Bo Ljutomer res obrnil hrbet Križevcem, Veržeju, Radgoni, … ?

Dejan Karba, torek, 9. januar 2018 ob 17:456
Dejan Karba, foto: Tomi Lombar/Delo

Dejan Karba, foto: Tomi Lombar/Delo

Kot Delov dopisnik iz krajev ob Muri sem sejo občinskega sveta občine Ljutomer nazadnje spremljal pred leti, še v prvem mandatu aktualne županje. Tudi takrat je takt svetniški razglašenosti odmerjal sistem C pomurskega vodovoda in tudi takrat, pred slabimi štirimi leti, je za naelektrenost ozračja poskrbela prva med enakimi z odločitvijo, da občina Ljutomer v vlogi koordinatorice projekta ne bo odplačevala izvajalcev del zaradi tega, ker še nima sprejetega proračuna.

Februarja 2014 je na noge dvignila tako finančno ministrstvo kot kmetijskega ministra in še kakšnega dobrega pravnika povrhu in vsi ti so Olgi Karba brezuspešno sporočali, da pravna podlaga za izplačilo zapadlih obveznosti kljub občinskemu financiranju prek dvanajstin nedvomno obstaja. Ali je takratna (ne)plačilna dinamika res generirala v prekoračitev roka zaključnih del (31.12.2015), zaradi česar se je črpanje evropskih sredstev v C sistemu na koncu končalo z zgolj na ustnih zagotovilih temelječim uporabnim dovoljenjem, bi se bilo danes morda po nepotrebnem spraševati.
A povezave med takratnim februarjem in dogajanjem, ki smo mu v primeru sistema C priča danes, so še kako otipljive: Občina Ljutomer je kot koordinatorica sistema uporabno dovoljenje takrat dobila za še nedokončani in neuporabni sistem. In tukaj nikakor ne moremo govoriti o pogajalski bravuri koga, temveč moramo opozoriti predvsem na dejstvo, da je koordinator sistema C prav s tem, ko je dela brez napak zaključil le na papirju, prekinil veljavo garancij za resnično kvalitetno izvedbo del.
Upravljavec javnega vodovoda sistema C - Javno podjetje Prlekija – še danes čaka na to, da izvajalci, ki so dela v sistemu končali zgolj na papirju, odpravijo znatne napake na terenu. Na čigave stroške že? Na stroške občin, kakopak.

Sistem C me je torej kljub temu, da kot novinar danes ne pišem več o krajih ob Muri, temveč o nacionalni varnosti in obrambi, spet posedel v sejno sobo ljutomerske občine. To, da se na steni vizavi vrat v podstrešno sejno prostorje zaradi vlage na debelo luščijo tapete in da je razpokani strop prepotreben adaptacije, me niti ni toliko zmotilo, kot me je na ponedeljkovi izredni seji motila nepripravljenost tistih, ki so sejo sklicali.
Drži, poslovnik res omogoča ad hoc sklic izredne seje in sklicatelju res dovoljuje, da šele na seji prisotne seznani z dnevnim redom, pa tudi gradivo lahko sklicatelj ostalim svetnikom priloži šele na sami seji. A v ponedeljek ni bilo ne gradiva, ne jasne besede. »Vem, da nič ne vem,« je prosto po Sokratu tarnal najstarejši med svetniki in ne le ena izmed svetnic županjine sr(e)čne druščine je zadnjo opozarjala, da nima pojma, o čem naj se sploh odloča.

Županja se je v vseh teh letih dodobra izmojstrila v prezenci, spretna in uglajena je tudi pri odbijanju žogic, ki jih tu in tam in bolj ali manj spretno vanjo lučajo ne-njeni svetniki. A podobno kot spodobnost, strokovnost in pripravljenost na dialog človek pogreša pri izvajanju nekaterih njenih svetnic in svetnikov, tako človek pri županji pogreša argument. Preboj in tisti trdni prav, ki je dokazljiv.
Namesto, da bi županja v skrbi za ljutomerskega občana in sklicujoč se na situacijo v Murski Soboti, v dokazovanje navedb o nesprejemljivosti skupne cene omrežnin poleg sebe posadila soboškega kolega Aleksandra Jevška, ki bi zagotovo dodatno poudaril in oplemenitil njen prav, je zahtevala odmor. In namesto, da bi po odmoru pred zmedene svetnike prišla s konkretnostmi, ki bi pognale roke razpravljavcev v en velik in iskreni DA županjinim predlogom, se je vrnila z napol popisanim A4 formatom, na katerem so brez kakršnihkoli podkrepitev samevali predlogi svetnikom. Seveda je za dosego kvoruma potrebna svetniška večina sejo pred glasovanjem obstruirala in ves napor županje je splaval po, kot opozarja, nesramno dragi vodi.

Kako se bo razvila saga o približno 50 milijonov evrov vrednem projektu, ki je v naše kraje odložil za čez 170 kilometrov vodovodnih cevi ter dobrim 37.000 prebivalcem ob desnem bregu Mure natočil čiste vode, je brez dvoma pomembno vprašanje, saj ob nastajajočih peripetijah spet vznika strah pred vračanjem kohezijskih sredstev. A glavno vprašanje trenutno je, ali bo kljub podpisanem Sporazumu o lastništvu in upravljanju sistema C občina Ljutomer res pokazala hrbet ostalim sedmim občinam in uspela z zahtevo po lastnem elaboratu, ki bo eni – naši občini iz osmerice vseh v C sistemu določil sui generis ceno vode.

Med tem, ko občine Apače, Sveti Jurij ob Ščavnici, Križevci, Gornja Radgona, Radenci, Veržej in Razkrižje od ljutomerske zahtevajo, da se do prihodnjega ponedeljka (15. januar 2018) tudi ona poenoti v skupni in od obstoječe dražji ceni vode, ki so jo naračunali v JP Prlekija, saj bodo v nasprotnem primeru zoper Ljutomer sprožili sodne postopke, za nastali finančni manko pa bo skladno s Sporazumom mogla poskrbeti ljutomerska občina, prva dama ljutomerske občine vpije, da Ljutomer ne bo (več) ne solidaren ne pokoren nekim nepomembnim sporazumom. Ker da so bili le-ti podpisani v času, ko se je novovodna infrastruktura posamezne občine v sistemu še drugače cenila, ker enotna cena ni kohezijska zaveza. A pri tem naj županjo vendarle spomnim, da do razlike v cenah prijaha tudi (ali morda predvsem?) zaradi njenega trmarjenja pri neodplačevanju izvajalcev del leta 2014.
Izračuna, s katerima JP Prlekija utemeljuje končno ceno vode sta res dva, a dražji drugi je nastal predvsem zaradi tega, ker JP Prlekija pri pisanju prvega dokumenta ni razpolagala s končnimi vrednostmi vodovodne infrastrukture. Te, roko na srce, še niso do konca izračunane niti danes, ko je prva in glavna faza projekta po vseh zapisanih rokih že zdavnaj končana.

Dejan Karba

P.S. To, da bo končna cena vode, ki bo pritekla po novovodnem sistemu precej dražja, bi moralo biti vsem tistim kandidatom in kandidatkam, ki so zadnje županske volitve dobivali ravno zaradi naslanjanja na evropski projekt pomurskega vodovoda, jasno že takrat. A tistikrat so evropski projekt, katerega korenine segajo v davno leto 2005, potrebovali. Podobno kot ga danes, ko je v supervolilnem letu potencialnim volivcem treba saditi rožice, obžalujejo. To, da so evropska kohezijska sredstva v bistvu le precej dragi kredit, je pa itak že jasno vsem. A to je že neka druga zgodba…

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.



Komentarji

Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.

Morda vas zanima tudi


Več v Kolumne in komentarji

Priznam, da sem postala odvisna od svojega telefona in od slikanja selfijev…

Od česa smo ljudje odvisni?

nedelja, 16. december 2018 ob 09:33
Cesta v Šalincih

V Šalincih zalite cestne razpoke

četrtek, 13. december 2018 ob 08:381
Svetlana Oletič

Čar pričakovanja

nedelja, 9. december 2018 ob 09:30