Na Kovačičevem večeru so predstavili knjigo z naslovom Martinišče v Murski Soboti

Skozi kratko, a cvetočo zgodovino nekdanje salezijanske ustanove v središču Murske Sobote se je sprehodil in predstavil najnovejšo knjigo dr. Bogdan Kolar

Jože Žerdin, torek, 24. marec 2015 ob 12:59
Bogdan Kolar

Bogdan Kolar

Salezijanski Zavod Marianum Veržej je v Kovačičevi dvorani, ki je posvečena domačinu teologu dr. Francu Kovačiču pripravil v petek, 13. marca, zanimiv Kovačičev večer, kjer je salezijanski zgodovinar dr. Bogdan Kolar predstavil knjigo z naslovom Martinišče v Murski Soboti. Nova najnovejša salezijanska knjiga na 80 straneh v sliki in besedi govori o prvih zametkih, delovanja in prenehanja v 20. letnem zgodovinskem delovanju Salezijanskega Zavoda Martinišče v Murski Soboti.

Martinišče v Murski Soboti je delovalo dve desetletji med obema vojnama, tja do konca druge svetovne vojne. Zgodovinar salezijanec dr. Bogdan Kolar, je s strani Salezijanskega Zavoda Veržej, za zbiranje gradiva za knjigo, vzel kot velik izziv ter se hkrati poglobil v zgodovino Martinišča in okoliščin, ki so spodbujale njegovo ustanovitev. Čeprav soboškega Martnišča ni več, spomin na tisti čas še vedno ostaja. Kip Marije Pomočnice, ki je bil v kapeli Martnišča, je kljub vsem vojnim in povojnim dogodkom ostal povsem nedotaknjen. Ob odhodu zadnjih salezijancev iz Martinišča je bil prenesen v soboško stolno župnijsko cerkev. V don Boskovem jubilejem letu ob 200. obletnici njegovega rojstva, ki ga obeležujemo letos, so slovenski salezijanci neizmerno hvaležni, da se je ohranil zgodovinski vidik delovanja salezijanske zgodovine na Slovenskem.

Katoliški dijaški zavod Martnišče v Murski Soboti je bil ustanovljen na pobudo duhovnika Jožefa Klekla in skupine zavzetih Slovencev, v času ko se je Prekmurje ponovno povezalo (1919) z osrednjim slovenskih narodom. Vodstvo dijaškega zavoda je po zamisli duhovnika Jožefa Klekla prevzela salezijanska skupnost. Prva leta je zavod deloval v skromnih razmerah in prostorih, ko pa se je zgradil novi dom so se razmere za dijake občutno izboljšale. Poleg vzgojnega poslanstva v dijaškem zavodu in v oratoriju, kar je bilo postavljeno na vseh področjih delovanja, je zavod s kapelo postal žarišče čaščenja Marije Pomočnice. Število gojencev, ki so tisti čas bivali v dijaškem domu Martinišče je bilo različno, v šolskem letu 1924/25 jih je bilo 43, v šolskem  letu 1944/45 pa okoli 100. Gojenci so zavod zapustili oktobra leta 1944, ko so madžarske oblasti zaprle vse šole in je prenehalo redno šolsko leto.

Do junija 1945 je bilo v zavodu Martnišče marsikaj, najprej kot ruska bolnišnica, kjer so začasno bivale različne vojaške enote, kmalu zatem se je v Martinišču naselila jugoslovanska vojska. Leta 1946 je Martinišče postalo rekrutni center. Večletne selitve so povzročile, da je bilo veliko predmetov iz Martinišča uničenih ali odtujenih. Leta 1948 je vojska odpeljala vse klopi iz kapele. Leta 1956 je iz Murske Sobote odšel zadnji salezijanec Franc Vogrinčič, s tem pa se je zaključilo več kot 30 letno delovanje don Boskove skupnosti v Murski Soboti. Leta 1912 so se v Veržeju odprla vrata zavoda Marijanišče, katerega pobudnika sta bila posestnik Anton Puščenjak in teološki učitelj dr. Franc Kovačič. Obe salezijanski ustanovi sta vrsto let plodno sodelovali na verskem, kulturnem in drugem področju.

Predstavitve knjige in Kovačičevega večera so se med drugim udeležili inšpektor salezijanske skupnosti v Sloveniji Janez Potočnik, salezijanci iz Zavoda Marianum Vežej, številni salezijanci in domačini Veržeja. Zbrane sta še nagovorila direktor zavoda Marianum Veržej Janez Krnc in župan občine Veržej Slavko Petovar. Kovačičev večer pa je z ubrano pesmijo predvsem cerkvenih pesmi popestrila moška vokalna skupina Kulturnega društva Slavko Osterc Veržej. Lep kulturni večer je osvetlil in pričaral spomine ter hkrati povezal levi in desni breg reke Mure – Prekmurje in Prlekijo in se dotaknil preteklosti in se ustavil pri sedanjem času, ko svojo poslanstvo že vrsto desetletij širijo salezijanci v Veržeju.