Kako se je vse začelo?

»Ponos na ekipo se lahko porodi iz marsičesa. Iz ponosa na kraj ali na skupnost ali na posameznika.. Športu se predamo, ker nas opominja, kako majhni smo, obenem pa nas dela večje.« (Mi smo medvedi, Fredrik Backman)

Svetlana Oletič, nedelja, 11. november 2018 ob 09:151
Naša prva ekipa s trenerjem Zoranom

Naša prva ekipa s trenerjem Zoranom

Kako se je začelo? V Ljutomeru - ženska odbojka, mislim. Bila je povprečna ekipa, ko so se združile igralke iz Cvena in Ljutomera. Na lestvici bi bila ekipa približno na 50. mestu v Sloveniji. Kako se je zgodilo, da je v treh letih ekipa prišla med najboljše v Sloveniji in samo pomanjkanje denarja ji je onemogočilo, da bi igrala v evropskem pokalu?

Prišel je

Prišel je novi trener Zoran Kolednik in ekipo brezkompromisno popeljal gor. S seboj je pripeljal igralko (mojo malenkost), ki so ji druge igralke želele slediti. Zakaj me ne moremo biti tako dobre? Seveda lahko. Pravijo, če človeku vztrajno ponavljajo, kakšen mora postati, bo tudi takšen postal.

Šele pred kratkim sem izvedela, da sva takrat na treningu v Ukrajini bili dve igralki v igri. Za svojo novo ljutomersko ekipo je Zoran pač izbral mene in mislim, da mu ni bilo žal. Petnajst let je bil zaposlen kot pomočnik trenerja v Mariboru in si je želel novih izzivov. Omenila bi še Petra Žibrata, ki je bil predsednik ljutomerskega kluba, in je želel iz ekipe nekaj narediti. Zato je šel v to. In prepričal vse člane takratnega upravnega odbora, da morejo vzeti novega trenerja in tujo igralko, ki bosta omogočila napredek in še večjo popularizacijo odbojke v regiji. Vizija razvoja je bila očitno prava, saj je odbojka še vedno eden najpopularnejših športov v Ljutomeru in okolici.

Še zdaj ne vem, zakaj me je tako dobro sprejelo takšno malo meščansko mesto, kjer vsaki ve vse za vsakega in ni bilo navajeno tujcev. Kako so se lahko spoprijeli z vsemi izzivi, ki so sledili: od delovnega dovoljenja do iskanja stanovanja. Te zadeve obvladajo v zelo velikih klubih, tam je to že utečen postopek, ampak tukaj? Vse so zmogli.

Trener

Za vsem tem je stal Trener, zdaj ga bom tako imenovala. Nad igralkami je imel skorajda magično moč. Vse so ga poslušale brez prerekanja in prigovarjanja. Njegova beseda je bila zakon. V svojih igralkah je znal zbuditi občutek, da vidi vsako izmed njih. Trenirale so kot nore in so z vsako uro napredovale. Znal jih je navdušiti. Verjel je vanje in potem so one tudi začele verjeti vase. Živele so za trenutke, ki so jim prinašali zmage.

Brez težav smo osvojile 1. mesto v drugi ligi in smo prišle v 1. B ligo. Naslednje leto se je zgodba ponovila in smo si z osvojenim prvim mestom utrle pot v najbolšo elitno 1.A Slovensko ligo. Tukaj nas je čakalo že nekaj porazov, ampak nam je uspelo osvojiti 4. mesto, kar ni zanemarljiv dosežek, ki smo ga ponovili še naslednje leto. Uvrstitvi, ki sta omogočali igranje na evropskem parketu, se žal nista uresničili, kar pa je po mojem skromnem mnenju edina napaka, ki so jo ali smo jo naredili v klubu, saj smo imeli zgodovinsko možnost in priložnost ponesti mesto Ljutomer v arhive Evrope.

Prijatelja

Postala sva dobra prijatelja. Vedno mi je pomagal. Peljal je moje starše v Budimpešto na vlak in jih je šel iskat. Ni mu bilo treba tega narediti. Ampak je naredil. In to večkrat. Učil me je govoriti slovensko. Poslušal me je.

Pravijo, da moški znajo biti dobri poslušalci, posebej takrat, kadar jim ne govori njihova žena. Ženske smo bolj opravljiva, zavistna, nemirna in zakomplicirana bitja. Neprestano razmišljamo o vsem mogočem in rešujemo več zadev hkrati. Moški pa tega ne počno, skoncentrirajo se zgolj na eno dejavnost ali na eno misel. Za razliko od žensk so zelo enostavni in nas včasih razorožijo že s svojim umirjenim pogledom na svet. In potem začneš misliti, da v resnici vse ni tako hudo.

Dajal mi je to, kar sem potrebovala: potrditev, pozornost. Znal me je umiriti in dajal občutek varnosti. Vpeljal me je v življenje v Sloveniji in na nekakšen način tudi vzgajal kot igralko in kot osebnost. Z njim sem rasla.

Svetlana in Zoran
Svetlana in Zoran

Tenerife

Po štirih letih nas je Trener zapustil. Enostavno je pregorel. Vsaki dan se voziti po 60 km v eno smer ni mačji kašelj. V teh štirih letih doživeti z ekipo več kot šestdeset zmag in samo 5-6 porazov ni enostavno. Čakali so ga novi izzivi in neizpolnjene želje. Skoraj identično zgodbo je ponovil v Benediktu. Vzporedno pa ustanovil odbojkarsko šolo (klub) ZoJa, ki je pokrivala območje skoraj od Maribora do Ljutomera in je bila namenjena vzgoji najmlajših odbojkaric in odbojkarjev. Nekako sva izgubila stik in pred nekaj leti sva se spet našla prek FB.

Že več kot devet let živi na Tenerifih, kjer se ukvarja s turizmom. Seveda je tudi nam organiziral počitnice na Tenerifih, ki se jih bom vedno spominjala po tistih prelepih obalah in plažah, po tistem vrvežu, ki se vedno dogaja v primorskih mestih, po tistih svetovno znanih vodnih parkih: Siam Parke, Loro parke z orki, plešočimi delfini in smešnimi tjulnji...

Ne bom pozabila, kako smo se sončili in se kopali na Playa de las Americas ali na Playa de las Vistas ali na Playa de las Palmas - kako lepo se to sliši in se izgovarja. Zaljubljena sem v španščino, če slišim ta jezik, me prime nostalgija. Živela sem v Španiji samo dva meseca in pol, ampak me je zasvojila. Zanimivo, da se to ne dogaja, ko slišim ljudi govoriti rusko ali ukrajinsko.

Hvaležna

Zelo sem mu hvaležna za to, da me je prepričal oziroma navdušil da je vseh sedem članov moje družine šlo tja kljub večnemu pomanjkanju denarja. »Ni pomembno, kako daleč potuješ; nikoli ne moreš pobegniti sebi.« Tako je rekel japonski pisatelj Haruki Murakami. Vsake toliko časa je dobro obuti tuje čevlje in videti, kako živijo drugi. Potem res začnemo ceniti to, kar imamo. Da je v Sloveniji tudi v mestih polno zelenja in lahko mirno vdihavamo zrak, da je hrana v vseh restavracijah zelo dobra in kvalitetna, česar ne bi rekli za druge države; da so ljudje prijazni in pripravljeni pomagati ter dobro obvladajo angleščino, da imamo sredozemsko toplo klimo in ogromno naravnih biserov. Slovenci bi morali več potovati po svetu, da bi začutili, v kakšni čudoviti državi živimo in potem bi malo manj tarnali in se pritoževali.

Najbolj sem mu hvaležna, da me je pripeljal v ta čudoviti kraj, ki je postal moj dom. To odločitev je sprejel v trenutku. Ta trenutek je popolnoma spremenil moje življenje... 

V knjigi »Mi smo medvedi« sem našla en citat o hokeju, ampak mi je zelo všeč, ker ga lahko damo za vsak šport. »Odbojka je trapasta igra. Posvečamo ji leto za letom, brez pravega upanja, da nam bo sploh kdaj kaj vrnila. Žrtvujemo vse, kar imamo, izgorevamo in krvavimo in jočemo, ob tem pa nam je čisto jasno, da je največ kar nam ta šport lahko da v zameno, nedoumljivo borno in ničvredno: le nekaj posamičnih trenutkov. Samo to.

Toda kaj drugega pa je življenje, hudiča?«


Na skupinski sliki je naša prva ekipa s trenerjem Zoranom (z brado). Bila je sezona 1995-1996, ko smo bili prvi v 1. B ligi in smo se uvrstile v 1.A. Na sliki je tudi Maja Vahen, takrat 15-letnica iz Maribora, ki je pozneje bila najboljša v slovenski reprezentanci in igrala v Španiji, Turčiji. Belgiji... Tudi domačinka Lea Kolar, ki je pozneje bila državna prvakinja v odbojki na mivki ter kapetanka ekipe Koper, ki so bile druge ali celo eno leto prve v državi.




Komentarji

Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.

Morda vas zanima tudi


Več v Kolumne in komentarji

Priznam, da sem postala odvisna od svojega telefona in od slikanja selfijev…

Od česa smo ljudje odvisni?

nedelja, 16. december 2018 ob 09:33
Cesta v Šalincih

V Šalincih zalite cestne razpoke

četrtek, 13. december 2018 ob 08:381
Svetlana Oletič

Čar pričakovanja

nedelja, 9. december 2018 ob 09:30