dveh nagrad:
Učenka 9. razreda Katja Lukačič, je v kategoriji literarnih del osnovnošolcev - višja stopnja (starost do 15 let), za svoj prispevek Prava resnica o prvi slovenski knjigi, osvojila drugo nagrado, še uspešnejši pa so bili devetošolci na področju multimedijske ustvarjalnosti, saj so v enotni kategoriji ustvarjalcev vseh starosti, z videom Romeo in Julija po prleško, katerega so posneli v šolskem sadovnjaku, osvojili prvo mesto.
Pravo resnico o prvi slovenski knjigi si preberite v nadaljevanju, prleška Romea in Julijo pa v priloženem videu.
PRAVA RESNICA O PRVI SLOVENSKI KNJIGI
Pisalo se je leto 1548. Spet smo morali plačati za nove odpustke in davke Cerkvi. Upala sem, da bo nekdo končno vzel pamet v roke in končal to neumnost, saj ne moremo vendar dajati denarja Cerkvi, ki se šopiri na vse strani, koristi pa nobene. Vse, kar potrebujejo, je denar, za ljudi pa jim ni mar. A ne bi morala Cerkev biti revna, ljudem prijazna in služiti svojemu pravemu namenu? Že dolgo sem iskala odgovore na ta vprašanja. Spoznala sem človeka, ki me je razumel. Ime mu je bilo Primož Trubar.
Napočil je dan, ko sem se po zanimivih pogovorih s Primožem odločila prestopiti v protestantsko vero. Saj res, Trubarja sem spoznala pred cerkvijo, nekako sva se zapletla v pogovor. Njegove ideje so bile čudovite in imel je namen napisati prvo slovensko knjigo. Tega ni mogel kar vsak, saj si moral biti izobražen. Jaz si izobrazbe nisem mogla privoščiti, saj smo z družino bili na slabšem zaradi vseh davkov in odpustkov. Ampak trdno sem bila prepričana, da nismo bili edini. Kakorkoli, Primož mi je obljubil nekaj učnih ur. Rad je sprejel tudi moje predloge glede knjige. Tako sva dobila nek osnutek, ampak to še ni bilo popolno.
Postala sem protestant. Družino je seveda skrbelo in govorili so mi, da je ta Trubar samo en domišljavec. Ampak nekako so se sprijaznili. Primož me je presenetil: začel bo s knjigo in hoče, da sem njegova pomočnica! Kakšna čast! Tako je začela nastajati prva slovenska knjiga.
Šele zdaj so se začele prave težave … Kakšen bo naslov? Kako bodo ljudje knjigo brali? In še najpomembneje: v katerem narečju jo napisati, da jo bodo vsi razumeli? Dolgo sva se ubadala s temi težavami, napenjala možgane, da bi prišla do rešitve. Zaradi preganjanja protestantov sva morala najino delo preseliti v Nemčijo. Končno sva razrešila problem naslova in branja knjige. Enostavno! Ne bo samo knjiga, ampak knjigi! Katekizem in Abecednik. Katekizem z versko vsebino, Abecednik pa bo ljudi poučil o črkah in branju. Odločila sva se za dolenjsko narečje s primesmi ljubljanskega govora. Končno sva začela pisati! No, jaz sem dajala predloge in ideje. Dela je bilo veliko, ampak vsaka kapljica znoja se je splačala.
Dnevi so tekli in pisanje je šlo h koncu. Dve knjigi, Katekizem in Abecednik, napisani za dober namen … Opazovala sem Primoža, ko je ravno zapisal zadnje besede. Vstal je in veselo vzkliknil: »Delo je končano!« Zdaj ga je samo treba natisniti in deliti med ljudi. Glede na nemirne čase je Primož hotel ostati anonimen. Izmislil si je vzdevek Rodoljub Ilirski in se tako v predgovoru tudi podpisal. Po izidu knjige Trubarja nisem več videla. Večkrat je moral iz svoje domovine bežati pred katoličani in končno se je ustalil v Nemčiji.
Sama večkrat posedim zunaj pred hišo, s svojo družino, jim pripovedujem o njem in se dostikrat po tihem nasmehnem, ko pomislim na njegove besede:
»Moji lubi Slovenci!«
Katja Lukačič, 9. razred OŠ Mala Nedelja
Mentor: Robert Lang
Učenka 9. razreda Katja Lukačič, je v kategoriji literarnih del osnovnošolcev - višja stopnja (starost do 15 let), za svoj prispevek Prava resnica o prvi slovenski knjigi, osvojila drugo nagrado, še uspešnejši pa so bili devetošolci na področju multimedijske ustvarjalnosti, saj so v enotni kategoriji ustvarjalcev vseh starosti, z videom Romeo in Julija po prleško, katerega so posneli v šolskem sadovnjaku, osvojili prvo mesto.
Pravo resnico o prvi slovenski knjigi si preberite v nadaljevanju, prleška Romea in Julijo pa v priloženem videu.
PRAVA RESNICA O PRVI SLOVENSKI KNJIGI
Pisalo se je leto 1548. Spet smo morali plačati za nove odpustke in davke Cerkvi. Upala sem, da bo nekdo končno vzel pamet v roke in končal to neumnost, saj ne moremo vendar dajati denarja Cerkvi, ki se šopiri na vse strani, koristi pa nobene. Vse, kar potrebujejo, je denar, za ljudi pa jim ni mar. A ne bi morala Cerkev biti revna, ljudem prijazna in služiti svojemu pravemu namenu? Že dolgo sem iskala odgovore na ta vprašanja. Spoznala sem človeka, ki me je razumel. Ime mu je bilo Primož Trubar.
Napočil je dan, ko sem se po zanimivih pogovorih s Primožem odločila prestopiti v protestantsko vero. Saj res, Trubarja sem spoznala pred cerkvijo, nekako sva se zapletla v pogovor. Njegove ideje so bile čudovite in imel je namen napisati prvo slovensko knjigo. Tega ni mogel kar vsak, saj si moral biti izobražen. Jaz si izobrazbe nisem mogla privoščiti, saj smo z družino bili na slabšem zaradi vseh davkov in odpustkov. Ampak trdno sem bila prepričana, da nismo bili edini. Kakorkoli, Primož mi je obljubil nekaj učnih ur. Rad je sprejel tudi moje predloge glede knjige. Tako sva dobila nek osnutek, ampak to še ni bilo popolno.
Postala sem protestant. Družino je seveda skrbelo in govorili so mi, da je ta Trubar samo en domišljavec. Ampak nekako so se sprijaznili. Primož me je presenetil: začel bo s knjigo in hoče, da sem njegova pomočnica! Kakšna čast! Tako je začela nastajati prva slovenska knjiga.
Šele zdaj so se začele prave težave … Kakšen bo naslov? Kako bodo ljudje knjigo brali? In še najpomembneje: v katerem narečju jo napisati, da jo bodo vsi razumeli? Dolgo sva se ubadala s temi težavami, napenjala možgane, da bi prišla do rešitve. Zaradi preganjanja protestantov sva morala najino delo preseliti v Nemčijo. Končno sva razrešila problem naslova in branja knjige. Enostavno! Ne bo samo knjiga, ampak knjigi! Katekizem in Abecednik. Katekizem z versko vsebino, Abecednik pa bo ljudi poučil o črkah in branju. Odločila sva se za dolenjsko narečje s primesmi ljubljanskega govora. Končno sva začela pisati! No, jaz sem dajala predloge in ideje. Dela je bilo veliko, ampak vsaka kapljica znoja se je splačala.
Dnevi so tekli in pisanje je šlo h koncu. Dve knjigi, Katekizem in Abecednik, napisani za dober namen … Opazovala sem Primoža, ko je ravno zapisal zadnje besede. Vstal je in veselo vzkliknil: »Delo je končano!« Zdaj ga je samo treba natisniti in deliti med ljudi. Glede na nemirne čase je Primož hotel ostati anonimen. Izmislil si je vzdevek Rodoljub Ilirski in se tako v predgovoru tudi podpisal. Po izidu knjige Trubarja nisem več videla. Večkrat je moral iz svoje domovine bežati pred katoličani in končno se je ustalil v Nemčiji.
Sama večkrat posedim zunaj pred hišo, s svojo družino, jim pripovedujem o njem in se dostikrat po tihem nasmehnem, ko pomislim na njegove besede:
»Moji lubi Slovenci!«
Katja Lukačič, 9. razred OŠ Mala Nedelja
Mentor: Robert Lang
