Albert Einstein je rekel, da »Ustvarjalni duh je pomembnejši od znanja«.  Če dovolimo otrokom, da razvijajo svoje potenciale in jih pri tem spodbujamo, bomo potem zelo ponosni, kaj vse lahko dosežejo. Zakaj se na večini šol dogaja ravno obratno? Zakaj se učenci upirajo učiteljem in ne želijo osvojiti tako pomembnega znanja? Z možgani teh otrok ni nič narobe. Narobe je to, da jih učitelji poskušajo prisiliti, da počnejo nekaj, česar ne želijo početi, dokler učitelji ne vzpostavijo z njimi zelo trdnega odnosa in ne spremenijo svojega načina poučevanja tako, da prepričajo učence, da je to vredno delati. »Zelo redko delajo v šoli, ker mislijo, da je izobraževanje za njih dragoceno. Za vas delajo, ker vas imajo radi in ker vidijo smisel v tem, kar jih poskušate naučiti.« (dr. William Glasser)

Samo od nas učiteljev je odvisno, če bomo otroke pridobili na svojo stran in bodo oni počeli to, kar mi želimo. Moramo delati, kar delamo, z ljubeznijo in strastjo ter poskušati to svojo navdušenost prenesti na učence.

»Ali imaš srce, ali ga nimaš,« sem razmišljala, kadar sem bila že stotič v takšni situaciji. Vsi obvladamo pravila, vsi vemo, kaj je prav, ali kaj je narobe. Kaj pa, če je včasih ravno to, kar je narobe - prav? Kaj pa, če ne ravnamo v skladu s pravili in dogovori, ampak naredimo tako, kot nam narekuje srce? Vemo, da smo naredili napako in nas je tako grozno strah, ampak vseeno to naredimo. Ker tako čutimo. Ker nam tako narekuje srce. Ali intuicija. Ali šesti čut. Kakorkoli že to poimenujemo. Jaz to naredim skoraj vedno, čeprav me je pogosto strah.

Banalna situacija - ne vem, ali bi šla v slabšem vremenu z otroki ven na igrišče igrat nogomet. Po tehtnem premisleku pa se odločim, da so moje skrbi zanemarljive s srečo in zadovoljstvom otrok, ki resnično želijo to početi. Mogoče res kdo pade, ampak - saj to se lahko zgodi tudi v lepem vremenu. Če bi se tako bali vsega, bi morali ležati doma cele dneve na kavču in biti neprestano priklopljeni na svoje mobilne naprave. Ne bi smeli plezati po drevesih, igrati nogometa in rokometa na asfaltu, ker so pogosti padci in posledično pride do razbitih kolen ter drugih poškodb.

Učitelj in trener

Seveda ta primer ne ponazarja vsega, kaj želim povedati. Gledam na to bolj široko, večplastno, čeprav mi je to lažje razložiti s svoje pozicije, z vidika učitelja ali trenerja. Vidim nekoga, ki zelo želi igrati odbojko, ki gara na treningih, čeprav mu pogosto ne uspeva, sama vem, da na žalost nima za to igro prirojenih sposobnosti, ampak ga še vedno spodbujam in mu zagotovo bom dala možnost, da se malo preizkusi v igri.

Vem, da bom morala požreti grde poglede gledalcev, tudi vse igralke ne bodo ravno zadovoljne, ampak vseeno to naredim. Zgodi se, da bomo zaradi tega izgubili nekaj točk, ampak to prezrem. Vsaki mora dobiti svojih pet minut in se izkazati ali vsaj poskusiti. Nekatere od teh punc bodo večinoma same pozneje odnehale, ampak jaz nimam srca, da bi jim to povedala.

Selekcija

Na srečo v Sloveniji ni tako, kot je bilo pri nas v Ukrajini v športnem internatu ali v članski ekipi, ki so na koncu vsakega leta nekaterim igralkam hladnokrvno rekli, da jih več ne potrebujejo in naj si poiščejo drugo ekipo. To naj bi bila naravna selekcija. Za eno mesto v ekipi se je borilo po deset deklet. Zaradi takšne konkurence in selekcije ekipe bivše Sovjetske zveze so zmagovale na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah.

To je bilo nekoč, zdaj je že drugačno stanje. Ogromno igralk je odšlo igrat v tujino, s tem se je tudi dvignil športni nivo drugih držav. V Sloveniji to poteka dosti bolj lojalno, selekcija obstaja, ampak ni tolikšna. Če ne prideš v 1. ligo, lahko vedno igraš v 2. ali v 3. ligi, v študentski ekipi ali v rekreativni ekipi športnega društva.

S srcem

To miselnost sem tudi sprejela in sem dodala še širino svoje slovanske duše. Imam svojih pet otrok in za vsakega se sekiram in bi dala roko v ogenj. Tudi vse šolske otroke doživljam kot svoje, točno vem, kdaj in zakaj se kdo slabo počuti, in če lahko pomagam na kateri koli način, to tudi storim.

Nisem nobena svetnica, delam ogromno napak, za katere se potem kesam, ampak v svojem življenju ne obžalujem ničesar. Vse, kaj sem storila, sem storila s srcem, ali je bilo to prav, ali narobe - naj o tem presodijo drugi. Nekdo je nekoč rekel, da ni važno, kam smo si želeli priplavati z barko, važno je, da smo srečni tam, kje smo pristali.

Tako je naneslo, da sem pristala v Sloveniji in delam v šoli kot učiteljica. Vesela se, da se je to zgodilo, čeprav tega nikakor nisem zamišljala v svojih sanjah.

Poklic učitelja

Kaj pa loči učitelja, ki opravlja svoj poklic s srcem in tistega, ki hodi v službo, samo da bi zaslužil denar? To se ne vidi na prvi pogled, ker vsi učitelji dajejo takšen vtis, da skrbijo za otroke, ampak učenci to hitro začutijo. Tudi starši. Učenci občutijo naklonjenost teh učiteljev, vedoč, da jih sprejemajo takšne kot so. Ni važno, ali imajo dobre ocene ali ne. Napačno je mnenje, da imajo radi učitelji samo učence z dobrimi ocenami. Kot učiteljica vam povem, da to nikakor ne drži!

Učitelji imajo raje učence, ki imajo slabše ocene, ampak se trudijo in so spoštljivi do drugih. Nikoli pa učitelj ne sme pokazati, koga od učencev ima raje, mora biti enako naklonjen in prijazen do vseh učencev. Poznam vse vrste učiteljev, tudi najboljše, in se od njih učim.

Poskušam si zapomniti njihove besede, ton, kako govorijo, kako se obnašajo v določenih situacijah. Občudujem njihovo moč, kako jih učenci sprejemajo in jih sleherno ubogajo. Nekatere niti ne govorijo glasno, ampak jim učenci sledijo tako, kot bi imeli magično moč. Jaz bi tudi imela včasih tako čarobno palico, da bi mi to tako uspevalo. Včasih mi to uspeva, včasih ne. Če mi ne uspeva, si v glavi za naslednjič naredim drugačno strategijo in jo preizkusim.

Emšo ni pomemben

Vedno se potrudim, da bom dobro in solidno opravila svoje delo. Opravljam svoj poklic že osemnajst let, nisem več rosno mlada, ampak se še vedno učim in poskušam opraviti svoje delo stoprocentno. Opazujem igralke na treningu prve lige: nekatere so stare več kot trideset let, nekatere pa so rosnih osemnajst, ampak njihov emšo nikakor ni pomemben pri tem, koliko truda vložijo.

Igralka, ki je stara že več kot trideset in ki se ji ni treba več dokazovati, dela po svojih najboljših močeh in pri vsaki vaji se potrudi maksimalno. Zakaj? Trener ji itak ne bo nič rekel, igra v prvi postavi, najboljša je, zakaj bi se tako trudila? Ker enostavno ne more drugače. Ker je to njen način življenja in je tako navajena.

Druge igralke trener neprestano graja, ker opravljajo svoje delo ležerno, ne dajejo maksimuma od sebe, čeprav so stare približno dvajset let in so na vrhuncu življenjske in športne moči. Zagotovo vem, da nikoli ne bodo postale vrhunske igralke.

Kakšna sem bila jaz?

Spomnim se sebe v teh letih. Pri vseh vajah sem se vedno potrudila, delala sem vaje za moč, tako kot je naročil trener. Celo preveč resna sem bila in so se mi nekatere starejše igralke posmehovale.

Poskušala sem jim ugajati, da bi me sprejele medse, nekaj časa sem bila njim celo podobna: če trener ni gledal, nisem naredila štirideset trebušnjakov, ampak malo manj in tako naprej. Čez nekaj časa sem ugotovila, da ne morem tako, da se mi takšno obnašanje upira in sem spet delala po starem. Ko je trener naročil, naj bežimo tri kroge po gozdni poti in so se druge igralke skrivale ali so si skrajšale pot, sem jaz izpolnila navodila.

S tem sem si seveda nakopala nekaj sovražnih pogledov, ampak nič hudega. Ni me več motilo. Vsaki človek izbira svojo pot in živi v skladu s svojimi prepričanji.

Plemenitost poklica

Želela sem se učiti in sem večinoma dobivala odlične ocene v šoli, in čeprav so druge moje prijateljice menile, da je to športnikom nepotrebno, sem vztrajala pri svojem. Nekako sem se navadila takšnih in drugačnih pogledov, različnih pripomb na svoj račun in me to tudi zdaj ne moti preveč.

Če mislim, da je kaj narobe, to tudi povem na glas in mi je tudi vseeno, kaj mislijo o tem drugi. Če delam maksimalno, to tudi zahtevam od drugih. Da delajo vsaj dobro, če ne gre maksimalno. Tudi tako, kot v športu, smo učitelji ekipa in moramo tako delovati. Obenem ne smemo nikoli pozabiti na plemenitost našega poklica. Zdravniki dajejo Hipokratovo prisego, mi pa dajemo prisego samim sebi, da bomo delali s srcem ker drugače sploh ne moremo opravljati svojega poklica.