Zakaj sem začela pisati?

Nekateri ljudje poskušajo zapolniti svojo praznino z rojstvom otrok, drugi si najdejo ljubimca ali omislijo kakšno domačo žival, spet drugi se zatopijo v vero. Bolj malo jih je, ki najdejo svoj mir v sožitju z naravo. Še manj jih je, ki začnejo pisati.

Svetlana Oletič, nedelja, 21. oktober 2018 ob 08:27
Svetlana Oletič

Svetlana Oletič

Zakaj sem začela pisati to kolumno? Enostaven odgovor je, da rada pišem. Nekoč so kolumne pisali tako rekoč znane osebnosti. Zdaj lahko kolumno ali blog piše tako rekoč vsak. Ki želi nekaj povedati drugim... Ki hoče odgovoriti na določena vprašanja, ki mu jih postavlja življenje... A ni to malo pogumno dejanje za človeka, ki njegov materni jezik ni slovenščina?

Pravijo, da mora imeti človek sam sebe rad, potem lahko ima rad tudi druge. Dobro je tudi, če znaš biti ironičen in samokritičen do samega sebe, kar je najtežje. Večinoma opravljamo druge, se po tihem norčujemo iz njih in ne privoščimo drugim nobene napake, o sebi pa modro molčimo, če smo kaj zagrešili.

Pisanje je kot potreba

Na splošno velja, da človek najraje govori o samem sebi. In to - dobre stvari. O slabih raje ne govorimo, ali speljemo pogovor nekam drugam. V svojih zapisih bom poskušala predstaviti svoj pogled na svet skozi prizmo mojega življenja in mojih občutkov. Mogoče se bom včasih zapeljala mimo in malo olepšala stvari, vsekakor pa bom pisala sproščeno in iskreno.

Zanimivo, da so se mi ideje za moje zapise pojavljajo večinoma med sprehodom ali med tekom. Takrat sem prepuščena sama sebi, naravi in svojim občutkom, nihče me ne moti in mi ne zastavlja tisočerih vprašanj. Problem se pojavi potem, ko moram te svoje misli natipkati. Najraje delam to v dnevni sobi na starem računalniku, čeprav tu ni črk š, č, ž in jih vedno moram poiskati na tipkovnici. Imamo še več prenosnikov, ampak pišem samo na tem starem.

V naši hiši je res redko kdaj mir, zato me sploh preseneča dejstvo, da ne glede na vse ovire in obilico dela ogromno napišem. Pisanje je postalo na nekakšen način moja potreba. Ni treba razlagati, da ima človek potrebo po vodi in po hrani, ki je kot gorivo za telo, potem po primarnih človeških odnosih, po družini in ljubezni. Od kod je meni ta potreba, da bi svoje misli napisala in zadnje čase tudi objavila? Še sama ne vem.

Pišem za svojo dušo

Čeprav se zavedam svojega klavrnega znanja slovenščine, pišem za svojo dušo. Mogoče se kateri bralec poistoveti z mojimi mislimi in mojim pogledom na svet: tudi to me navdaja z nekakšnim veseljem.

Zgodi se, da hočem nekaj napisati, ampak mi zmanjka idej, in se počutim prazno, brez čustev, sama sebi se zdim podobna amebi. Prej, ko začnem pisati, me mora nekaj mučiti, moram biti v stanju notranjega nemira... Ko pa to spravim ven iz sebe, občutim nekakšno zadoščenje.

Lahko bi pisala o čemer koli, morala bi se samo osredotočiti na ta predmet, dejstvo ali spomin in besede same prevrejo na plan. Trenutno sem spočita, nimam nikakršnega stresa, ampak vseeno mi postane dosti lažje in doživim nekakšno zadoščenje, ko ubesedim svoje misli, dam jih ven iz sebe. Mogoče bi mi kdo znal razložiti, zakaj je kemični koktajl v moji glavi, ki vsebuje okrog 140 hormonov in ki ga gojimo s tem, kako komuniciramo sami s seboj in s svetom okoli nas, takrat v ravnovesju?

Sreča in zadovoljstvo

Vsak človek si želi biti srečen in zadovoljiti svoje potrebe. Vsi želimo ljubiti in biti ljubljeni. Vsi želimo, da nas spoštujejo in sprejemajo. Vsi imamo potrebe po druženju z drugimi ljudmi. Če človek ne zadovoljuje lastnih potreb, v sebi začuti praznino. Ta praznina se veča in veča in lahko človeka pripelje do depresije.

Nekateri ljudje poskušajo zapolniti svojo praznino z rojstvom otrok, drugi si najdejo ljubimca ali omislijo kakšno domačo žival, spet drugi se zatopijo v vero. So takšni, ki postanejo deloholiki ali se začnejo ukvarjati z rekreacijo ter udejstvovati v različnih društvih. Nekateri postanejo obsedeni z svojo zunanjostjo: sledijo shujševalne diete, liftingi, botoks in liposukcije.

Bolj malo jih je, ki najdejo svoj mir v sožitju z naravo. Še manj jih je, ki začnejo pisati. Večina ljudi poskuša zapolniti svojo praznino s čisto navadnimi stvarmi: branjem knjig, gledanjem televizije, nakupovanjem, brskanjem po spletu, pretiranim uživanjem hrane in kajenjem, pijačo in seksom. Nekateri posežejo celo po antidepresivih in drogah.

Zakaj so ljudje večinoma nesrečni?

V leksikonu piše: "Potreba je doživljanje stanja napetosti, ki izhaja iz organskega, socialnega ali družbenega pomanjkanja in vodi k povečanju dejavnosti ali ravnanju, katerega cilj je zadovoljitev pomanjkanja. Skrajno močna potreba je odvisnost." Vseh svojih potreb ne more zadovoljiti nihče, zato je večina ljudi nesrečnih. Nekateri si postavijo previsoke cilje ali imajo preveč potreb, nimajo pa niti časa niti možnosti, da bi jih zadovoljili.

Če smo nesrečni, se smilimo sami sebi in tudi drugim, tako nam drugi namenijo svojo pozornost in nekako postanemo pomembni, nas opazijo. Tako pravi Osho, eden od najbolj revolucionarnih mislecev našega časa, in še dodaja, da če je človek srečen, mu ljudje zavidajo in ga obsojajo. In to potem postane začarani krog - če človek zadovoljuje svoje potrebe, je vesel in srečen, drugi mu postanejo nevoščljivi, začnejo ga opravljati, iskati napake na njem in ob tem neizmerno uživajo. Zato ker izstopa. Zato ker ne jamra. Zato ker mu nič ni težko. Zato ker ob ponedeljkih ne reče, da se mu ne da iti v službo.

Večkrat sem bila tarča opravljanja in se zdaj niti ne zmenim za to. Zaradi tega res ne bom postala nesrečna in se ujela v začarani krog. Kako naj potem ravnamo? Ali bomo raje zagrenjeni, nezadovoljni in nesrečni - in takrat bodo nas drugi sprejeli medse?! Skupaj bomo krivili in obsojali vse po vrsti za vse nezgode, ki se nam pripetijo v življenju? Ali pa poiščemo stvari, ki nas resnično veselijo, in se začnemo ukvarjati z njimi? Vzemimo si čas za prijatelje in vse naše konjičke, privoščimo si nekaj, po čem že dalj časa hrepenimo, prepustimo se toku življenja in se ne branimo ljubezni, če pride. In kaj vam bo potem mar, kaj bodo drugi mislili o vas?




Komentarji

Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.

Morda vas zanima tudi


Več v Kolumne in komentarji

Priznam, da sem postala odvisna od svojega telefona in od slikanja selfijev…

Od česa smo ljudje odvisni?

nedelja, 16. december 2018 ob 09:33
Cesta v Šalincih

V Šalincih zalite cestne razpoke

četrtek, 13. december 2018 ob 08:381
Svetlana Oletič

Čar pričakovanja

nedelja, 9. december 2018 ob 09:30