Kultura in izobraževanje
Radgončana: Nisva brata po krvi, a po duši sva
Egon Sukič in Emil Šmid na DOSOR-jevih Sledeh
Pogovorni večeri ob čaju so v
DOSOR-ju, Domu starejših občanov Radenci, postali že stalnica, nosijo pa
pomenljiv naslov »Sledi« - ko sedanjost na(d)gradi preteklost. Toda v zelo
hladnem večeru 20. decembra je zelo topel pogovor »stekel« ob skodelicah
kuhanega vina, ko je Radgončanka Sabina
Barbarič v predprostoru DOSOR-jeve knjižnice pred številnimi obiskovalkami
in obiskovalci vodila razgovor z Radgončanoma Egonom Sukičem in Emilom
Šmidom.
Voditeljica Sabina še vedno prihaja iz Gornje
Radgone, gosta pa več ne: Egon Sukič (zaposlen v Vigrosu) živi v Murski Soboti, Emil
Šmid (zaposlen v Radenski) pa v Rihtarovcih. A pogovor je prisotne ves čas
opominjal, kako pomembno je prijateljstvo. Gosta sta namreč odraščala skupaj v
Gornji Radgoni ter od rane mladosti dalje skupaj uganjala otroške norčije in
imela skupne dejavnosti. Bili so celo trije, kajti na Maistrovem trgu 9 v
Gornji Radgoni je bil doma tudi Marko
Kočar (prleški poet in humorist) in so bili torej tedaj neke vrste
nerazdružljiva »triperesna deteljica«.
Ker sta vedno nekaj skupaj počela, sta se s kolesi vozila ter skakala preko velikih kupov leša ( pesek rdeče barve), kjer sta tudi polomila prvi bicikel. Bila sta tudi začetnika tenisa v Gornji Radgoni (udeležba na številnih teniških turnirjih), že zelo zgodaj pa sta hodila v Podgrad jahat konje k Sukičevemu dedku. To je bil tudi začetek konjeništva v Gornji Radgoni, kajti Egonov oče je sodeloval s konjeniškim klubom v Ljutomeru in v Gornji Radgoni so uredili stezo za kasaške dirke, ki so nekoč bile v okviru Radgonskega sejma, pozneje, z motorizacijo, pa se je nadaljevalo z dirkami v spedwayu.
Egon in Emil sta z jahanjem nadaljevala kot rekreativca. Egon je vedno bil za druženja v manjših skupinah in se ni vključil v noben klub, Emil pa je sodeloval tudi s Konjeniškim klubom Radenci ter tudi z Radensko konjenico. Egon je imel meter osemdeset visokega konja Amazarja, a Emil (tudi sam po rasti manjši) pa nižjega konja Figara. Ker ju druži ljubezen do konj, sta prepričana, da je konj zelo pametna žival in, da je pravzaprav kompliment, če nekomu rečeš, da je konj.
Skupaj so se hodili kopat preko meje v sosednjo Avstrijo, velikokrat na dobre piščance na Klöch in ker je tedaj bil preko meje zelo popularen show »Anton aus Tirol« (Emilov oče je bil tudi Anton !) se je tedaj tudi Emila »prijel« podobni vzdevek in velikokrat je v tej vlogi tudi zabaval številno občinstvo. Toda tudi v vlogi Božička in dedka Mraza, ali pa kot voditelj tekov veveričk in srčkov v okviru Maratonov treh src v Radencih.
Ker sta si oba ustvarila družini, so nadaljevali druženja tudi v tej obliki in to ob dopustovanjih na morju, na jadranju ali ob družinskih praznikih in slavjih. Egon se z Emilom še vedno dobiva s prijatelji v manjši moški skupini, skupaj opravijo tudi večdnevne izlete v tujino, a v času od oktobra do marca v tej družbi igrajo karte, najraje preferans. Da pa bi družina in žene ne bile prikrajšane, vsako leto junija pripravijo skupno ribičijo. Egon je igral tudi v Radgonskem pihalnem orkestru, kjer pa sedaj to nadaljuje njegov sin.
Tokratni pogovor v okviru DOSOR-jevih »Sledi« se je »iztekel« v Emilovo trditev: »Nisva brata po krvi, a po duši sva !«
Ker sta vedno nekaj skupaj počela, sta se s kolesi vozila ter skakala preko velikih kupov leša ( pesek rdeče barve), kjer sta tudi polomila prvi bicikel. Bila sta tudi začetnika tenisa v Gornji Radgoni (udeležba na številnih teniških turnirjih), že zelo zgodaj pa sta hodila v Podgrad jahat konje k Sukičevemu dedku. To je bil tudi začetek konjeništva v Gornji Radgoni, kajti Egonov oče je sodeloval s konjeniškim klubom v Ljutomeru in v Gornji Radgoni so uredili stezo za kasaške dirke, ki so nekoč bile v okviru Radgonskega sejma, pozneje, z motorizacijo, pa se je nadaljevalo z dirkami v spedwayu.
Egon in Emil sta z jahanjem nadaljevala kot rekreativca. Egon je vedno bil za druženja v manjših skupinah in se ni vključil v noben klub, Emil pa je sodeloval tudi s Konjeniškim klubom Radenci ter tudi z Radensko konjenico. Egon je imel meter osemdeset visokega konja Amazarja, a Emil (tudi sam po rasti manjši) pa nižjega konja Figara. Ker ju druži ljubezen do konj, sta prepričana, da je konj zelo pametna žival in, da je pravzaprav kompliment, če nekomu rečeš, da je konj.
Skupaj so se hodili kopat preko meje v sosednjo Avstrijo, velikokrat na dobre piščance na Klöch in ker je tedaj bil preko meje zelo popularen show »Anton aus Tirol« (Emilov oče je bil tudi Anton !) se je tedaj tudi Emila »prijel« podobni vzdevek in velikokrat je v tej vlogi tudi zabaval številno občinstvo. Toda tudi v vlogi Božička in dedka Mraza, ali pa kot voditelj tekov veveričk in srčkov v okviru Maratonov treh src v Radencih.
Ker sta si oba ustvarila družini, so nadaljevali druženja tudi v tej obliki in to ob dopustovanjih na morju, na jadranju ali ob družinskih praznikih in slavjih. Egon se z Emilom še vedno dobiva s prijatelji v manjši moški skupini, skupaj opravijo tudi večdnevne izlete v tujino, a v času od oktobra do marca v tej družbi igrajo karte, najraje preferans. Da pa bi družina in žene ne bile prikrajšane, vsako leto junija pripravijo skupno ribičijo. Egon je igral tudi v Radgonskem pihalnem orkestru, kjer pa sedaj to nadaljuje njegov sin.
Tokratni pogovor v okviru DOSOR-jevih »Sledi« se je »iztekel« v Emilovo trditev: »Nisva brata po krvi, a po duši sva !«
Več v kultura in izobraževanje
Ne spreglejte
