Boč, imenovan tudi Štajerski Triglav, je priljubljena točka sprehajalcev in planincev, kjer je tudi eno izmed najstarejših znanih nahajališč redke in zaščitene velikonočnice (Pulsatilla grandis) v Sloveniji.

Velikonočnico na Boču je leta 1928 opazil amaterski botanik nemškega rodu, rojen na slovenskem (Hans Shaeftlein), nahajališče pa je podrobno opisal slovenski botanik, prof. dr. Viktor Petkovšek leta 1952. Nekdanje večje območje razširjenosti velikonočnice v okolici planinskega doma na Boču je danes skrčeno na vsega 1200 m2. Ključni dejavnik za rast velikonočnice je polsuh travnik na apnenčasti podlagi s tanko plastjo prsti z manj hranili. Z namenom dolgoročne ohranitve nahajališča je takratna Občina Šmarje pri Jelšah (danes v pristojnosti Občine Rogaška Slatina) leta 1990 na pobudo naravovarstvene stroke zavarovala rastišče kot naravni spomenik. Za ohranitev ostanka življenjskega prostora velikonočnice na Boču so v veliki meri deležni planinci in ljubitelji gorskega cvetja.

Velikonočnica je rastlina stepskih suhih travišč v južni in vzhodni Evropi. Zgodaj spomladi že lahko opazimo njene vijolične cvetove, ki se razvijejo, še preden rastlina dobi liste. Njen cvet je zvonast in pokončen, kar je posebnost v družini kosmatincev, ki imajo praviloma povešene cvetove. Cvet sestavlja šest svetlo vijoličastih, na zunanji strani svilnato dlakavih listov. V notranjosti cveta so številni živo rumeni prašniki in pestiči z dolgimi vratovi. Cvetove oprašujejo divje čebele in čmrlji. Steblo je okroglo in dlakavo, ki v času zorenja plodov zraste tudi do 60 cm vlsoko.

Plodovi velikonočnice, ki dozore poleti, so močno dlakavi, da jih veter lažje raznaša. Rastlina že takrat začne tvoriti cvetni brst in do konca poletja se cvetni listi oblikujejo v močan popek, pred zimo zavarovan z gostim dlakavim ovojem. Zaradi tako pripravljenega cveta velikonočnica vzcveti že zgodaj spomladi, na Boču med marcem in majem.

Spodnje fotografije so bile posnete na velikonočni ponedeljek, 2. aprila.