Zakaj pa se ženska po štiridesetem ne bi smela počutiti lepo? (samozavest je največji afrodiziak)

V teh letih ženske zelo dobro vedo, kaj vse je treba početi, da bi zadovoljile sebe in svoje moške in moški to prekleto dobro čutijo

Svetlana Oletič, nedelja, 3. februar 2019 ob 08:24
V teh letih ženske zelo dobro vedo, kaj vse je treba početi, da bi zadovoljile sebe in svoje moške in moški to prekleto dobro čutijo

V teh letih ženske zelo dobro vedo, kaj vse je treba početi, da bi zadovoljile sebe in svoje moške in moški to prekleto dobro čutijo

»Ni hujšega kot vase zaverovan slab igralec.« Branko Đurič-Đuro.

Nekateri ljudje se hranijo s tem, da jih drugi občudujejo. Enostavno ne morejo drugače. Potrebujejo nekoga, ki jih stalno spodbuja, jim pravi, da so najboljši. To postane svoje vrste obsedenost ali celo bolezensko stanje. Zakaj misite, da se nekateri zvezdniki tako trudijo, čeprav imajo že milijone evrov na svojih računih in lahko bi brezskrbno živeli še pet življenj? Zato, ker želijo, da jim drugi sledijo in podarjajo všečke na socialnih omrežjih; hočejo, da se njihova pesem povzpne čim višje na glasbenih lestvicah ali da njihov film dobi več nominacij za Oskarja ali za Viktorja, da dokažejo vsem in predvsem samim sebi, da so še vedno v dobri formi, da še niso utonili v pozabo. Čeprav so že dosegli, kar se da doseči, še vedno vztrajajo pri svojem početju...

Nekaj podobnega bi lahko rekli tudi za znane športnike... Celi čas so bili vajeni pozornosti in takšnega ritma, da se vse vrti okoli njih: trenerji, direktorji klubov, maserji, fizioterapevti, navijači... Ko zaključijo svojo kariero, postanejo rahlo depresivni, zdi se jim, da so vsi na njih pozabili, pogosto ne najdejo sebe in se ne počutijo dobro v sodobni družbi. Niso navajeni normalnega življenja in ne znajo reagirati na določene situacije. Nekaterim uspe najti sebe oziroma najti svoj vrt, kot je rekel Mandela, nekaterim ne uspe nikoli. Ne morejo se znebiti tega občutka, da niso več v središču pozornosti.

Močan ego

Ta pojav je tudi razširjen med običajnimi ljudmi, ki niso ravno športniki, igralci ali pevci. Njihov ego je tako ogromen, da jim ni nikoli dovolj. Večinoma se to zgodi po krivdi staršev, ki so zanemarjali dosežke svojih otrok, ali nasprotno: celi čas so jim govorili, da so najboljši, najpametnejši in najbolj sposobni. Kje pa je ta zdrava meja, da otrok dobi potrebno samozavest, ne pa postane superioren? Kdaj je potrebno pohvaliti otroka in kako to narediti, da mu ne bodo preveč zrasla krila?

Priznam, da sem bila deležna demokratične, mogoče celo permesivne vzgoje; moji starši so bili izobraženi, pod nobenim pogojem nobeden od njiju ni položil roke name, niti me ni grajal. Ker sem bila »zlata deklica«, sem večinoma bila deležna pohval, pozneje kakšnih življenjskih nasvetov, na katere sem se požvižgala, ker sem bila preveč svojeglava. Pustili so mi svobodo odločanja, za kar sem jima iskreno hvaležna. Tudi zato, da so mi dovolili narediti določene napake v življenju oziroma sprejeti napačne odločitve, ki sem jih morala pozneje sama popraviti.

Vajena sem biti v središču pozornosti

V naši številčni razširjeni družini (ata je imel sedem bratov in sester, mama tri sestre in enega brata, jaz pa sem imela posledično več kot dvajset bratrancev in sestričen) je uspelo le nekaterim. Sama sem bila nekakšen ponos naše družine in mene - hočeš, nočeš so že od malega kovali v zvezde. Ta misel se je očitno tako zasidrala v moji podzavesti, da še vedno želim vse narediti perfektno, da ne bi koga razočarala.

Priznam, da sem vajena tega, da sem v središču pozornosti... Prvo vsem v oči pade moja višina, ker je za žensko imeti 180 cm malo nenavadno, potem me seveda izda moj naglas in posledično moje poreklo (če preveč govorim). Nekateri so očarani, da ne glede na leta še vedno dobro izgledam in imam zavidljivo postavo. Potem na vrsto pride mojih pet otrok, ki drugim vzame sapo: kako lahko?

Lahko bi se poskusila ostati nevidna, ampak me bodo vseeno opazili, zato se več ne trudim in ne skrivam svojega naglasa, svojega porekla in svoje številke čevljev. Hočem ali nočem, sem obsojena na to, da bom v središču pozornosti. Ugotavljam, da drugi to kar pričakujejo od mene, ker se potem lažje skrijejo za mojim hrbtom (ker poleg komplimentov dobivam tudi nizke udarce). Tako ostanejo v vlogi opazovalcev. Na koncu pa itak delamo ravno tisto, kaj od nas pričakujejo drugi. Če se od nas pričakuje, da bomo družbo zabavali, jo tudi bomo, čeprav nam mogoče v tem trenutku ni do tega... Če se od nas pričakuje, da bomo blesteli v večerni garderobi, tudi bomo... Če se od nas pričakuje, da bomo storili kakšno neumnost, kateri se bodo drugi nasmejali, jo tudi bomo...

Samozavest je največji afrodizjak

Vsekakor moraš imeti določeno mero samozavesti, da se upaš tako izpostavljati v javnosti in biti v središču pozornosti. »Samozavest je največji afrodiziak. Če verjameš vase in hodiš po svetu oblečen v ponos, v tebi pa tli želja, da bi bil rad seksualno aktiven, potem boš, in to tako dolgo, kot si boš želel.« Ashton Applewhite.

Zakaj se ženska, ki ni več rosno mlada, ne bi smela počutiti lepo in seksi? Obstaja diskriminacija oziroma dvojna morala v dojemanju moških in žensk po štiridesetem letu. Moški namreč z vsakim letom postanejo bolj zapeljivi, bolj dostojanstveni, ženskam pa dobesedno pada vrednost. Pri moških se sivi lasje štejejo kot modni dodatek, pri ženskih kot farsa. Pri moških so tudi gube videti privlačne, in nobenega ne moti, če ima okrog pasu nekaj kilogramov več.

Privoščimo si malo velikodušnosti!

»Ženske moramo postati mnogo bolj velikodušne. Najprej do sebe, potem druga do druge. Kajti kdo najbolj surovo ocenjuje ženske po videzu? Druge ženske.« S tem se globoko strinjam. Mojemu možu recimo, je čisto vseeno kaj bom jaz oblekla na zaključek ali na kakšno slovesnost. Če ga grem vprašat, naletim na veliko vprašajev.??? Tega ne počnem že dolga leta. Raje sprašujem starejši hčerki, ki mi brez ovinkov povesta, da sem v tem videti smešna, ali da sem si kupila torbico z otroškim motivom. Hočem nočem, moram jima prisluhniti. Včasih se ne strinjam z njima in naredim po svoje, ampak redko. Skoraj nikoli pravzaprav.

Drugim moškim sploh ni mar, kaj ima ženska oblečeno. Ali je njena obleka po zadnji modi ali ne. Nedvomno se ne morejo upreti kratkim krilom in globokim dekoltejim. Želijo samo, da je ženska videti lepa in urejena. Mogoče nekateri nočejo, da so ženske oblečene preveč izzivalno, nekaterim pa je ravno to všeč. Okusi so različni. Najbolj pa nas ocenjujejo ženske in če mi ženska da kompliment, kar se zgodi zelo redko, sem presrečna. To pomeni, da sem res šik in sem lahko zadovoljna.

»Pozdravljen, patriarhat!«

»Pozdravljen, patriarhat! Si res želimo padati v luknje, ki si jih izkopale same? Mar ni bolje zalučati lopato stran in druga drugo podpirati, ko stopamo po tej poti, ki se ji reče življenje!«. »Čeprav se še vedno počutimo kot dvajsetletnice, leta prihajajo.« »Saj smo sami mladi« in se nam zdi, da bomo takšni ostali za vedno. V duši - ja, se strinjam, ampak ubežati življenju ne more nihče. Sama tudi počasi prihajam v ta leta, čeprav mi ni videti. Ravnodušna sem ob opazkah, da sem dobro videti za svoja leta. Čeprav je vsaki kompliment dobrodošel.

Ko prestopimo prag štiridesetih, imamo tako rekoč vse možnosti odprte: imamo že hišo, partnerja in službo, otroci so že večinoma odrasli in lahko resnično naredimo nekaj zase, ker točno vemo, kaj potrebujemo v življenju. Vse to je lepo napisano, ampak vsak sluti, da ne bo čisto tako. Vsi, posebej ženske se bojijo, da ne bodo več tako veljavne, da ne bodo več tako lepe, da postanejo pravzaprav nevidne in mogoče moteče oziroma breme za druge. Tudi njihovo vznemirljivo in čustveno življenje se bo končalo. Ravno obratno! V teh letih ženske zelo dobro vedo, kaj vse je treba početi, da bi zadovoljile sebe in svoje moške in moški to prekleto dobro čutijo.



Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.

Morda vas zanima tudi


Več v Kolumne in komentarji

Ljudje si iščejo podobno misleče in družbo tistih, s katerimi se dobro počutijo

Pikniki, šašliki in Černobil …

nedelja, 21. julij 2019 ob 08:331
Ljutomerska Poletna noč ali kako »ubiti mačka«

Ljutomerska Poletna noč ali kako »ubiti mačka«

nedelja, 14. julij 2019 ob 08:41
Nekatere starše počitnice navdajajo s strašnim veseljem

Mamice, počitnice in otroci…

nedelja, 7. julij 2019 ob 09:14