KlopotecKlopotec je lesena vetrnica v vinogradu, nasajena na visokem drogu in ima vlogo odganjanja ptic. V prleških vinogradih ima ponavadi štiri vetrnice. Praviloma je vsak del iz drugačnega lesa. Pripisujemo mu posebno moč varovanja vinogradov, vendar pa ne le pred škodljivci. Klopotec ponavadi postavljajo na Veliko mašo, 15.avgusta, nekateri pa že na Lovrenčev dan, 10. avgusta.







Babičev mlin v Veržeju in drugi mlini

Prlekija je v glavnem kmetijsko območje. Poljedelstvo je ena pomembnejših panog in nekoč so bili tukaj številni mlini najrazličnejših vrst. Precej jih je ohranjenih še danes, sodobna tehnologija pa je omogočila tudi moderne mlini. Najbolj znan med starimi mlini na Muri je Babičev, ki je že tretji na tej lokaciji. Prvi je bil postavljen že leta 1890. V zgradbi na kopnem je stroj za mletje, ki ga preko gradja poganja veliko leseno vodno kolo, pritrjeno na enem od dveh čolnov. Prenosni mehanizmi v zgradbi so ohranili vse značilnosti vodnih mlinov iz obdobja, v katerem so nastajali. Zaščiten je kot tehnični spomenik in je povezava preteklosti s sedanjostjo in prihodnostjo, saj nam nazorno kaže uporabo vodne sile reke brez škodljivih vplivov in posledic za okolje.

Na Stari Gori je mlin na veter, kateri je prava posebnost. Na reki Ščavnici so bili še: Žnidaričev, Stajnkov, Ribičev, Rižnarjev in Fialov mlin. Nekateri še delujejo, vendar se je tehnologija spremenila.
Razen mlinov, kjer meljejo moko iz žitaric in koruze, so tudi oljarne, ki meljejo tudi buče in sončnice za olje. V Pušencih ki leže vzhodno od Ormoža, je Škrjančev mlin ob Pušenskem potoku v spodnjem delu vasi kot edini zastopnik stare mlinarske tradicije na Ptujskem polju.
V neposredni bližini cerkve Sveta Duha v Sv. Juriju ob Ščavnici stoji mlin na veter. V preteklosti je bilo v Slovenskih Goricah veliko mlinov na veter. Do leta 1960 se je ohranil samo še eden, ki pa ga ni bilo mogoče obnoviti. Na ostankih starega mlina so vaščani Stare Gore zgradili novega, ki je prav tak, kot stari, le da je nekoliko večji. V šoli, ki je prav tako v bližini cerkve, si je možno ogledati etnološko zbirko kmečkih strojev in naprav.

Potočni mlin na Gibini stoji že več kot 200 let. Stavba je danes polovico manjša kot je bila v letih, ko je mlin še deloval. Mlin stoji v dolinici tik ob izlivu reke Ščavnice v reko Muro. Sam mlin ima bogato zgodovino iz predvojnih, medvojnih in tudi povojnih časov. Deloval je tako, da so z zapornico preusmerili potok in voda je gnala mlinsko kolo. Kasneje je mlinsko kolo zamenjala turbina, ki je gnala mlin do prihoda elektrike.

Prihod elektrike je pomenil konec za marsikateri mlin v širši okolici. Tudi mlin na Gibini je vse bolj izgubljal na veljavi, čeprav je sedanji lastnik v njem opravljal mlinarsko dejavnost še vse do sredine osemdesetih let. Sama zgradba je danes v zelo slabem stanju, saj je nihče ne vzdržuje že vrsto let.

Oljarna bučnega olja na Gibini je last družine Marijana in Zalike Zanjkovič. Tradicija oljarstva v Občini Razkrižje sega več kot 100 let nazaj. Takratna oljarna je bila v sklopu potočnega mlina na Gibini, katerega lastnik je bil Matjaž Smolkovič. Leta 1997 je Marijan Zanjkovič, vnuk Matjaža Smolkoviča, postavil oljarno na sodoben način.
Predelava bučnega olja temelji na tehnologiji vročega stiskanja. Prikaz oziroma ogled stare tehnologije (ki je bila uporabljena pred 100 in več leti) je možen pri novi oljarni.
V oljarni je možna predelava bučnega olja iz lastnega semena, možna je menjava semena za bučno ali belo olje, obstaja pa tudi možnost nakupa bučnega olja.

Brod
Med Gornjo Radgono in Murskim Središčem so bili brodi do leta 1922, ko so zgradili most pri Veržeju, edino prometno sredstvo čez reko Muro. Brod sestavljata dva plitva čolna, povezana z nosilno ploščadjo, na kateri stoji utica brodarja. Ploščad je pripeta na nosilno jekleno vrv, napeto med bregovoma, po katerih teče škripec z obešalno vrvjo. Vodni tok omogoča gibanje. V času tisočletne ogrsko-avstrijske meje na Muri so samo brodniki vzdrževali zveze med Slovenci na obeh straneh Mure. Po zgraditvi mostov blizu Veržeja (1922), Radencev (1940) in Razkrižja (1976) se uporablja brod le za krajevni promet in kot turistična atrakcija.

Domačije
V Prlekiji je veliko etnološko zanimivih domačij. Ena takšnih je v kraju Runeč, ki leži na gričevju vzhodno od ceste Ormož-Tomaž.

Domača obrt
SODARSTVO: Je že zaradi vinogradništva pomembna obrt, ki se je na tem območju ohranila vse do danes. Sodarji danes izdelujejo tudi razne lesene spominke, kateri so tipični za Prlekijo.

UMETNO KOVAŠTVO: Konj je bil nekdaj zelo pomemben v kmetijstvu, zato je bilo na tem območju tudi veliko kovačev. Kljub sodobni tehnologiji pa je konj še vedno ostal pomemben, vendar tokrat v športno-rekreacijskem pomenu. Nekateri kovači so postali pravi mojstri v izdelovanju umetnin iz železa in svojo dejavnost opravljajo še danes.

LONČARSTVO IN PEČARSTVO: Za razliko od črne keramike je v Prlekiji značilna rdeča keramika. Lončarski izdelki krasijo domove doma in v tujini. Zelo kakovostna je lončena posoda in razni avtentični spominki.

MEDIČARSTVO: Tradicija medičarstva je tudi v Prlekiji prisotna, saj so zelo zanimivi izdelki predvsem lectova srca, parklji, miklavži, vse glede na letni čas in priložnosti.

REZBARSTVO: Domači umetniki izdelujejo motivne reliefe, kipce in spominke. Ta obrt se ohranja predvsem kot dopolnilna dejavnost v zimskih večerih.

PLETENJE IZ PINTOVIH VEJ IN BREZE: Številni domačini, predvsem ob močvirnem svetu, kjer raste vrba "pintovec", iz njenih vej pletejo najrazličnejše uporabne predmete: košare, koše in podobno. Že sama barva debla je posebnost, vejice pa se lahko lepo oblikujejo za koše, košare in metle.