Trganje in ličkanje koruze je pravi praznik

Turistično društvo Majolka, ki deluje na območju Gornje Radgone, in med drugim nenehno skrbi za ohranjanje starih kmečkih opravil in sploh kulturnih ter zgodovinskih vrednot, je te dni pripravilo še en zanimiv dogodek. Na domačiji Majde in Ivana Simonič v Kunovi pri Negovi, so namreč pripravili že tradicionalno trganje in ličkanje koruze kot so to počeli naši predniki.

"Žal takšna stara opravila prehitro izumirajo, in zato v TD Majolka skrbimo, da takšna opravila obudimo in pokažemo mladim kako je to potekalo nekoč. Bil je to pravi družinski, če že ne vaški praznik. Zato smo tudi tokrat, z željo ohranjanja starih opravil in običajev, organizirali ročno trganje koruze kot so to delali nekoč. Koruzo smo, potem ko smo jo potrgali, ličkali in pospravili. In sploh, zelo veselo in zanimivo je bilo", nam je zaupal gostitelj dogajanja Ivan Simonič.

Sicer pa, se še spomnite, kako dišijo koruzni žganci, ki so jih naše babice nekoč kuhale v lončenih piskrih v krušnih pečeh? Ja, to je za starejše nostalgija, za mlade pa vprašanje iz zgodovine našega življenja pred petdesetimi in več leti. Preden pa so koruzni žganci, zabeljeni z ocvirki, zadišali na mizi, je bilo treba kar veliko dela. Koruzo je bilo treba posaditi, okopati, polomiti storže, jih oličkati, posušiti, zružiti in odnesti v mlin, kjer je mlinar zmlel koruzo v moko ali zdrob. Ličkanje, lupanje ali kožuhanje koruze, kot pravimo po raznih krajih naše domovine, je spadalo med najpomembnejša jesenska opravila. Skoraj vsaka kmetija je imela posajeno koruzo, saj je bila pomembno živilo za ljudi in živali. Iz moke so pekli kruh, kuhali žgance, jo mešali z belo moko in tako prihranili nekaj pšenične. Iz koruznega zdroba pa so kuhali polento in jo zabelili z ocvirki, zraven pa za zajtrk ponudili še skodelico mleka. S takim obrokom so brez lakote zdržali do kosila, včasih so mimogrede pojedli še kakšno jabolko. Res, zdravo so nekoč živeli, čeprav mnogi pravijo, da so bili revni.

Že trganje in pospravljanje koruze je torej bil pravi praznik, zato so vsekakor dobrodošle akcije različnih društev, ki skušajo ohranjati stare običaje. Nekoč so "protokoli" bili posebej zanimivi, saj so med drugim skrili "babo", steklenico ali druge pijače. Gospodinja je ves dan pripravljala domače dobrote za likof. Dan se je prevesil v večer, prišli so stari in mladi iz vasi in začeli ličkati. Seveda je bilo delo tudi tu razdeljeno. Ženske so ličkale storže, jim odstranjevale liste, pustile so dva do tri za vezanje v pare. Otroci so iskali najlepše storže. Posebno srečo je imel tisti, ki je našel rdečega. Najlepše so si shranili, z njimi so pozimi okrasili skednje in okna... Hmm, kako je indi fajn bilo? Se spomni naš sogovornik Ivan.