Sanjska država Slovenija (ali je to res?)

V resnici je Slovenija sanjska država. Moramo se samo naučiti to ceniti.

Svetlana Oletič, nedelja, 27. januar 2019 ob 08:36
Svetlana Oletič

Svetlana Oletič

A veste, da Napoleon ni bil rojen v Franciji ampak na Korziki? Da Stalin ni bil Rus, ampak sin čevljarja Visarijona Džugašvilija, ki je živel v Tbilisiju v Gruziji. Da se je Freddie Mercury, britanski glasbenik, pevec skupine Queen, rodil na Zanzibarju, otoku, ki pripada Tanzaniji? Njegovi starši so bili iz Indije in so bili pripadniki indijske religiozno-etnične skupnosti Parsov. Kako to, da sem na pol Rusinja, na pol Ukrajinka pišem za Prlekija-on.net?

Slovenska prijaznost

Tako dolgo sem že v Sloveniji, da sem pozabila marsikaj ceniti. Recimo slovensko prijaznost. Spomnim se svojega lanskega obiska v Ukrajini. Bili smo v lepo urejenem parku, ustavili smo se na pijači v gostilni in so otroci začeli tekati po travi. Nič nenavadnega, bi rekli. Ampak prišla je nekakšna snažilka in mene ter tudi njih nahrulila v smislu, kakšna mama sem in kako slabo vzgajam svoje otroke. Lahko bi ji rekla par krepkih, ampak sem se zadržala. Predolgo sem že v Sloveniji in sem se naučila, da je v nekaterih situacijah raje biti tiho in se ne spuščati na takšen nivo. Če bi tukaj otroci tekali po travi, nihče ne bi nič rekel, tudi, če bi kaj razbili ali polili, bi vse lepo počistili in se nasmehnili.

Spomnim se, kako je v knjižnici ena punčka vstala in prišla do pripovedovalke ter se postavila čisto blizu nje in jo je vsako minuto z nečim zmotila. Opazovala sem knjižničarko in njeno reakcijo. S kakšno milino je čez nekaj časa rekla punčki, če bi, prosim, lahko šla k svoji mami. Točno vem, kako bi to bilo v Ukrajini: grdo bi jo pogledala in potem rekla, da je zelo poredna punca in naj se spravi sedet k svoji mami, drugim mamam pa bi ostro zabičala, naj bolje pazijo na svoje otroke.

Razlika med Slovenijo in Ukrajino

V Sloveniji, kjerkoli se pojaviš, naj bo to bolnica, banka ali trgovina, vsi se ti bodo lepo nasmehnili in zaželeli lep dan. V gostilnah so natakarice zelo strpne in razumevajoče. Tudi ponižne, če je to potrebno. V Ukrajini je povsem drugačna zgodba. Postrežejo te odvisno, kako si oblečen in kakšen vtis daješ. Če dobijo občutek, da si bogat oziroma premožen, bodo s tabo zelo prijazni. Če jim občutek pravi, da si navaden državljan, bodo s tabo ravnali osorno in odrezavo.

Ženske so urejene od glave do pet, ampak so zelo prepotentne in se jim zdi izpod časti, da bi komu namenile toplo besedo ali se nasmehnile. Ne trdim, da je vsepovsod tako. Časi se spreminjajo, ljudje postajajo boljši, bolj tolerantni do drugih in bolj prijazni. Mogoče niso več tako zagrenjeni, kot so bili nekoč, ampak tu in tam se še vedno najdejo takšni primerki, ki ti pokvarijo dan. Misel na naslednje potovanje me že navdaja s tesnobo. Te stvari se v Sloveniji zdijo samoumevne in na njih enostavno pozabimo.

Spoštovanje integritete posameznika

Poleg drugih je ena od dobrih značilnosti Slovencev ne vmešavanje v tuje zadeve oziroma v intimo posameznika. Težko sem se navadila na to, ker sem bila vajena čisto drugačnih odnosov. Z ene strani je to dobro, ker ljudje takoj opazijo, če se komu dogaja krivica in začnejo ukrepati. Nihče ne ostane ravnodušen. Nekaj mesecev nazaj je moji sestri v Kijevu sosed v devetnadstropnem bloku zvečer s kladivom uničil avto. Enostavno mu ni bilo všeč, da je avto parkiran pred njegovim oknom. Mimoidoči so se vmešali in poklicali milicijo, eden je celo potegnil ven pištolo in grozil razbijaču.

V Sloveniji med ljudmi obstaja določena distanca, tudi med najboljšimi prijatelji ali sorodniki in tako je tudi prav. Vsak ceni integriteto posameznika in se ne vmešava v njegovo življenje s svojimi nasveti. Spominjam se svojih tet in njihovih neskončnih: joj, kako ti rasteš, kako si boš našla potem dečka in tako naprej. Moram vam priznati, moje drage tete, da sem zadovoljna s svojo višino in da težav s fanti nikoli nisem imela.

Nisem bila samo jaz na tapeti, nad mojo starejšo sestro so bili skoraj zgroženi, ker pri štiriindvajsetih še ni bila poročena. To je bilo skoraj kaznivo dejanje. Še vedno nisem odpustila svoji teti, zdravnici, za to, da mi je dala operirat mandlje, kdaj sem prišla k njim domov na počitnice. Lahko bi samo svetovala moji mami in bi potem mi to opravili doma, kjer bi bila mama poleg, ne pa v tuji bolnišnici, v drugem mestu, kjer me nihče ni prišel pogledat. Stara sem bila sedem let.

Zanimivo, da moja mama ni bila takšna, mi je dala polno svobodo odločanja in me nikoli ni priganjala oziroma včasih mi je na zelo korekten način povedala svoje mnenje. Za to sem ji zelo hvaležna. Lahko bi rekla, da so me že vzgojili po »evropskih standardih«.

Cenimo stvari takrat, ko jih več nimamo

V življenju je tako, da začnemo ceniti stvari ali ljudi takrat, ko jih ni. Prej se nam zdi vse samoumevno in niti na misel nam ne pride, da bi to resnično cenili. Vsi poskušamo najti srečo na različne načine: z rekreacijo, z meditacijo, z novimi življenjskimi izzivi, z novim partnerjem, z novo prehrano, z novim pogledom na svet. Lahko si to privoščimo, ker živimo v izobilju, ni nam treba misliti, kako bomo preživeli naslednji dan in kaj bomo dali otrokom za jesti.

V drugih državah sveta ljudje nimajo časa misliti na srečo in niti se s tem ne obremenjujejo. Njihova glavna skrb je - kako preživeti. In tako živijo, iz dneva v dan. Mi imamo polne hladilnike hrane in ne vemo, kaj bi skuhali in kaj bi najraje naši otroci jedli, ker ne jedo tega in onega.

Pogledate v svoje omare: ogromno oblačil, ampak nimate česa obleči. Letos namerno ne hodim po trgovinah, ker vem, da si bom enostavno nekaj kupila, česar ne rabim. In to ne pravim, da bi ustregla stereotipom, v resnici so omare prepolne in če jih vsako leto ne pospraviš, oziroma stvari ne daš naprej ali zavržeš, se nabere toliko oblačil, da resnično več ne veš, kje je kaj. Vseh oblačil, ki jih imam, ne morem niti enkrat obleči v službo, ker se sezona že obrne. Obleke, ki jih kupim za zaključek, oblečem samo enkrat. V Slovenijo pa sem prišla s potovalko, v kateri so bili športni copati, trenirka in par majic. Majice sem se naučila pravilno zlagati tukaj, ker jih nikoli nisem imela toliko, da bi jih lahko zložila na kup. Moj sin ima petnajst kratkih hlač in dvajset poletnih majic. Pa mu nisem od tega nič kupila, na srečo dobim dosti oblačil od drugih in tudi sama rada delim naprej. Pri puncah in sebi raje ne štejem, ker se število majic bliža k neskončnosti.

Iskanje sreče je dejansko privilegij

Mi pa iščemo srečo, čeprav se ne zavedamo, da je to dejansko privilegij. Privilegij tistih, ki imajo vse, kaj potrebujejo za življenje. Ne govorim o vilah in jahtah, govorim o srednjem delavskem klasu, ki si lahko privošči dopust na morju, ki ima poln hladilnik hrane in polne omare oblačil, hišo, avto in še bi lahko naštevala. Seveda mora imeti tudi določeno izobrazbo in biti razgledan, da sploh lahko razmišlja o tem. Nekje sem prebrala, da je Slovenija na prvem mestu glede odnosa države do otrok, njihovega osnovnega šolanja, prehranjevanja in tudi nadaljnjega izobraževanja. Večina učencev na osnovnih šolah ima subvencionirano malico, vozi jih brezplačen avtobus, staršem pomaga država pri plačilu šole v naravi, tudi pozneje so jim na voljo dijaški in študentski domovi ter različne štipendije. Tudi tako imenovanih otroških dodatkov ni v drugih državah.  Ali mi to cenimo? Večkrat se pritožujemo in pozabimo vse, kaj nam je država že dala, mislimo, da tako mora biti, čeprav se motimo. V drugih državah ni plačanega porodniškega dopusta, ki traja leto dni, tudi ni dodatka za veliko družino in različnih subvencij.

»Vsekakor imamo v Sloveniji po marsikaterem kriteriju raj. A da si ga vsaki dan sproti zapravimo, ker zapravimo toliko časa za jadikovanje. Že to, da so naši problemi precej obvladljivi, je v današnjem svetu čedalje večji luksuz.« (povzetek iz revije »Ona«)

V resnici je Slovenija sanjska država. Moramo se samo naučiti to ceniti.



Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.

Morda vas zanima tudi


Več v Kolumne in komentarji

Ljudje si iščejo podobno misleče in družbo tistih, s katerimi se dobro počutijo

Pikniki, šašliki in Černobil …

nedelja, 21. julij 2019 ob 08:331
Ljutomerska Poletna noč ali kako »ubiti mačka«

Ljutomerska Poletna noč ali kako »ubiti mačka«

nedelja, 14. julij 2019 ob 08:41
Nekatere starše počitnice navdajajo s strašnim veseljem

Mamice, počitnice in otroci…

nedelja, 7. julij 2019 ob 09:14