Ironično je, da se me še vedno drži sloves zapeljivke, čeprav nisem več toliko mlada, da bi se za menoj ozirali predstavniki moškega spola. Pa so. Sem zelo visoka blondinka in za svoja leta imam še zavidljivo postavo. Vsako jutro imam pred ogledalom svoj petminutni obred: obrobim si oči s svinčnikom, dam gor še senčilo in maskaro na trepalnice, uredim obrvi in na ustnice dam lip glos ali blago šminko. Za večje priložnosti uporabim še puder in šminko, samo ne preveč rdeče, ker potem bi izgledala nekako vulgarno.

"Grda račka" nisem bila nikoli. V otroštvu sem bila prav prisrčna, v puberteti, kot večino najstnic, je mene začelo skoraj vse motiti na sebi. V srednji šoli nikoli nisem bila med najbolj zaželjenimi in obleganimi puncami v skupini.

Doba odraščanja

Odraščala sem kot sramežljiva punčka. Za glavo sem bila višja od vseh svojih sošolcev in klicali so me »žirafa«. Pri vsakem obisku svojih številnih tet sem morala poslušati, kako sem visoka in le kje si bom našla moža. Takrat se še nisem zavedala, da je moja višina lahko moja prednost.

Moja prehitra rast me je v zgodnji puberteti tako zaznamovala, da sem posledice nosila zelo dolgo. Samozavest sem začela pridobivati, ko sem pri dvanajstih letih začela obiskovati športni internat. Tja so me izbrali kot najbolj perspektivno športnico izmed kakšnih petdeset deklet. Moja glava ni več štrlela nad drugimi, tam so bili fantje in dekleta še višji od mene. Vsi smo bili športniki, imeli smo skupne interese in smo se zelo dobro razumeli.

Živela sem v svojih sanjah, zavzeto sem se učila in trenirala odbojko. Videla sem sebe kot uspešno žensko na področju znanosti. Želela sem postati astronavtka. Moški me sploh niso zanimali, tudi poroka in otroci ne. Še zdaj včasih ne verjamem, da imam resnično pet otrok. Vse moje prijateljice so imele že svoje simpatije, hodile na zmenke in so se poljubljale. Jaz pa sem reševala naloge iz fizike in matematike pozno v noč. Bila sem piflarka in perfekcionistka ter si nisem predstavljala, da bom dobila kakšno drugo oceno, kot odlično.

Težave v puberteti

V puberteti sem spet imela težave s svojo samopodobo. Nisem bila zadovoljna skoraj z nobenim delom svojega telesa. Motili so me moji lasje, preširoka ramena, nohti nepravilne oblike, nos, ki je bil malo dvignjen navzgor, zobje, ki niso bili pretirano ravni in bleščeči. Nisem hotela nositi zobnega aparata več kot en mesec, kar mi je danes strašno žal.

Vsem svojim nevšečnostim, ki so me pestile v tem obdobju, bi še zagotovo dodala prevelika stopala in dlani, tudi noge sem imela oblikovane v črko »O« in preveč mišičaste, zato nikoli nisem nosila kratkih kril, ki si jih upam obleči zdaj. Čeprav mi težko kdo verjame, ampak od svojega štirinajstega leta sem se vedno borila s prekomerno težo. Preizkusila sem različne diete, tablete in marsikaj. Ni pomagalo nič... Dokler se nisem sprijaznila s svojo težo in se sprejela takšno, kot sem. Kilogrami so odšli sami od sebe...

Kaj se je zgodilo s plaho punco, ki je zrasla v lepo in samozavestno žensko? Žensko, ki se upa izpostavljati v javnosti, žensko, ki se ne boji avtoritete in brez težav pove svoje mnenje? Žensko, ki z lahkoto komunicira z ljudmi in navezuje prijateljstva? Žensko, ki še vedno ostaja magnet za moške?

Pridobljena samozavest

Opazovala sem dekleta, ki so žarela od samozavesti, in naučila sem se jih posnemati. Spremenila sem svoj stil oblačenja, začela uporabljati make up in se naučila skrivati svoje pomanjkljivosti. To mi je uspevalo tako dobro, da sem začela dobivati komplimente od oseb moškega spola in tudi od prijateljic.

Ugotovila sem, da stvari, ki mučijo nas, ženske, moških pravzaprav ne zanimajo. Ne zanima jih, če ima katera kakšen kilogram več in ne zanima jih, kakšne oblike nohtov imajo ženske. Tudi se jim ne zdi tako pomembno, če ima katera noge na »X« ali na »O«.

Dober izgled ima še vedno ključno vlogo, ampak zelo pomembni so ljubeznivost, inteligenca in prijazen nasmeh. Sčasoma sem pozabila na svoje pomanjkljivosti in nekatere od njih sem začela uporabljati kot prednosti. Visoko in postavno žensko so opazili skoraj povsod, kjer sem se pojavila. Moja pridobljena komunikativnost in zgovornost sta mi pomagali pri navezovanju stikov z novimi ljudmi.

Nelson Mandela je nekoč rekel, da se človek ne rodi pogumen, lahko pa se nauči skrivati svoj strah. Potem vsi mislijo, da je resnično pogumen in je sposoben velikih dejanj. Za samozavest bi obveljalo enako. Redkokateri človek se že rodi samozavesten, večina ljudi se temu priuči ali se nauči dobro skrivati svojo tremo, plahost in sramežljivost. Pravijo, da človek, ki izžareva samozavest, je v resnici lep. Lepota odpira mnoga vrata, samozavest pa vsa!